Author Archives: Uredništvo

Kulturni bazar 2020

Na letošnjem Kulturnem bazarju, največjem nacionalnem strokovnem usposabljanju na področju kulturno-umetnostne vzgoje, ki bo potekal 9. aprila 2020 v ljubljanskem Cankarjevem domu pod motom »Enaki v različnosti«, se predstavljata tudi Kulturnik.si, portal Ministrstva za kulturo in društva Ljudmila, namenjen orientaciji po kulturi in umetnosti, ter Culture.si, spletni kulturno-umetniški informator v angleščini, enciklopedija producentov, prizorišč in festivalov v Sloveniji.

Program, pravijo organizatorji Kulturnega bazarja, predstavlja različne načine, kako z medresorskim sodelovanjem krepiti zavest o pomenu kakovostne kulturno-umetnostne vzgoje ter spodbuditi številna kreativna partnerstva, ki pripomorejo k inovativnejšemu učnemu okolju, spodbujajo kreativno mišljenjesocialno vključenost in krepijo družbene veščine.

Ko bosta Kulturnik in Culture.si na bazarju razvila svoje infografike in razkošne pahljače kulturniških barv, bodo obiskovalci in obiskovalke želeli oziroma želele vse – nebeško modro za literaturo in morsko modro za multidisciplinarne umetnosti, opečnato rjavkasto za ples in zamolklo zeleno za film, črno, sivkasto melahholično, vse. Skratka, enaki in različni. Vabljeni in vabljene!

Kam so šli lutkarji?

V dneh okrog kulturnega praznika naši lutkarji razpenjajo mrežo v liniji Dunaj – Nürnberg – Edinburg.

Peter Kus s predstavo Ponočnjaki hiti z grdoglasnimi inštrumenti-lutkami in fascinantnimi animacijami iz premiere v Lutkovnem gledališču Maribor v Dschungel teater na Dunaju, kjer bo kar sedem uprizoritev produkcije Zavoda Kuskus v koprodukciji z obema gledališčema.

Čarovnik barv, po besedilu Arnolda Lobela v slikanici, je stopil v lutkovno-gledališko dimenzijo v režiji Morane Dolenc in v likovni podobi Marijane Jelić, saj so se v Lutkovnem gledališču Maribor povezali z zagrebško lutkarsko organizacijo LOFT. Od 7. do 9. februarja se je predstavljal na festivalu Panoptikum v Nürnbergu

Renaud Herbin, fasciniran nad miniaturnimi lutkami pionirja slovenskega lutkarstva Milana Klemenčiča v depoju Lutkovnega gledališča Ljubljana, je intermedijsko preinterpretiral njegovo predstavo iz leta 1936 Sovji gradMisterji sove, slovensko-francoska koprodukcija, ki je bila premierno uprizorjena na svetovnem festivalu lutk v Charleville-Mézièresu, se zdaj predstavlja na festivalu Manipulate na Škotskem. Tako se prebija Brexit, s pogonom kulture!

Sicer pa lahko lutkovnim gostovanjem po svetu sledite na portalu Culture.si:

Kultura na spletu

V središče Ljubljane, na Poljansko cesto 11, se je lanskega decembra naselila striparna Stripolis, projekt Zavoda Stripolis in njegovega spiritus movensa Izarja Lunačka. Pri Kulturniku čestitamo, ker smo tudi sami stripovski norci; če pa bi še ne bili, bi pa to nadvse radi postali, kajti strip je fajn.

Stripolis deluje kot stripovska knjigarnica, kot atelje in kot prireditveni prostor, ob sobotnih dnevih pa pod taktirko Ane Duša vodijo otroški program. Poleg njihovega konstantnega razvijanja stripovske kulture preko vsakoletnega Festival Tinta smo sedaj tako znova dobili še eno stabilno točko stripovsega razvajanja.

Strip ni, kot se rado govori za film, resničnejši od resnice. Morda je njeno nezavedno, gotovo pa zna to nezavedno dobro narisati.

Veseli nas, da Stripolis uporablja Kulturnik, in sicer kar Kulturnikovo Vložišče, vaš najhitrejši, najenostavnejši in najbrezplačnejši način za doseganje imperativa, imenovanega promocija.

Če bi želeli, da se najave vaših kulturnih dogodkov in/ali novice prikazujejo širnemu spletnemu občinstvu tako rekoč sami od sebe, se nam oglasite na urednik@kulturnik.si

Filmski festivali

Med okrog 140 kulturnimi in umetniškimi festivali v Sloveniji je kar 20 filmskih, ki pokrivajo domala vsa interesna področja. Če pogledamo zgolj prvo polovico leta, lahko vidimo, da sta leto sicer začela koroški Outdoor Film Festival v Mežici in Festival evropskega in mediteranskega filmav Piranu, nato pa se filmska kultura v naslednjih mesecih s festivalsko intenziviteto vrti le v Ljubljani.

Konec februarja bo Festival gorniškega filma, ki ga pripravlja Društvo za gorniško kulturo, gosti pa Cankarjev dom. Slednji je producent marčevskega eminentnega, že 21. Festivala dokumentarnega filma (FDF). V aprilu nas čaka mlajša, sedemletna Kurja polt, ki bo prikazovala »kulte, klasike in žanrske odpadnike« v Slovenski kinoteki in Kinodvoru

Maja bo zatišje, zato pa nas bo začetek junija povlekel na zgodnje morje s filmskimi druženji na festivalu Kino Otok.

Več o filmsko-festivalskem dogajanju v Sloveniji si oglejte na infografiki Festivals in Slovenia:

Na portalu Culture.si nam je semantični MediaWiki omogočil tudi hitro gradnjo zanimive preglednice filmskih festivalov širom sveta, ki so gostili slovenski film – in sicer v več kot petdesetih državah, od Albanije do Uzbekistana.

Luka T. Zagoričnik: RADIOPOD

Pred leti sem za spletni glasbeni medij Odzven (takrat še kot zunanji sodelavec, danes sem tam urednik) v rubriki Mnenja priobčil mnenjski sestavek Odzven radia[1]. Leta 2011, ko sem spisal ta miselni prispevek, sem opravljal funkcijo glasbenega urednika na Radiu Študent, katerega sodelavec sem še vedno, vmes pa sem nekaj let deloval tudi v okrilju 3. programa Radia Slovenija – Programa ARS. Sestavek se že v samem naslovu obregne ob negotovo aktualnost radijskega medija ob pojavu interneta, novih tehnologij, formatov, distribucijskih mrež in načinov poslušanja. Odzven  v naslovu ni mišljen kot moment, skozi katerega bo radio odzvenel v eter in za vselej utihnil, temveč kot njegov zmanjšan domet v medijski krajini, obenem pa cilja na njegovo ujetost v lastno formo, sheme in mreže ter poslušalske navade. Ob razmišljanju o vmesjih med ustaljenimi radijskimi formati, razpetimi med formo nacionalnih in regijskih radijskih postaj, komercialnih radijskih postaj, manjšinskih radijev, piratskih postaj, community in študentskega radia na eni strani in umetniških praks, zbranih v polju radio arta, vpetega v širše rastoče polje zvočnih umetnosti v sodobni umetnosti, se mi je zapisalo tudi tole:

»Radijska prezenca je minljiva v mediju zvoka, hipna je, razkrajajoča, s tem pa še toliko bolj podvržena zakoreninjenim pravilom in formam, ki naj bi poskrbele za to, da funkcionira. Vendar doseže danes ta glas vedno manj ljudi, še posebej mladih ljudi, pa tudi ostale zgolj oplazi, ne dosti drugače kot mimobežni šum. V tem pogledu so pričujoča razmišljanja in zven mojega glasu zven svojstvene nemoči. Če se v medij umeščaš skozi svoj glas, ki se kljub večglasju večinoma pravzaprav oglaša v monotonosti enoglasja, mu moramo vrniti njegovo mesenost v obliki Artaudovega krika in s tem ustvariti zarezo v transmisiji, vzpostaviti šum ali tišino, skozi katero se bo radio morda vendarle na novo vzpostavil …,« še malce prej pa tudi : »Se morda ravno skozi umestitev tišine v eter (ne kot prekinitev signala) z Adornom poimenovana ‘regresija poslušanja’ spremeni v aktivno, angažirano držo?«

Na eni strani imamo pretežno uniformirano podobo različnih tipov radijskih postaj z ustaljenimi načini podajanja informacij in različnih vsebin, vpetih v državno in kapitalsko logiko reguliranja, podeljevanja in ohranjanja oddajnih frekvenc z redkimi izjemami (piratski radio, deloma tudi community radio in študentske radijske postaje, ki jim je pri nas deloma blizu Radio Študent). Na drugi strani pa imamo mrežo bolj kot ne pretežno začasnih in agilnih iniciativ, ki radijski medij premišljujejo, ga skušajo spremeniti, ustvariti drugačne radijske prostore, razplastiti signal, zvene in šume, generirati nove vsebine in forme ter osvajati nove, tudi fizične prostore. Radio v radijski umetnosti ni zgolj medij, lahko je objekt, instalacija, koncept, večsmerna komunikacija, začasni prostor, cona, skupnost (in/ali njeno opolnomočenje), voice of the voiceless – sound of the soundless, umetniško delo, gverila, aktivizem, politična akcija, intervencija in umetniška razstava (za razliko od komercialnih radiev, ki so po tej analogiji preko svojega prevladujočega oglaševalskega prostora svojstveno razstavišče, sejmišče)[2]. Če smo v prvi sferi opletali s pojmom regulacije, je ne smemo zanemariti tudi v drugem polju. Tudi tu so začasne frekvence regulirane, produkcija pa je seveda regulirana skozi mehanizme sofinanciranja regionalnih, državnih in širših (denimo evropskih) kulturno-političnih mehanizmov (podobno večkrat velja za t.i. manjšinske radijske postaje ali vključitev manjšinskih glasov in tematik v ustaljene radijske sheme). Vzpostavljanje šuma, krika ali tišine je v pričujočem sestavku odprto polje razmisleka, vdora in razčlenjevanja že obstoječega in hkrati poizkus premisleka svojstvene nemoči ob uniformiranosti v obeh poljih ter osmislitvi signala v skrajno zasičeni krajini frekvenc, vsebin in novih formatov. Če je polje radijske umetnosti mnogo bolj agilno in odprto, raziskovalno v razbijanju ustaljenih radijskih form in žanrov, načinov produkcije, komuniciranja, umeščenosti in pršenja radijskega signala, pa je kljub porastu v zadnjih treh desetletjih večinoma ohranil ali zgolj nadgradil ideje in forme, ki so se pojavljale že v rosnih časih medija. Obenem ostaja večinoma zaprt v umetniških krogih, njegovi potencialno subverzivni pristopi torej odzvenevajo v majhnih skupnostih brez večjih učinkov na dominanten radijski diskurz, ki ostaja pretežno enak že od štiridesetih let prejšnjega stoletja.

V to vmesje se je že v tistem času prikradla digitalna krajina distribucije in prezentacije informacij, zgodb, glasbe…, ki danes prednjači v podobi streaming servisov in internetnih medijev, med njimi tudi radijskih (pri tem velja opomniti, da je danes seveda tudi tradicionalna radijska shema vpeta v polje digitalne distribucije in ni več odvisna zgolj od lastnega odmerjenega frekvenčnega dosega). Vanje je intenzivno vstopil format podcasta, ki se je formiral že zgodaj v prvem desetletju novega milenija in dopolnil, ozvočil blogosfero. Vase je inkorporiral vse pristope, ki smo jih lahko v preteklosti spremljali preko piratskih radijskih postaj, community in študentskega radia, ter večinoma opustil ohole načine prezentacije (izborni govor in ustaljeni načini nagovarjanja poslušalstva, visoko kakovost snemanja vsebin in predvajanja signala, vso ‘težko’ tehnologijo in specializiran kader, ki poganja celoten sistem, od tehnikov, snemalcev, novinarjev, špikerjev, moderatorjev, urednikov…). Zadevo je peljal izven uniformiranega načina naslavljanja poslušalcev v polje izrazito osebnega mnenjskega diskurza, ki se lepo vtke v sodobni milje inflacije mnenj in osebnih doživljanj, obenem pa ohranil tudi vsebinsko bolj drzne in kritične formate. Danes so podcasti vsebinsko široko razvejani, vpeti v polje tako do-it-yourself mehanizmov kot korporativnih medijev, v katerih najde mesto tudi cel kup obskurnih vsebin in vsebin, ki niso bile del dominantnega medijskega diskurza, tudi tistih iz radikalnih političnih polov in onih, ki jih danes dominantni medijski diskurz umešča v polje postfaktičnosti in fake news. Dostopnost interneta in platform ter produkcijskih sredstev in tehnologij (računalnik, mikrofon, ustrezna programska oprema za obdelovanje posnetkov in internet) za ustvarjanje tovrstnih vsebin so radikalno razširile in ‘demokratizirale’ medijski prostor in način distribucij tovrstnih vsebin (streaming servisi, platforme, kot je soundcloud, spletne strani ala 4chan, socialna omrežja in legalne ter ilegalne strani za izmenjavo in pretok vsebin). Ta odprtost seveda generira morje šuma, iz katerega se nato izlušči hierarhija najbolj poslušanih vsebin, ki jih narekuje moč platforme, vidnost in slišnost (moč promocije), sistem zvezdništva, ciljne skupine, demografija…, skratka, mehanizmi, ki poganjajo tudi tradicionalne medije. Slednji so se priključili sistemu podcasta, tako radijski kot tradicionalni tiskani mediji, založniki … S tem skušajo nagovoriti novega, mlajšega, sodobnega odjemalca, pri tem pa prečijo ali nadgrajujejo svojo ustaljeno formo arhiviranja etrskih vsebin. Te so bile prej del internega arhiva, stalno ali začasno dostopnega arhiva na spletu, del naročniškega sistema itd…. Na ta način skuša tradicionalni radio stopati vštric s sodobnostjo in ojačati svojo prezenco na internetu, obenem pa se udinja sodobni logiki izbire in dostopnosti vsebin (on demand). Slednja, po mojem mnenju, prednjači pred mobilnostjo, ki jo zahteva sodobna mobilna tehnologija (predpona iz besede podcast se direktno navezuje na danes že pokojni Applov ipod). Nenazadnje je radio preko prenosnega tranzistorja in avto-radia že dolgo mobilen. Po drugi strani si s tem, paradoksalno, spodkopava lastno pozicijo, pozicijo ekskluzivnosti vsebin, njihove hipnosti, občasne spontanosti in enkratnosti, naključnosti v odnosu do poslušalca (večinoma se podcast lahko prenese kot zvočna datoteka, se shrani in posluša kadarkoli) in na širši ravni bistvene efemernosti, ki je vtkana v sami zvočnosti medija. Morda ni naključje, da so danes v polju sodobne umetnosti (s tem tudi v polju glasbe in zvočne umetnosti) bolj iskane efemerne, prehodne, tranzitorne, časovno trajajoče prakse, ki ustvarjajo enkratnost, začasni prostor in ambient ter ponujajo ‘potapljajoče’ izkušnje.

Če je podcast vnesel zarezo v obstoječo radijsko krajino, pa ni uspel razbiti, spremeniti njenih ustaljenih form. Pričakovanja industrije glede novih formatov so se tekom let izjalovila. Vendar je podcast s svojim prihodom in uveljavitvijo kljub vsemu prinesel tradicionalni radijski krajini bistveno in potencialno koristno sporočilo. Razbil je tipičen mit o ‘fantomski’ radiofoničnosti in mit o vedno krajšem attention spanu, tisti grozeče kratki pozornosti, ki naj bi jo poslušalstvo namenjalo razbiranju informacij, mit o preproščini govorice in redukciji zahtevnosti vsebin. Morda tu leži prostor za repozicioniranje radia, ki je že danes svojstven radiopod, hibrid. Preko rehabilitacije teh form bi morda iz ozadnjega šuma spet izraziteje stopil v središče našega slušnega polja.


[1] http://www.sigic.si/odzven-radia.html

[2] V našem prostoru se z radio artom najbolj konsistentno ukvarja radioCona: www.radiocona.si

Luka Zagoričnik, glasbeni urednik, kritik, novinar,  esejist, založnik, organizator koncertov in kurator,  že več kot dvajset let izredno dejaven v domačem glasbenem prostoru, svoja udejstvovanja pa vpenja tudi v mednarodne vode. Aktivno sodeluje tako pri raznih tiskanih medijih (revije, časopisi, tedniki in različne publikacije, tudi knjige), spletnih medijih, na radiu in televiziji.

Kot glasbeni kritik piše za revijo Muska, Mladino, Delo, Radio Študent, Odzven, Program ARS in RTV Slovenija. Polje njegovega delovanja je široko in se vpenja tako v raznolike sfere popularne glasbe kot v polje jazza, improvizirane glasbe, sodobne klasične glasbe. Opazen je tudi njegov prispevek na področju uveljavljanja ter refleksije sodobnih, novih glasbenih in zvočnih praks, kot so zvočne instalacije, zvočna umetnost in audiovizualna umetnost, ki obstajajo na križiščih sodobnih umetniških praks in glasbe.

DIGITALNI ODTIS LITERARNE ZGODOVINE: novela Luize Pesjak

Med brskanjem po Kulturnikovih podatkovnih zbirkah, ki združujejo približno 30 izbranih strokovnih spletnih virov (podatkovne zbirke, spletna mesta, portali, arhivi), smo ugotovili, da je letos 150 od objave Rahele, izvirne novelice Luize Pesjak (1828-1898).

Delo je bilo objavljeno leta 1870 v letopisu Matice Slovenske, ki ga hrani NUK, a je dostopno tudi prek portala digitaliziranih del dLib. Izvirno novelico Rahela najdete na strani 128.

Prijetno branje vam želimo.

INTERAKTIVNA INFOGRAFIKA: EU financiranje kulture

Gledati naprej ne pomeni prav dosti, če ne obstaja referenčni okvir za opaženo. Na Culture.si najdete interaktivno infografiko, ki predstavlja podatke o EU financiranju kulture, filma in avdiovizualnih medijev. Podatki zajemajo obdobje 2000-2018 in pokažejo, da je bilo v teh devetnajstih letih 220 organizacij v Sloveniji vpetih v 925 projektov evropskih dimenzij.

Culture.si Infographics EU funds

Vir: Culture.si

Več o projektu najdete na Culture.si, kjer lahko tudi poklikate po infografiki, filtrirate po umetniških kategorijah in ugotovite, katere organizacije s področja kulture so v teh projektih sodelovale.

UMETNIŠKA GOSTOVANJA V JANUARJU

Tadej Pogačar se med 10. januarjem in 29. februarjem predstavlja v dunajski galeriji Stock z razstavo CODE:RED.

V New Yorku poteka Winter JazzFest, na katerem bo 17. januarja nastopil pianist Marko Črnčec, skupaj z vokalistom Jonathanom Hoardom.

Baletni ansambel Slovenskega narodnega gledališča Maribor gostuje v neposredni bližini: 18. januarja bodo nastopili v teatru Nuovo Giovanni da Udine, 21. januarja pa v teatru Comunale di Modena. Obakrat bodo izvedli balet Giselle skladatelja Adolpha Adama in v koreografiji Rafaela Avnikjana.

Pianistka Kaja Draksler se bo predstavila na džezerjem dobro znanem prizorišču Bimhuis v Amsterdamu.

Če ste slučajno (ali pač namerno) v Hong Kongu, vas utegne zanimati koncert skupine Laibach v Chan Shu Kui City Hall.

Več o gostovanjih slovenskega umetništva najdete v zbirniku na Culture.si.

KULTURNIKOVO VLOŽIŠČE

Le grand novost letošnjega leta na Kulturniku je Vložišče – stran, na kateri lahko dogodke vnašate ročno.

Kot pogosto poudarimo, Kulturnik sicer deluje po principu strojnega črpanja. To pomeni, da dogodke najde prek t. i. RSS feeda ali koledarja in jih lahko direktno prikaže (s tem pa jih promovira) na portalu, kar organizatorjem in producentom na področju kulture prihrani dodatno ročno delo.

Vendar pa se včasih zgodi, da organizacija (društvo, zavod, prizorišče) bodisi nima spletnega ali urejenega strojno berljivega formata za dogodke in/ali novice bodisi dogodke prireja le redkokdaj. Takrat še kako prav pride možnost ročnega vnosa. In ta storitev je zdaj na Kulturniku dostopna, izrazito enostavna ter, seveda, brezplačna.

Postopek je res sila enostaven: kliknete na povezavo, vpišete svoj email naslov, ga potrdite v nabiralniku in pričnete z vnašanjem.

Za pomoč in vprašanja smo vam, kot vedno, na voljo na urednik@kulturnik.si

2020 V ZNAMENJU OBRAVNAVANJA ZVOKA V DRUŽBI

Mednarodna iniciativa, ki jo sestavljajo Mednarodna komisija za akustiko (International Commission for Acoustics), Evropsko združenje za akustiko (European Acoustics Association), Ameriško društvo za akustiko ( Acoustical Society of America, Mednarodni inštitut za akustike in vibracije (International Institute of Acoustics and Vibration) ter Mednarodni inštitut za nadzor hrupa (International Institute of Noise Control Engineering) je konec 2019 najavila, da bo leto 2020 Mednarodno leto zvoka. Prek mnoštva dogodkov, prispevkov in diskusij želi iniciativa letos poudariti pomembnost zvoka in z njim povezanih znanosti ter tehnologij. V ta namen so postavili tudi novo spletno mesto sound2020.

Otvoritveni ceremonial se ima zgoditi 31. januarja na pariški Sorboni. Isti dan načrtujejo tudi ‘zvočni sprehod’. Spomnimo naj, da se v Sloveniji z zvočnimi sprehodi ukvarja umetnica Irena Pivka. Več o njenih projektih si lahko preberete na njenem spletnem mestu

Omenimo naj še, da v sklopu Mednarodnega leta zvoka poteka tudi mednarodno tekmovanje za osnovnošolke in osnovnošolce, srednješolke in srednješolce. Če ste v stiku s šolami, jim lahko posredujete povezavo do informacij o tem natečaju.

Kaj se v naslednjih tednih dogaja na področju zvočnih umetnosti v Sloveniji, pa lahko izveste na Kulturniku, seveda.