Tag Archives: Perugia

Perugia, ulični fake news, foto Lenart J. Kučić

Sejem resnic

Ducat let je minilo od prvega novinarskega festivala v slikoviti Perugii. Od skromnih začetkov je iz kritične debatne platforme napredoval v predstavitveni sejem poslovnih modelov in oder za vplivnike iz Silicijeve doline. Njegov bogat program s prek 700 govorci s celega sveta na več kot 300 brezplačnih dogodkih, ki pet dni vzporedno potekajo v dvanajstih bolj ali manj prestižnih dvoranah, je sicer težko odpraviti s frazo. A vseeno poizkusimo: letos se je v Perugii iskalo izgubljeno zaupanje.

Podmena vrste diskusij je bila namreč ta, da je medijem v zgodovini za (relativno) kratek čas uspelo privzgojiti občestva bralcev, poslušalcev ali gledalcev, ki medijski resničnosti zaupajo in se po njej ravnajo – danes pa temu ni več tako. Zaradi spremenjenih tehnoloških pogojev je kovanje resnice ponovno »na trgu« in za vpliv se poleg medijev poteguje še vrsta ponudnikov – od posebnežev z obrobja spleta do naftnih družb. Kako sploh prepoznati relevantne posrednike?  

Udeležencem 12. mednarodnega novinarskega festivala (IJF) je zato peruginski nadškof (kot predstavnik lastnika številnih dvoran, v katerih festival poteka) zaželel dobrodošlico, sklicujoč se na skupna prizadevanja za resnico, demokracijo in svobodo. V boju proti lažnim novicam (izraz je bil na festivalu sicer eksplicitno nezaželen) nam je daroval tudi mašo.

Izgradnja zaupanja

Nekaj bo na tem. Pomemben del tako cerkvene kot medijske prakse je vzpostavljanje »občestva« oziroma t.i. »zamišljenih skupnosti«. Te skupnosti so imele v preteklosti zaradi relativno monopoliziranega medijskega polja dokaj homogeniziran odnos do resničnosti. Tako stanje je imelo seveda svoje slabosti – a tudi prednosti. Tekom stoletij se je v političnih skupnostih izoblikovala mehanika protokolov za krojenje zaupanja vredne medijske resničnosti.

Danes krojenje zaupanja v medijskem poslu cilja na nekaj drugega – na poslovni model. Če želimo ohraniti stari poslovni model z bralcem, ki je za vsebine pripravljen plačati, je slednjega treba pritegniti na nivoju intimne identifikacije. Tako se – paradoksalno – bralec ne počuti kot potrošnik, temveč kot član skupnosti, ki zaupa določenemu ponudniku.  

Jay Rosen temu pravi “optimizacija za zaupanje: “Zaupanja ne moremo več predpostavljati. Njegova produkcija mora biti vgrajena (designed in)” v medij. A, kot je tudi sam priznal – zaupanje ni merilo dobrega novinarstva. “Breitbart je optimiziran za zaupanje. Prav tako tudi Daily Mail,” je opozorila medijska teoretičarka Emily Bell.

Izgradnja vrednot

Kleč je torej – spet na liniji z nadškofom – v vrednotah. Na festivalu smo bili namreč deležni skoraj religioznega sklicevanja na profesionalno etiko. Na torej zelo abstraktne postulate, ki dobro zvenijo. Skeptični državljan lahko utemeljeno sluti, da medijski posel zasleduje še vrsto drugih ciljev poleg resnice.

A hrbtna stran te skepse je lahko tudi cinizem. Ko smo na predstavitvi poljske polarizirane stvarnosti poslušali provladne novinarje, ki so opustili celo deklarativno sklicevanje na omenjene vrednote in za svojo novinarsko nalogo prostodušno razglasili usklajevanje z notranjepolitičnimi razmerji, smo uvideli, kako uničujoča je lahko resignacija v splošni skepticizem. V napetem vzdušju smo primerjali dve filmski interpretaciji poljske polpreteklosti: Prva je bila cenzurirana, druga pa je sedaj na ogled v kontroverznem državnem Muzeju 2. svetovne vojne v Gdansku in prispeva k mitizaciji poljskega naroda kot uporniške žrtve dveh totalitarnih režimov.

Nepremagani / The Unconquered, posnetek iz poljskega animiranega filma

Nepremagani / The Unconquered, posnetek iz poljskega animiranega filma
Fishladder Studio and the Institute of National Remembrance

Takšen odnos je lepo artikuliral David Cohn: “Dejstev v pravljicah ne bomo iskali, vemo pa, da je v njih resnica”. A kaj, ko IJF ni festival pravljičarstva, pač pa novinarstva, ki je – po definiciji prof. Georga Brocka – “sistematično in neodvisno prizadevanje, da bi pravočasno ugotovili resnico o dogodkih in problemih, ki zadevajo družbo”.

Izgradnja tehnologije

A zdi se, da so pravljičarske naracije za splet celo bolj značilne kot sistematično prizadevanje za resnico. Družbena omrežja kot glavni vmesniki današnje javne komunikacije imajo namreč zelo specifično arhitekturo. Po Cohnu je logika umeščanja vsebin v funkciji oblikovanja identitet in je vgrajena (designed in) v srčiko njihove kode.

Nove tehnologije so prostor za artikulacijo javnih zadev res demokratizirale, a so ga obenem radikalno spremenile. Mediji so namreč za javnost relevantne vsebine tradicionalno obdelovali ob boku zasebne sfere. V zasebnosti je bil prostor za individualno in afektivno, nasprotno pa je bila (vsaj načeloma) medijski profesiji zapovedana vrednota kolektivnega dobrega. Bila je vgrajena v ‘tehnologije’ medijev 20. stoletja. Danes pa različnih spletnih objav (od blogov do Facebooka) ne moremo več jasno ločevati od tradicionalnih medijev. Kakor so ti posvojili tehnologije spletnih platform, tako tudi posamezniki na svojih spletnih profilih po svoje zagovarjajo kolektivno – pišejo recenzije, obveščajo o dogodkih, komentirajo politiko … V tehnologijah spleta so se koncepti kolektivnega in individualnega ter profesionalnega in intimnega na novo prepletli.

Vsa koda je torej politična in razmisleki o zaupanju in resnici, kakršnim smo lahko prisluhnili v Perugii, so torej tudi inženirsko vprašanje. Želenim vrednotam je treba zagotoviti ustrezne tehnološke in organizacijske pogoje.

Kovači bodočnosti

Kako se znajti na razdrobljenem trgu domiselnih tehnoloških orodij, ki naj olajšajo novinarsko in uredniško odkrivanje resnice? Pomagate si lahko s seznamom, ki ga priporočajo vplivni, a še vedno zaupanja vredni mojstri.

Toda oblikovanje digitalnih polj javnega sodi v delokrog vseh, ki se ukvarjamo s produkcijo simbolnih vsebin, torej tudi nas, ki se ukvarjamo s kulturo. Treba je raziskovati in eksperimentirati s tehnologijami komuniciranja. Časi relativne tehnološke stabilnosti v medijskem in civilnem življenju so mimo.

 

Anže Zorman in Alenka Pirman

Naslovna fotografija: Lenart J. Kučić

Kolaboracija ali odpor: mediji in algoritemsko obzorje

Svetovna smetana medijske industrije

IJF 2017, Hotel Brufani.

IJF 2017, Hotel Brufani.

V Perugii so že enajstič zapored organizirali Mednarodni novinarski festival (International Journalism Festival, IJF). Že od samega začetka je zasnovan ambiciozno (mednarodnost so vzeli resno), udeležujejo se ga največji igralci. Organizatorji so formalnosti omejili na logistični minimum, brezplačni dogodki so odprti za javnost. V debatah se je znalo iskriti od kolegialne kritičnosti, vprašanja iz publike so bila zahtevna in pogosto neprijetna, direktorji ameriških medijskih korporacij oz. njihovih divizij in ugledni univerzitetni profesorji so se bili prisiljeni soočati z nepopustljivimi novinarji, anarhistično študentarijo in nabritimi nevladniki … Sem si lahko prišel ošilit svoj pogled na medijsko krajino. A kot se s festivali rado dogaja, je tudi IJF vsako leto »še večji in še boljši«.

Kar 80 odstotkov festivalskega proračuna zagotovijo zasebni sponzorji, med katerimi so letos izstopali Facebook, Google, Amazon in italijanska multinacionalka Eni. Vpetost tehnoloških gigantov v festivalski program je pometla z nekdanjo zadržanostjo novinarjev in urednikov do družbenih omrežij. Udeleženci ene od okroglih miz so se dejansko na glas spraševali, kako opraviti s trmastimi dinozavri v redakcijah, ki ne razumejo, da jih je povozil čas. Ni problema, k boljši pismenosti nam bodo pomagali ti, ki so vse skupaj zakuhali.

Odprta družba in tehnološka suverenost

Na lanskem festivalu je tehnokratske debate pronicljivo zaokrožil raziskovalec Evgenij Morozov. Predaval je o konceptu tehnološke suverenosti, torej o možnostih, ki jih ima posamezna družba za upravljanje, nadziranje in prilagajanje svoje tehnološke infrastrukture. Ključen problem ni le ta, da IKT giganti privatizirajo vmesnike in podsisteme, prek katerih delujeta država ali civilna družba. Situacija je precej bolj radikalna. Ta podjetja tako rekoč ex nihilo ustvarjajo povsem nova, algoritemsko upravljana polja družbene interakcije, ki so do obisti premišljena in se nenehno izpopolnjujejo. Njihova učinkovitost ni vprašljiva – a ravno zato je njihova prevlada tako strašljiva.

Mediji se v tem kontekstu zdijo kot kanarček v rudniku. Novinarska profesija je bila namreč med prvimi, ki jo je vase posrkal vrtinec družbenih omrežij. Iz nekdaj uglednega, na lastni tehnologiji utemeljenega družbenega položaja se je iznenada prelevila v drobec, ki tekmuje za našo pozornost v reki novic na Facebooku; njeni sopotniki so slike muc, utrinkov iz počitnic in ponudbe potrošne robe. Razvrednotenje novinarskega dela je bila med udeleženci festivala še lani, tako se zdi, osrednja branžna tesnoba (industry angst). Prav mediji so bili namreč najbolj nazorno soočeni s hrbtno stranjo internetne demokratizacije.

Kolaboracija

O teh algoritmih je bilo tudi letos govora veliko. A tokrat med govorci ni bilo Morozova, ki (zmotno) velja za kritika Silicijeve doline. Nasprotno, letos je bil eden vidnejših gostov Jeff Jarvis, profesor novinarstva ter predvsem entuziastičen spletni ideolog in tehnološki navdihovalec. Naslov prve okrogle mize, ki jo je obiskala naša delegacija, je bil zelo zgovoren: Sodelovanje (ali bolje: kolaboracija) z algoritmi. Poziv h kolaboraciji je bil eden od festivalskih leitmotivov. Novinarske teme so apropriirali sponzorji, ugledni profesorji z (ameriških) univerz pa bolj ali manj navdušeno sodelujejo pri medijskem opismenjevanju, ki ga financira Facebook. Propulzivni mediji so priklopljeni na Googlov program Digital News Initiative (DNI; pri nas financira portal Parlameter), njegov šef se je v vseh ključnih zadevah gladko dopolnjeval s predstavnico Soroseve Open Society Foundation. Gostje iz velikih medijskih hiš (Guardian, Buzzfeed, BBC, Spiegel, Time) so pripovedovali o svojih metodah, trikih in veščinah rabe Facebooka, Instagrama, Snapchata in kar je še tega. Še nedavno so medijski delavci tarnali nad neodzivnostjo IKT velikanov, danes so nastopali skupaj s svojimi novimi sodelavci iz Facebookove divizije za medijska partnerstva. Je privlačnost kolaboracije res neizbežni duh časa ali gre za marketinško posledico prisotnosti sponzorjev, ostaja odprto vprašanje.

Zaroka z občinstvom

Družbena omrežja osmišljajo njihovi uporabniki. Za lastnike so blago, ki ga lahko prodajo naprej, za »kolaborantske« medije pa potencialni gledalci, bralci ali poslušalci. Kako pritegniti njihovo pozornost? Ni naključje, da je bila festivalska brenčavka dneva angažiranje občinstva (audience engagement). Ko smo BBC-jevega urednika za video vsebine povprašali o njihovi tehnološki suverenosti v luči rabe orodja Facebook Live, je odvrnil, da je »seveda veliko zadev tveganih in nepredvidljivih, a da je Facebook pač tu, ‘z nami’. Lahko bi ga zavrnili, lahko pa ga uporabimo za interakcijo z uporabniki, ki je kvalitativno povsem nova …« Kot pravi, je Facebook uspešen z razlogom, saj je njegov izvedbeni pristop »popolnoma podrejen občinstvu«. Verjetno res, le da “občinstvo” v tej transakciji ni kralj, saj ni kupec, pač pa blago.

Težava z brenčavkami je, da navadno vzniknejo iz dobrih praks, se pretvorijo v dnevne marketinške zapovedi in povratno okužijo iniciative, ki mislijo resno. Zato je včasih zelo težko ločiti med podjetji, ki ponujajo orodja za »novinarstvo na bralčev pogon« (prim. Hearken, Storyful) in apologeti krasnega novega sveta, saj vsi govorijo isti jezik: »Javnost lahko informiramo le, če ji najprej dobro prisluhnemo.«

Odgovornost

Ob vsem tem je zanimivo naslednje. Tudi leta 2015 je Facebook v Perugio poslal svoje vojake, med njimi Andya Mitchella, direktorja za novice in globalna partnerstva. Ta je na vprašanje profesorja Georga Brocka o družbeni odgovornosti tega vplivnega podjetja arogantno zagotovil, da jih zanima le optimizacija uporabniške izkušnje. Minili sta dve leti. Facebook danes vpliva na življenja dveh milijard ljudi, za mnoge je postal edina vstopna točka (one-stop shop) na svetovni splet, njegov ustanovitelj pa je spisal, kako si predstavlja »izgradnjo globalne skupnosti«. Letos je isti profesor Adamu Mosseriju, Facebookovemu podpredsedniku za Newsfeed, zastavil še bolj izzivalno vprašanje: »Ste največja vstopna točka za informacije na planetu in menim, da bi vas lahko nehalo skrbeti za novinarske probleme … Dejansko lahko prevzamete vlogo v prizadevanjih za obnovo civilne družbe. Jo boste sprejeli?« Spravljivejši vojak je odgovoril, da se zavedajo te odgovornosti, vendar še ugotavljajo, kako naj jo uresničujejo.

Medtem ko Facebook pili svoje strategije (bodisi politične ali zgolj piarovske), pa poteka kolaps civilne družbe in njenih orodij. Vrh ledene gore naj bil pojav fake news, letos seveda tema kopice omizij. A dejansko je večina govorcev to brenčavko hitro odpravila kot vse preveč površno idejo. Problem je globlji, nekateri ga datirajo v čas medijske priprave terena za iraško vojno. Odnos zahodnih medijskih velikanov do resnice je namreč ravno tako problematičen kot njemu vzporedni ekosistem za produkcijo laži in zavajanja. Po desetletjih sejanja vetra ta elita danes žanje vihar, ki ga je eden od festivalskih gostov označil kot »razdejanje razumne ravni ukvarjanja z realnostjo« (decimation of a reasonable level of engagement with reality). Realnost je v prepletu strateško manipulirane in algoritemsko konstruirane posredovanosti povsem razvrednotena.

Posledice tega razdejanja je lepo povzela pesnica in urednica portala Colta.ru Maria Stepanova. Dolga leta so se ji zdeli problemi iztirjene ruske medijske krajine unikatni, nekaj, kar se lahko zgodi le v Rusiji in je pač podedovana bolezen postsocialistične avtokratske družbe. A zadnja leta opaža, da so ti problemi sorodni po vsem svetu, ne le v Turčiji, na Madžarskem in Poljskem, pač pa tudi v Franciji, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. Zgrozila se je, da v svoji tesnobi ni več sama. Politična ekonomija sodobne medijske tehnologije je globalizirala problem medijskega avtoritarizma, pa naj bo ta trd, orbanovski, ali pa prijaznejši, zuckerbergovski.

Odpor

»Redno uživajte vitamine, odpor je naporen,« je predlagala turška novinarka Gulsin Harman v luči Erdoganovih avtoritarnih pretenzij. V duhu teze, da je pesimizem kratkoročno neizbežen, a da je srednjeročno pač nujen optimizem, George Brock vztraja: »Novinarstvo je sistematično in neodvisno prizadevanje, da bi pravočasno ugotovili resnico o dogodkih in problemih, ki zadevajo družbo.« V avtoritarnih režimih je to izjemno težko, celo smrtno nevarno, a znotraj obzorja možnega. Gostujoči novinarji iz držav, kot so Rusija, Turčija in Madžarska, imajo omejena sredstva, a jasno vizijo. Nasprotno je širjenje resnice v pogojih gospostva algoritmov povsem nenevaren, a domala nezamisljiv ideal. Če parafraziramo Žižkov aforizem: Dandanašnji si lažje zamišljamo konec sveta kot konec Googla.

Opogumlja, da je teoretskemu malodušju (značilnem ravno za Morozova) vzporeden tudi praktični entuziazem oziroma medijsko-tehnološki aktivizem. Tako lani kot letos se je na festivalu predstavilo na ducate novih medijskih projektov, ki eksperimentirajo z modeli financiranja, z modeli interakcije s publiko, z modeli predstavnosti vsebin in torej z grajenjem drugačnih družbenih razmerij. Zdi se, da bo prihodnost medijev skrita za obzorjem zgolj toliko časa, kolikor bodo koncept medija naseljevale družbene prakse in odnosi minulih dveh stoletij.

Na zapečku domačih orodjarn

Dave Winer je bil v tem oziru morda najbolj zanimiv govorec, čeravno precej skop z idejami. Blogerski in podkasterski pionir ter pomemben razvijalec programske povezljivosti ima rad standarde, najraje pa tiste, ki jih sam postavi (npr. izboljšave RSS feeda). Na IJF je v glavnem operiral z dovtipi tipa »Google ljubi odprti splet tako kot Exxon ljubi Arktiko.« A opozoril je na nekaj zelo pomembnega: na medijskem področju je miselnost, da moramo povreti ocean (»boil the ocean mentality«) popolnoma neučinkovita. Gre za ambicijo, da mora res relevantna inovacija povzročiti vsaj tako tektonske spremembe, kot jo je, recimo, bliskoviti vzpon Googla. »Nasprotno,« pravi Winer. »Treba je zgolj vztrajati in delati svojo stvar.« Družba in kultura nikoli nista statični in v kolektivnem ter konfliktnem mikroprojektiranju vsakdana je vsak miselni domet hitro presežen oz. preobražen do nerazpoznavnosti.

Winerjev starokopitni predlog novega medijskega projekta t. i. Električnih rek (Electric Rivers) sam na sebi prav gotovo ne bo spremenil ničesar. Tudi nove in nove medijske platforme, kot so piqd, Mediagazer itn. verjetno ne bodo dolgožive. A vsaka od njih prispeva v kolektivno tehnološko kulturo in vsaka od njih pomeni čisto posebno hermenevtiko v razumevanju civilne družbe, narave medijskega razglabljanja ter nenazadnje koncepta državljana in države. Kot je dejal Winer: ni treba stremeti k algoritemski neodvisnosti, dovolj je ustvarjati algoritemsko raznovrstnost.

Na festivalu sva se nenehno spraševala o platformi, na kateri se nahaja tudi ta blog. O Kulturniku in deloma tudi o njegovem bratskem portalu Culture.si. Odprt dostop, odprta koda, proste licence, vzpostavljanje novih informacijskih vozlišč, razvoj svežih modelov sodelovanja in še posebej ustvarjanje tehnološke infrastrukture, ki je v lasti države in (vsaj teoretično) torej tudi skupnosti … Vse to so značilnosti praks, s katerimi na Ljudmili dejansko plavamo proti toku in soustvarjamo pilotne modele družbeno-kulturne bodočnosti.

Anže Zorman, Alenka Pirman

Dave Winer s članoma Ljudmiline redakcije.

Dave Winer s članoma Ljudmiline redakcije.

> Posnetki vseh predavanj, predstavitev in diskusij na IJF 2017
> Ljudmilino poročilo z IJF 2016

Požeruhi iz Silicijeve doline in Kulturnikov apetit

Prvič objavljeno v mobilnem časopisu Torek ob petih.

Na Mednarodni novinarski festival v Perugio greš potipat pulz. V kakšni kondiciji je novinarstvo in kako nanjo vplivajo trenutne razmere v medijski industriji? Leta 2012 so se uredniki velikih medijskih hiš (legacy media) spraševali, kako različni morata biti ponudbi spletnih in tiskanih vsebin ter kako, na primer, vzpostaviti komunikacijo z bralci na Facebooku. Letos jih tarejo povsem drugačne skrbi: naj sploh še vlagajo v razvoj lastnih spletišč ali naj distribucijo svojih vsebin raje prepustijo neizbežnim behemotom iz Silicijeve doline? Bodo mediji preživeli le še kot blagovne znamke, razpršene po družbenih omrežjih in aplikacijah, ki narekujejo tudi spremembo medijskih formatov?

In če je udeležence festivala leta 2012 navdihovala raba družbenih omrežij v “revolucijah” in “pomladih”, so letos lahko ugotavljali le še, da so ta prevzela pobudo. Znotraj svojih ekosistemov razvijajo storitve, ki prevzemajo vlogo medijev. Uporabniku ne bo več treba zapuščati ograde, v katero se je pustil zapreti. Vse bo na enem mestu. Največ kritik je letelo na tvrdko Facebook, verjetno tudi zato, ker − za razliko od Googla, Twitterja in Amazona − festivala ni sponzorirala.

Medijski analitiki in vodje strateških oddelkov v medijskih korporacijah ugotavljajo, da na zaupanja vredne medije na spletu prežijo še nevarnejši, a manj razvpiti stroji od Facebooka − komercialni mešalci medijskih vsebin, ki se požvižgajo na uporabnikovo zasebnost in inteligenco ter vsiljujejo priporočila (clickbaits), ki dišijo po spamu (gl. Taboola ali Outbrain, imamo pa tudi že domače).

In kakšno zvezo ima vse to s Kulturnikom? Z nekim zbirnikom perifernih (beri: kulturnih) vsebin v butičnem jeziku? Ki, za povrh, novinarske članke meša z blogerskimi zapisi in piarovskimi novicami s spletišč kulturnih organizacij!? Kulturnik uporabniku, ki ga zanimajo kulturne vsebine v slovenskem jeziku, ponuja ustrezne zadetke iz spletnih virov “s kontroliranim poreklom” (teh je prek 2000). Med najpomembnejšimi za refleksijo in razvoj področja ostajajo, seveda, kulturne rubrike in programi medijskih hiš v Sloveniji (RTV Slovenija, Delo, Dnevnik, Mladina, Radio Študent, Večer …) in njihovi novinarski prispevki. Ni nam vseeno, kakšno vlogo zavzema kultura v posameznem mediju, in kakšna je njegova uredniška politika, zato poizkušamo razumeti njihove poslovne, strokovne in razvojne dileme.

Po drugi strani pa Kulturnik ni le nedolžen opazovalec. Kulturnik je agregator. Tudi ti praviloma ne operirajo z izvirnimi vsebinami pač pa jih kurirajo, prepakirajo in nastavljajo uporabnikom pod prste. A naša naloga ni ustvarjanje dobička na tuj račun, pač pa krepitev spletne prisotnosti in dostopnosti slovenske kulture. Gre za javen in brezplačen servis, ki temelji na naslednjih načelih oz. tehnoloških rešitvah:

  • Integrirana redakcija: ekipa je sestavljena iz vsebinskih (meta)urednikov, piscev in številčne ekipe programerjev. Razvoj načrtujemo skupaj, prav tako sproti analiziramo delovanje portala ter njegovo rabo.
  • Razvijamo izvirne tehnološke rešitve in pišemo lastne programe, ki temeljijo na odprti kodi.
  • Portal poganjamo na zaupanja vrednih Arnesovih strežnikih, ki so del javne infrastrukture.
  • Agregiramo le tisti del vsebin, ki ga v RSS feedu določi sam vir. Uporabnika ne zadržujemo na portalu. Vsebini, ki ga zanima, bo prek povezave sledil na mesto izvirne objave. S tem povečujemo obiskanost spletišč, ki jih agregiramo.
  • Arhiv agregiranih vsebin shranjujemo na Arnesovih strežnikih, prizadevamo si za odprtost podatkov in možnosti ponovne uporabe. Kot stranski produkt tako nastaja največji arhiv aktualnega pisanja o kulturi in umetnosti v slovenskem jeziku.
  • Prisotnost na družbenih omrežjih je nujna, da se širi glas o Kulturniku in da kakšno rečemo, a sledilcu oz. všečkarju ne more nadomestiti uporabniške izkušnje portala. Vsebine, ki jih za objavo na Facebooku ali Twitterju izbiramo v redakciji, ne smejo biti zreducirane na aktualne (te večina medijev itak povzema po STA) ali polemične teme, ki so že v obtoku. S tem bi vendar ploščili bogastvo kulturnih vsebin in informacij, ki jih je Kulturnik kot agregator izbezal na površje!
  • Na Ljudmili ne zbiramo podatkov o posameznih uporabnikih in izpisa zadetkov ne prilagajamo njihovim navadam in vedenju na spletu. Na isto poizvedbo bo vsak uporabnik dobil iste rezultate.
  • Prikazovanja Kulturnikovih vsebin ne usmerjajo komercialni algoritmi oz. uredniške preference. Posamezni dogodki in novice se prikažejo na portalu kmalu po objavi na izvirni spletni strani. Njihov tok in sopostavitve so torej plod srečnega naključja (serendipity) in uporabniku prinašajo dodaten vir zabave ali vsaj presenečenja.

Vse razen zadnjih dveh točk (zadnja nam je na Ljudmili še posebej ljuba), so načela in rešitve, ki so jih zagovarjali tudi medijski strokovnjaki na Mednarodnem novinarskem festivalu v Perugii. A (p)ostati lastnik produkcijskih sredstev (programje, strežniki) in razpolagati z lastnim kapitalom (vsebine, baze podatkov), žal, ni dovolj. Prav vsi mediji, od velikega do malega, zasebnega ali javnega, starega ali na spletu rojenega, poizkušamo odgovoriti na ključno vprašanje: kako napeljati slehernika, da tu in tam le prepleza ograjo spletnega sveta, ki so ga zanj ustvarila podjetja iz Silicijeve doline?

Alenka Pirman

Posnetki vseh debat z 10. mednarodnega novinarskega festivala so na voljo na spletu. Posebej priporočamo:

– Latest developers: engineers and editors together in an innovative newsroom (z redaktorji in programerji iz The Washington Post, International Business Times, The Guardian, The New York Times, The Financial Times)

– Platformed publishing? The evolving relationship between search engines, social media, and news media (z raziskovalci in menedžerji iz Tow Center for Digital Journalism, EMEA Twitter, The Huffington Post, News Corp, The Reuters Institute for the Study of Journalism)

– Journalism and Silicon Valley (z uredniki, menedžerji in raziskovalci iz BBC World Service, Tow Center for Digital Journalism, Google, Fortune Magazine, Buzzfeed Canada)

– Against Silicon Valley, pogovor Fabia Chiusija z Evgenijem Morozovom