Categories
Uncategorized

Alenka Pirman: KORONA IN KLIC DOLŽNOSTI

Ko je vse odpovedano in vse zaprto, kaj nam preostane? Ulica in svetovni splet. Bog ne daj, da bi crknil … internet! Čez noč so se ustvarjalci, kulturni producenti in ustanove po celem svetu znašli na istem. Sprva so svoje občinstvo na spletu lahko založili le s tistim, kar so že imeli in znali delati, nato pa so nekateri začeli razvijati tudi nove vsebine. Slovenska kultura še nikoli ni imela take konkurence kot v času pandemije. 

Popestritev življenja ljudi v ujetništvu 
Matjaž Schmidt JAK Projekt Radi beremo, vir: FB stran Ministrstva za kulturo

Morda bo kdo kdaj res analiziral, kakšne taktike so naše umetnice in umetniki ter kulturniki in kulturnice ubrali v izrednih razmerah, ki so postavile na glavo vse načrte in rutine. Kaj vse so ponudili svojemu občinstvu? So ga dosegli, se z njim povezali ali ga celo razširili? Jih bodo financerji za odgovorno ravnanje nagradili ali vsaj potrepljali po ramenih? Ali pa jih izpolnjuje že pregovorno zadoščenje, da so za ljudi naredili nekaj dobrega? Nič od tega ne bo v tem zapisu, le nekaj vtisov. 

Dejstvo je, da smo bili zasuti s spletnimi povezavami. Kulturnik je popisoval ponudbo, seznami so impresivni! Na spletu so se znašle ure in ure brezplačnih arhivskih posnetkov, filmov ter na stotine mikrodogodkov, ki so se odvijali v živo. Človek se vpraša, zakaj? Znana so pričevanja, da v težkih trenutkih pesem zaleže bolj kot kruh. So bili torej umetnice in umetniki ter kulturniki in kulturnice v času korona virusa nepogrešljivi komunalni delavci za dvig morale delovnega ljudstva, da se to ne bo phalo le s tujerodnimi proizvodi? 

Prva vtisa: prevladuje pojmovanje umetnosti in kulture kot popestritve življenja v brezizhodnem labirintu neoliberalizma. In da spontana ponudba spletnih vsebin enostavno odraža raven (ne)obstoječih strategij in znanj uporabe spleta v posameznih kulturnih organizacijah. 

Korona zapik

Razumljivo, da zabavni ustvarjalci zabavajo še naprej. A v navalu navdiha in navdušenja nad novoodkritim poslanstvom se jim je pridružila tudi »obilica karanteniranih, ki izkorišča možnost za pet minut slave. Iz podstrešij so izvlekli kitare in frajtonarice, da nam pod korona pretvezo igrajo in prepevajo. Celo novi predsednik vlade rima in sklada. In potem nam to še podarja!« Tomaž Grom, glasbenik in umetniški vodja Zavoda Sploh, je z bralci e-časopisa Centralala delil še druge bridke pomisleke o smislu ustvarjanja v času koronakrize. Njihova rubrika (Samo)iniciative (samo)zaposlenih je dragocen vpogled v antropologijo ustvarjalcev »med štirimi stenami«. Ob bok bi jim postavila kratkočasne intervjujčke z umetniki Spoznaj umetnico / umetnika, ki jih je v tem času začela pripravljati Umetnostna galerija Maribor in ki se lepo podajo poslanstvu institucije, obenem pa bralcu prinesejo nekaj novega onkraj promocijskega lajnanja. Tretji vtis: umetnost ni nikomur nič dolžna, kultura pa.

Četrti vtis je, da je bil koronačas tudi čas za introspekcijo in da smo lahko hvaležni vsem tistim ustvarjalcem, kulturnim menedžerjem in producentom, ki so z nami javno delili svoje debate, izsledke in razmišljanja prek videokonferenc. Taki sta bili Pandemija skozi lokalno glasbeno sceno Radia Študent in Muzeji v času koronavirusa v režiji Skupnosti muzejev Slovenije in ICOM Slovenija. Slednja je prinesla celo rezultate ankete o trenutnem stanju v slovenskem muzealstvu

V primežu komercialnih platform

Toda … Kje pa se je odvijala in kje leži večina tega bogastva slovenskih spletnih vsebin? I, na Zoomu, YouTubeu, Facebooku, Vimeu in tako naprej. Ne le, da bo vsaka javna kulturna institucija v bodoče enostavno morala znati proizvajati lastne multimedijske vsebine in jih oddajati prek družbenih omrežij, kjer se zadržuje del njihovega občinstva, poskrbeti bo morala tudi za tiste, ki nas/jih tam ni!

Nekaj svetlih zgledov za distribucijo spletnih vsebin pod lastnimi, nadzorovanimi pogoji na nacionalni ravni že imamo. Repozitorij Mrežni muzej sedaj gosti tudi kurirano spletno razstavo Virusni portreti ali pa kratko vodstvo kustosa Marka Jenka po Mušičevi razstavi Obsojeni na upanje – Risbe iz Dachaua v Moderni galeriji. Dobro se je izkazala tudi Baza slovenskega filma, ki se je s filmskimi ustvarjalci dogovorila za brezplačno tedensko ponudbo slovenskih filmov, Arnesova tehnična ekipa pa je bila pri roki, ko je naval na film v spomin na preminulega Petra Musevskega presegel vsa pričakovanja. Se sploh zavedamo, kakšno družbeno premoženje je Arnes?! Upamo, da bodo v njihovih e-učilnicah pristali tudi simpatični, poučni klipi mariborskega Muzeja narodne osvoboditve