O spletu s producenti: zavod Bunker

Beton Ltd.: VELIKA PRIČAKOVANJA|GROSSE ERWARTUNGEN (SI), premiera, 30.8.2018, Mladi levi

Beton Ltd.: VELIKA PRIČAKOVANJA|GROSSE ERWARTUNGEN (SI), premiera, 30.8.2018, Mladi levi. Foto: Nada Žgank


Dober mesec dni po zaključku festivala Mladi levi smo z uredništva portalov Kulturnik.si in Culture.si vodji razvojnih programov Almi R. Selimović in vodji komunikacij ter koordinatorici mednarodne mreže Balkan Express Tamari Bračič Vidmar poslali nekaj vprašanj v zvezi z nedavnim festivalom, prvo “sezono” kritiške platforme Kriterij.si ter (še neizkoriščenimi) priložnostmi spleta. Zavod Bunker, v katerem delujeta, je eden epicentrov kulturnega dogajanja v Ljubljani. V njem prostor poleg lastnih produkcij najdejo tudi najrazličnejši festivali in posamezni ustvarjalci in ustvarjalke. 

Zdravo Alma in Tamara, ob tem e-pogovoru so prisotna naša velika pričakovanja (op. pr. Grosse Erwartungen je naslov najnovejše predstave kolektiva Beton Ltd., nastale v produkciji zavoda Bunker). Zavod, v katerem delujeta, je eden najbolj prisotnih, prepoznavnih kulturnih producentov v ljubljanskem, če ne tudi slovenskem prostoru. Nedavno ste zaključili s produkcijo že enaindvajsete edicije festivala Mladi levi, že šestnajst let pa poteka tudi Drugajanje v Mariboru. Če se pri prvem srečujete z zvesto publiko, se druga zdi morda malo bolj “neulovljiva” in predvidevam, da se nagovarjanje in vzpostavljanje odnosov z javnostmi pri omenjenih festivalih razlikujeta. Zanima nas, kakšno vlogo ima za vas kot producente obeh festivalov spletno komuniciranje? Kje vidite omejitve, pasti, kaj po vašem mnenju “deluje” in po čem prepoznate uspešnost spletnega komuniciranja? Kakšno je razmerje med vloženimi sredstvi v spletno in “nespletno” oglaševanje?

TBV: Festivala sta zelo različna – Mladi levi potekajo že dolgo časa in komunikacijske strategije so se z leti zelo spremenile. Spomnim se, da je bilo včasih zelo pomembno, da so bili v dnevnih časopisih oglasi za festivalske dogodke. Tega že dolgo ne počnemo več, delno seveda tudi zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, v velikem delu pa zato, ker je mnogo pomembnejše sredstvo komuniciranja postal splet. Bunker ima kompleksno spletno stran, v kateri skušamo zajeti mnogotere aktivnosti, ki jih skozi leto počnemo (oba festivala, premiere novih predstav v naši produkciji, mednarodne conference Ready to Change, množica mednarodnih projektov, v katere smo vključeni, projekti kulturno umetnostne vzgoje) in hkrati promovirati tudi vse dogodke, ki se skozi leto odvijajo v Stari mestni elektrarni.

Razmišljamo, da bi bilo morda pametneje spletno stran Bunkerja razvejati v več bolj fokusiranih strani, vendar se tega lotevamo počasi tudi zaradi finančnih zadržkov. Kar se tiče festivala Mladi levi, še vedno uporabljamo veliko klasičnih načinov komuniciranja – novice pošiljamo po e-mailih (mailing lista se je sicer po uvedbi nove uredbe GDPR malo zmanjšala), pripravimo tudi letake, vabila in tiskane kataloge ter mestne plakate, ki prinesejo večjo opaznost, so pa po drugi strani tudi zajeten finančni zalogaj, ki si ga lahko privoščimo le ob prispevku sponzorjev. V zadnjih letih pa se vedno bolj zanašamo na družbena omrežja (facebook, twitter, instagram) – veliko uporabljamo organsko širjenje informacij (za deljenje novičk se zanašamo na naše sledilce – obiskovalce, prostovoljce, umetnike), že nekaj let pa uporabljamo tudi oglaševanje na družbenih omrežjih (predvsem FB), ki dosegajo veliko število ljudi, tudi v tujini. Kar se tiče oglaševanja, vedno več sredstev sicer namenjamo spletnemu oglaševanju, vendar pa je delež sredstev namenjen bolj klasičnim oblikam komunikacije še vedno večji. Kljub vsem tem pristopom pa pomemben del naše strategije temelji na osebnih stikih – z občinstvom skušamo vzpostavljati stike osebno, jih povabiti k sodelovanju pri predstavah, na družabnih dogodkih ali pa kot prostovoljce na festivalu in tako skozi čas ustvarjati začasno festivalsko skupnost, sproščeno in svobodno okolje, kjer se ljudje dobro počutijo in kamor se vračajo zaradi umetnosti, presenečenj, dobrih debat in seveda dobre družbe.

Festival Drugajanje je čisto drugačna zgodba – pri njegovi izvedbi že sedemnajsto leto sodelujemo z Drugo Gimnazijo Maribor in njenim ravnateljem Ivanom Lorenčičem. Velik del naše publike je vsako leto prav gimnazijcev Druge gimnazije, prihajajo pa tudi gimnazijci Prve gimnazije in srednješolci z drugih mariborskih srednjih šol, ki jih sodobno gledališče zanima in se z njim že na kakšen način ukvarjajo. Pri komunikaciji festivala Drugajanje sicer uporabljamo spletno stran in družbene medije, vendar pa s temi večinoma ne dosežemo publike, ki si jo na festivalu želimo, saj dijaki ponavadi uporabljajo druga spletna omrežja, s katerimi se mi še nismo čisto spoprijateljili. 🙂 Zato se potrudimo, da je komunikacija tudi osebna – natisnemo festivalske kataloge in prosimo učitelje, da jih razdelijo dijakom z osebnim priporočilom. Nekateri dijaki se udeležijo predstav tudi kot del obveznih izbirnih vsebin, nekatere pa nagovorimo osebno preko aktivnosti, ki jih vodimo skozi projekt Igrišče za gledališče 2.0 (delavnice, Šole v kulturi, gledališki klubi). Študentje pridejo gledat predstave predvsem, če jim te kdo osebno priporoči ali če nam uspe najti pravi medijski kanal, ki jih nagovori – radio, pravo rubriko v spletnih napovednikih. Tu je še veliko prostora za izboljšave in precej se ukvarjamo s tem, kako izboljšati spletno komunikacijo prav s to skupino mladih ljudi – če rečem, da to ni najbolj enostavno, nisem povedala nič novega. 🙂

Lansko leto avgusta je zaživela spletna kritiška platforma Kriterij.si. Njen nastanek je spodbudilo pomanjkanje refleksivnih zapisov o projektih s področja scenskih umetnosti, že od začetka je bilo mišljeno kritiško spremljanje predstav v Stari mestni elektrarni, torej v prostoru, s katerim upravljate kot producenti. Četudi se vsi strinjamo, da je kritiška refleksija nujna ter da je zaradi dostopnosti, lastne uredniške politike ter distribucijskih kanalov spletna oblika kritiške platforme najprimernejša oblika, pa se kljub vsemu ne morem izogniti pomisleku o Kriteriju kot zaprtem ekosistemu, saj kritiško pretrese zgolj dogodke v vašem prostoru, pod nekatere pa se podpisujete tudi kot producent (med drugim prej omenjeno Grosse Erwartungen). Kako vi ocenjujete prvo sezono Kriterija, kakšni so nadaljnji načrti z njim ter ali ste razmišljali o Kriteriju tudi v natisnjeni obliki in če da, zakaj?

ARS: Da je Kriterij incestuozen ali da je interen so pogosti očitki. Tudi ocena in vitro je padla. Najprej tehničen odgovor – predstave, ki so na Kriteriju, so predstave, ki so v Stari mestni Elektrarni (SMEEL). Bunker s slednjo sicer upravlja, ampak je pri tem servis ostalim (pretežno nevladnim) organizacijam s področja uprizoritvene umetnosti. Kriterij tako ni orodje za samopromocijo, ampak je del storitev, ki jih zagotavljamo partnerjem, ki delajo v SMEEL. Povedano zelo banalno – zagotovimo prostor, prodajo kart, čiščenje, deloma tudi promocijo in tehnično oskrbo, opremo … Poskušamo pa ustvariti tudi nek odmev predstav, ki bi šel dlje od klepeta po predstavi in dlje od ene ali dveh kritik, ki jih v povprečju dobijo predstave. Pa še o zaprtem ekosistemu: kar mi delamo, sodobna umetnost, je bolj ali manj zaprt ekosistem. 🙂 »Scena« je sicer bogata, a majhna in razmišljati, da na njej obstajajo razmerja, ki so neomadeževana s poznanstvi, vnaprejšnjimi srečanji, sodelovanji … se mi zdi nemogoče. Mislim, da je higiena drugje – da imajo pisci res proste roke. In tu smo recimo dobili kritiko, da so zapisi preveč afirmativni, premalo ostri (to je po mojem sicer del problema tiskane kritike – ker je tako malo kritik, pisci čutijo nekako še večjo odgovornost, da so afirmativni, da ne »skritizirajo« preveč, saj je čisto možno, da to ne bo en zapis med mnogimi, ampak edini). Da »pokrivamo« samo elektrarno ni toliko odločitev, kolikor je omejitev, saj je to šele poskus vzpostaviti neko platformo, z vsemi omejitvami, s katerimi se soočamo.

S sourednikom Muanisom Sinanovićem sva zato zasnovala izjemno enostaven format: pet piscev na predstavo (vedno se ne izide), nobenih žanrskih ali dolžinskih omejitev, v prvi sezoni sta bila stalna pisca Alja Lobnik in Muanis, ki sta na koncu pisala tudi o celotni sezoni, pri izboru ljudi pa sva skušala poleg strokovnjakom za uprizoritveno umetnost sistematično dodajati še t. i. področne strokovnjake. Prav področni strokovnjaki se mi zdijo eden od načinov, da prebijamo iz zaprtega ekosistema in nagovorimo še koga drugega.

Po prvi sezoni je bilanca naslednja: številčni obiski strani, kar pomeni, da o predstavah običajno bere na Kriteriju več ljudi, kot pa jih predstave vidi, veliko dobrih odzivov avtorjev predstav ter volja in odločenost, da nadaljujemo. O tiskani verziji ne razmišljamo, prej o razširitvi: ne samo predstave v SMEEL, ne samo teksti o predstavah ali pa o povezovanju v mikromedijske grozde. Vsekakor nismo edini, povezovanje se mi zdi smiselno, če bi nam skupaj povečalo doseg ali odpravilo morebitno prekrivanje.

Pa še o občinstvu: prvi v mojih mislih pri Kriteriju so bili umetniki, zdelo se mi je prav luksuzno, da lahko predstava dobi pet odzivov in to različnih, raznorodnih. To se je seveda izkazalo za super – sedaj pa: branost je ok, ampak vsekakor bi lahko bil doseg večji. Tuhtamo kako.

Kot uspešni producenti na področju uprizoritvenih umetnosti ste vključeni v evropske projekte. Eden izmed kriterijev pri ocenjevanju prijav projektov je med drugim tudi uspešnost prijavljene komunikacijske strategije. Zanima nas, kako vašo siceršnjo komunikacijsko strategijo, predvsem mislim na komunikacijo na spletu, prilagajate potrebam tovrstnih prijav projektov in kateri so glavni gradniki vaše spletne komunikacije ter kdo pri vas skrbi za njeno uresničevanje?

TBV: Za vso komunikacijo skrbimo znotraj Bunkerja. Pri mednarodnih projektih se trudimo najti kakšen nov komunikacijski pristop vsakokrat, ko pišemo prijavo za projekt. Velik del naše strategije temelji na spletni komunikaciji, saj je mednarodne projekte težko komunicirati drugače. V novem projektu Create to Connect –> Create to Impact, za katerega smo financiranje pridobili na zadnjem razpisu programa EU Creative Europe in vključuje petnajst partnerskih organizacij iz različnih evropskih držav in širše, smo v komunikacijo vključili tudi dva zanimiva umetnika, ki bosta aktivnosti komentirala skozi svoja umetniška dela, za katera bosta uporabljala različne medije – od videa do besedil, krajših komentarjev, fotografij, družbenih medijev … In te umetniške vsebine bomo delili skozi spletne kanale vseh partnerjev. Vzpostavili pa bomo tudi posebno spletno platformo prav za te vsebine. Pomembno se nam zdi, da skozi našo komunikacijo razširjamo predvsem vsebine z neko dodano vrednostjo – da ne vsebujejo le novice o tem, da se nekaj je ali se bo zgodilo, ampak tudi refleksijo, komentarje, kritike, alternativne poglede na dogodke, ki jih skupaj s partnerji pripravljamo.

Družbena omrežja so za vse producente pomenila manjšo revolucijo v načinu komuniciranja s z njihovimi javnostmi, mnogokrat tudi na ceno zanemarjanja lastne spletne infrastrukture. Mnoge spletne strani producentov služijo le kot informacijsko središče. Kako vi dojemate vaša spletišča in uporabo družbenih omrežij, dajete prednost slednjim ali je v ospredju uredniško delo na spletni strani?

TBV: Spletna stran nam še vedno pomeni osnovo spletnega komuniciranja. Pomembno se mi zdi, da je na spletni strani zbrana večina informacij, ki jih potencialni obiskovalci potrebujejo, da se odločijo za obisk našega dogodka. Veliko informacij objavljamo tudi v spletnih napovednikih in se trudimo za prisotnost v medijih – če so objave spletne, jih z veseljem in pogosto delimo na naših družbenih omrežjih. Družbena omrežja razumemo kot super dodaten kanal, preko katerega lahko komuniciramo tako osnovne informacije kot tudi zabavne ocvirke, povezane z dogodki, projekti ali umetniki, spremembe v zadnji minuti, pozive k sodelovanju in seveda nepogrešljive vizualne informacije – fotografije, trailerje, včasih kratke intervjuje … Ko delimo novice o dogodkih, pa sledilce vedno povabimo, da obiščejo še našo spletno stran ali Kriterij za bolj poglobljeno informacijo.

Vsi producenti s kilometrino in izkušnjami poznate najrazličnejše buzzwords, s katerimi ste se srečali pri svojem delu, od diskurza, zvočne krajine, režijske poetike, če navedemo samo nekatere zimzelene. Katere od teh “brenčavk” so vama ostale v spominu in se nasmejita ob zavedanju, kako prepogosto ste/si jih uporabljala?

ARS: Favoritke: preizpraševati, rizomatsko, heterotopično, lapidarno, hibridno …
Že nekaj let imamo v Bunkerju tekmovanje, kjer imamo izziv, da izbrane besede leta izrečeš skupaj v enem stavku, ko daješ izjavo za medij. Zaenkrat je zmagovalka samo direktorica Nevenka Koprivšek. Kje pa ji je z izjavo uspelo, prepuščamo kopanju po Bunkerjevem klipingu, haha.

E-spraševal: Rok Avbar

Povezave:
Spletna stran Bunker: http://www.bunker.si/slo/
TW: https://twitter.com/bunkerljubljana
FB Bunker: https://www.facebook.com/bunkerljubljana/
IG: https://www.instagram.com/zavod_bunker/
Kriterij: http://www.kriterij.si/
Bunker na Vimeo: https://vimeo.com/user5531085
Bunker na Culture.si: https://www.culture.si/en/Bunker_Institute
Mladi levi na Culture.si: https://www.culture.si/en/Mladi_levi_Festival
Stara mestna elektrarna na Kulturniku: https://dogodki.kulturnik.si/?where=Stara%20mestna%20elektrarna%20-%20Elektro%20Ljubljana