Categories
komentar

Luka T. Zagoričnik: RADIOPOD

Pred leti sem za spletni glasbeni medij Odzven (takrat še kot zunanji sodelavec, danes sem tam urednik) v rubriki Mnenja priobčil mnenjski sestavek Odzven radia[1]. Leta 2011, ko sem spisal ta miselni prispevek, sem opravljal funkcijo glasbenega urednika na Radiu Študent, katerega sodelavec sem še vedno, vmes pa sem nekaj let deloval tudi v okrilju 3. programa Radia Slovenija – Programa ARS. Sestavek se že v samem naslovu obregne ob negotovo aktualnost radijskega medija ob pojavu interneta, novih tehnologij, formatov, distribucijskih mrež in načinov poslušanja. Odzven  v naslovu ni mišljen kot moment, skozi katerega bo radio odzvenel v eter in za vselej utihnil, temveč kot njegov zmanjšan domet v medijski krajini, obenem pa cilja na njegovo ujetost v lastno formo, sheme in mreže ter poslušalske navade. Ob razmišljanju o vmesjih med ustaljenimi radijskimi formati, razpetimi med formo nacionalnih in regijskih radijskih postaj, komercialnih radijskih postaj, manjšinskih radijev, piratskih postaj, community in študentskega radia na eni strani in umetniških praks, zbranih v polju radio arta, vpetega v širše rastoče polje zvočnih umetnosti v sodobni umetnosti, se mi je zapisalo tudi tole:

»Radijska prezenca je minljiva v mediju zvoka, hipna je, razkrajajoča, s tem pa še toliko bolj podvržena zakoreninjenim pravilom in formam, ki naj bi poskrbele za to, da funkcionira. Vendar doseže danes ta glas vedno manj ljudi, še posebej mladih ljudi, pa tudi ostale zgolj oplazi, ne dosti drugače kot mimobežni šum. V tem pogledu so pričujoča razmišljanja in zven mojega glasu zven svojstvene nemoči. Če se v medij umeščaš skozi svoj glas, ki se kljub večglasju večinoma pravzaprav oglaša v monotonosti enoglasja, mu moramo vrniti njegovo mesenost v obliki Artaudovega krika in s tem ustvariti zarezo v transmisiji, vzpostaviti šum ali tišino, skozi katero se bo radio morda vendarle na novo vzpostavil …,« še malce prej pa tudi : »Se morda ravno skozi umestitev tišine v eter (ne kot prekinitev signala) z Adornom poimenovana ‘regresija poslušanja’ spremeni v aktivno, angažirano držo?«

Na eni strani imamo pretežno uniformirano podobo različnih tipov radijskih postaj z ustaljenimi načini podajanja informacij in različnih vsebin, vpetih v državno in kapitalsko logiko reguliranja, podeljevanja in ohranjanja oddajnih frekvenc z redkimi izjemami (piratski radio, deloma tudi community radio in študentske radijske postaje, ki jim je pri nas deloma blizu Radio Študent). Na drugi strani pa imamo mrežo bolj kot ne pretežno začasnih in agilnih iniciativ, ki radijski medij premišljujejo, ga skušajo spremeniti, ustvariti drugačne radijske prostore, razplastiti signal, zvene in šume, generirati nove vsebine in forme ter osvajati nove, tudi fizične prostore. Radio v radijski umetnosti ni zgolj medij, lahko je objekt, instalacija, koncept, večsmerna komunikacija, začasni prostor, cona, skupnost (in/ali njeno opolnomočenje), voice of the voiceless – sound of the soundless, umetniško delo, gverila, aktivizem, politična akcija, intervencija in umetniška razstava (za razliko od komercialnih radiev, ki so po tej analogiji preko svojega prevladujočega oglaševalskega prostora svojstveno razstavišče, sejmišče)[2]. Če smo v prvi sferi opletali s pojmom regulacije, je ne smemo zanemariti tudi v drugem polju. Tudi tu so začasne frekvence regulirane, produkcija pa je seveda regulirana skozi mehanizme sofinanciranja regionalnih, državnih in širših (denimo evropskih) kulturno-političnih mehanizmov (podobno večkrat velja za t.i. manjšinske radijske postaje ali vključitev manjšinskih glasov in tematik v ustaljene radijske sheme). Vzpostavljanje šuma, krika ali tišine je v pričujočem sestavku odprto polje razmisleka, vdora in razčlenjevanja že obstoječega in hkrati poizkus premisleka svojstvene nemoči ob uniformiranosti v obeh poljih ter osmislitvi signala v skrajno zasičeni krajini frekvenc, vsebin in novih formatov. Če je polje radijske umetnosti mnogo bolj agilno in odprto, raziskovalno v razbijanju ustaljenih radijskih form in žanrov, načinov produkcije, komuniciranja, umeščenosti in pršenja radijskega signala, pa je kljub porastu v zadnjih treh desetletjih večinoma ohranil ali zgolj nadgradil ideje in forme, ki so se pojavljale že v rosnih časih medija. Obenem ostaja večinoma zaprt v umetniških krogih, njegovi potencialno subverzivni pristopi torej odzvenevajo v majhnih skupnostih brez večjih učinkov na dominanten radijski diskurz, ki ostaja pretežno enak že od štiridesetih let prejšnjega stoletja.

V to vmesje se je že v tistem času prikradla digitalna krajina distribucije in prezentacije informacij, zgodb, glasbe…, ki danes prednjači v podobi streaming servisov in internetnih medijev, med njimi tudi radijskih (pri tem velja opomniti, da je danes seveda tudi tradicionalna radijska shema vpeta v polje digitalne distribucije in ni več odvisna zgolj od lastnega odmerjenega frekvenčnega dosega). Vanje je intenzivno vstopil format podcasta, ki se je formiral že zgodaj v prvem desetletju novega milenija in dopolnil, ozvočil blogosfero. Vase je inkorporiral vse pristope, ki smo jih lahko v preteklosti spremljali preko piratskih radijskih postaj, community in študentskega radia, ter večinoma opustil ohole načine prezentacije (izborni govor in ustaljeni načini nagovarjanja poslušalstva, visoko kakovost snemanja vsebin in predvajanja signala, vso ‘težko’ tehnologijo in specializiran kader, ki poganja celoten sistem, od tehnikov, snemalcev, novinarjev, špikerjev, moderatorjev, urednikov…). Zadevo je peljal izven uniformiranega načina naslavljanja poslušalcev v polje izrazito osebnega mnenjskega diskurza, ki se lepo vtke v sodobni milje inflacije mnenj in osebnih doživljanj, obenem pa ohranil tudi vsebinsko bolj drzne in kritične formate. Danes so podcasti vsebinsko široko razvejani, vpeti v polje tako do-it-yourself mehanizmov kot korporativnih medijev, v katerih najde mesto tudi cel kup obskurnih vsebin in vsebin, ki niso bile del dominantnega medijskega diskurza, tudi tistih iz radikalnih političnih polov in onih, ki jih danes dominantni medijski diskurz umešča v polje postfaktičnosti in fake news. Dostopnost interneta in platform ter produkcijskih sredstev in tehnologij (računalnik, mikrofon, ustrezna programska oprema za obdelovanje posnetkov in internet) za ustvarjanje tovrstnih vsebin so radikalno razširile in ‘demokratizirale’ medijski prostor in način distribucij tovrstnih vsebin (streaming servisi, platforme, kot je soundcloud, spletne strani ala 4chan, socialna omrežja in legalne ter ilegalne strani za izmenjavo in pretok vsebin). Ta odprtost seveda generira morje šuma, iz katerega se nato izlušči hierarhija najbolj poslušanih vsebin, ki jih narekuje moč platforme, vidnost in slišnost (moč promocije), sistem zvezdništva, ciljne skupine, demografija…, skratka, mehanizmi, ki poganjajo tudi tradicionalne medije. Slednji so se priključili sistemu podcasta, tako radijski kot tradicionalni tiskani mediji, založniki … S tem skušajo nagovoriti novega, mlajšega, sodobnega odjemalca, pri tem pa prečijo ali nadgrajujejo svojo ustaljeno formo arhiviranja etrskih vsebin. Te so bile prej del internega arhiva, stalno ali začasno dostopnega arhiva na spletu, del naročniškega sistema itd…. Na ta način skuša tradicionalni radio stopati vštric s sodobnostjo in ojačati svojo prezenco na internetu, obenem pa se udinja sodobni logiki izbire in dostopnosti vsebin (on demand). Slednja, po mojem mnenju, prednjači pred mobilnostjo, ki jo zahteva sodobna mobilna tehnologija (predpona iz besede podcast se direktno navezuje na danes že pokojni Applov ipod). Nenazadnje je radio preko prenosnega tranzistorja in avto-radia že dolgo mobilen. Po drugi strani si s tem, paradoksalno, spodkopava lastno pozicijo, pozicijo ekskluzivnosti vsebin, njihove hipnosti, občasne spontanosti in enkratnosti, naključnosti v odnosu do poslušalca (večinoma se podcast lahko prenese kot zvočna datoteka, se shrani in posluša kadarkoli) in na širši ravni bistvene efemernosti, ki je vtkana v sami zvočnosti medija. Morda ni naključje, da so danes v polju sodobne umetnosti (s tem tudi v polju glasbe in zvočne umetnosti) bolj iskane efemerne, prehodne, tranzitorne, časovno trajajoče prakse, ki ustvarjajo enkratnost, začasni prostor in ambient ter ponujajo ‘potapljajoče’ izkušnje.

Če je podcast vnesel zarezo v obstoječo radijsko krajino, pa ni uspel razbiti, spremeniti njenih ustaljenih form. Pričakovanja industrije glede novih formatov so se tekom let izjalovila. Vendar je podcast s svojim prihodom in uveljavitvijo kljub vsemu prinesel tradicionalni radijski krajini bistveno in potencialno koristno sporočilo. Razbil je tipičen mit o ‘fantomski’ radiofoničnosti in mit o vedno krajšem attention spanu, tisti grozeče kratki pozornosti, ki naj bi jo poslušalstvo namenjalo razbiranju informacij, mit o preproščini govorice in redukciji zahtevnosti vsebin. Morda tu leži prostor za repozicioniranje radia, ki je že danes svojstven radiopod, hibrid. Preko rehabilitacije teh form bi morda iz ozadnjega šuma spet izraziteje stopil v središče našega slušnega polja.


[1] http://www.sigic.si/odzven-radia.html

[2] V našem prostoru se z radio artom najbolj konsistentno ukvarja radioCona: www.radiocona.si

Luka Zagoričnik, glasbeni urednik, kritik, novinar,  esejist, založnik, organizator koncertov in kurator,  že več kot dvajset let izredno dejaven v domačem glasbenem prostoru, svoja udejstvovanja pa vpenja tudi v mednarodne vode. Aktivno sodeluje tako pri raznih tiskanih medijih (revije, časopisi, tedniki in različne publikacije, tudi knjige), spletnih medijih, na radiu in televiziji.

Kot glasbeni kritik piše za revijo Muska, Mladino, Delo, Radio Študent, Odzven, Program ARS in RTV Slovenija. Polje njegovega delovanja je široko in se vpenja tako v raznolike sfere popularne glasbe kot v polje jazza, improvizirane glasbe, sodobne klasične glasbe. Opazen je tudi njegov prispevek na področju uveljavljanja ter refleksije sodobnih, novih glasbenih in zvočnih praks, kot so zvočne instalacije, zvočna umetnost in audiovizualna umetnost, ki obstajajo na križiščih sodobnih umetniških praks in glasbe.