Glede na to, da se danes, morda bolj kot nekoč, sprašujemo, kako je z umetnostjo v dobi zaprth kulturnih institucij, in kontempliramo o podobi umetnosti na internetu, se velja spomniti spletne umetnosti, ki je, kot nakazuje že ime, spletno platformo uporabila ne za odlagališče, pač pa za potencialni material in vsebino umetnosti. Spletna umetnost oziroma net art ima relativno dolgo zgodovino (na hitro si o njej lahko preberemo na Wikipedii, kakopak) in očitno tudi nenehno aktualnost. Četudi je klikanje že zdavnaj prenehalo biti zanimivo početje in se je preobrazilo v vsakdanjo nujnost, neizogibno povezano z delom, po novem tudi s sodelovanjem staršev v izobraževalnih procesih, in je zato morda predlog, da preklikajmo še kaj, neprimeren, naj vendarle opozorimo na nekaj “velikih imen” na področju internetnih umetnosti:
Joan Heemskerk in Dirk Paesmans alias JODI >>>
_2.jpg)
Seveda pa ne smemo spregledati dogajanja na področju spletne umetnosti v lokalnem okolju. Spomnimo naj torej na delo Vuka Čosića, Hommage Mondrianu v avtorstvu Tea Spillerja, mnoge projekte Igorja Štromajerja in Jake Železnika ter na delo ekipe okrog spletnega zina Kimoto Timota.
V tistih vse manj redkih trenutkih, ko se nam zdi, da nam internet predvsem para živce, se velja spomniti, da iz njega izhajajo izjemno zanimiva umetniška gibanja. Sicer pa prav gotovo ni internet tisti, ki spravlja v norost, morda pa je kaj drugega:
Grafit v bližini ljubljanske železniške postaje. Vir: blog Around the World in 365 Days