Tag Archives: mediji

Perugia, ulični fake news, foto Lenart J. Kučić

Sejem resnic

Ducat let je minilo od prvega novinarskega festivala v slikoviti Perugii. Od skromnih začetkov je iz kritične debatne platforme napredoval v predstavitveni sejem poslovnih modelov in oder za vplivnike iz Silicijeve doline. Njegov bogat program s prek 700 govorci s celega sveta na več kot 300 brezplačnih dogodkih, ki pet dni vzporedno potekajo v dvanajstih bolj ali manj prestižnih dvoranah, je sicer težko odpraviti s frazo. A vseeno poizkusimo: letos se je v Perugii iskalo izgubljeno zaupanje.

Podmena vrste diskusij je bila namreč ta, da je medijem v zgodovini za (relativno) kratek čas uspelo privzgojiti občestva bralcev, poslušalcev ali gledalcev, ki medijski resničnosti zaupajo in se po njej ravnajo – danes pa temu ni več tako. Zaradi spremenjenih tehnoloških pogojev je kovanje resnice ponovno »na trgu« in za vpliv se poleg medijev poteguje še vrsta ponudnikov – od posebnežev z obrobja spleta do naftnih družb. Kako sploh prepoznati relevantne posrednike?  

Udeležencem 12. mednarodnega novinarskega festivala (IJF) je zato peruginski nadškof (kot predstavnik lastnika številnih dvoran, v katerih festival poteka) zaželel dobrodošlico, sklicujoč se na skupna prizadevanja za resnico, demokracijo in svobodo. V boju proti lažnim novicam (izraz je bil na festivalu sicer eksplicitno nezaželen) nam je daroval tudi mašo.

Izgradnja zaupanja

Nekaj bo na tem. Pomemben del tako cerkvene kot medijske prakse je vzpostavljanje »občestva« oziroma t.i. »zamišljenih skupnosti«. Te skupnosti so imele v preteklosti zaradi relativno monopoliziranega medijskega polja dokaj homogeniziran odnos do resničnosti. Tako stanje je imelo seveda svoje slabosti – a tudi prednosti. Tekom stoletij se je v političnih skupnostih izoblikovala mehanika protokolov za krojenje zaupanja vredne medijske resničnosti.

Danes krojenje zaupanja v medijskem poslu cilja na nekaj drugega – na poslovni model. Če želimo ohraniti stari poslovni model z bralcem, ki je za vsebine pripravljen plačati, je slednjega treba pritegniti na nivoju intimne identifikacije. Tako se – paradoksalno – bralec ne počuti kot potrošnik, temveč kot član skupnosti, ki zaupa določenemu ponudniku.  

Jay Rosen temu pravi “optimizacija za zaupanje: “Zaupanja ne moremo več predpostavljati. Njegova produkcija mora biti vgrajena (designed in)” v medij. A, kot je tudi sam priznal – zaupanje ni merilo dobrega novinarstva. “Breitbart je optimiziran za zaupanje. Prav tako tudi Daily Mail,” je opozorila medijska teoretičarka Emily Bell.

Izgradnja vrednot

Kleč je torej – spet na liniji z nadškofom – v vrednotah. Na festivalu smo bili namreč deležni skoraj religioznega sklicevanja na profesionalno etiko. Na torej zelo abstraktne postulate, ki dobro zvenijo. Skeptični državljan lahko utemeljeno sluti, da medijski posel zasleduje še vrsto drugih ciljev poleg resnice.

A hrbtna stran te skepse je lahko tudi cinizem. Ko smo na predstavitvi poljske polarizirane stvarnosti poslušali provladne novinarje, ki so opustili celo deklarativno sklicevanje na omenjene vrednote in za svojo novinarsko nalogo prostodušno razglasili usklajevanje z notranjepolitičnimi razmerji, smo uvideli, kako uničujoča je lahko resignacija v splošni skepticizem. V napetem vzdušju smo primerjali dve filmski interpretaciji poljske polpreteklosti: Prva je bila cenzurirana, druga pa je sedaj na ogled v kontroverznem državnem Muzeju 2. svetovne vojne v Gdansku in prispeva k mitizaciji poljskega naroda kot uporniške žrtve dveh totalitarnih režimov.

Nepremagani / The Unconquered, posnetek iz poljskega animiranega filma

Nepremagani / The Unconquered, posnetek iz poljskega animiranega filma
Fishladder Studio and the Institute of National Remembrance

Takšen odnos je lepo artikuliral David Cohn: “Dejstev v pravljicah ne bomo iskali, vemo pa, da je v njih resnica”. A kaj, ko IJF ni festival pravljičarstva, pač pa novinarstva, ki je – po definiciji prof. Georga Brocka – “sistematično in neodvisno prizadevanje, da bi pravočasno ugotovili resnico o dogodkih in problemih, ki zadevajo družbo”.

Izgradnja tehnologije

A zdi se, da so pravljičarske naracije za splet celo bolj značilne kot sistematično prizadevanje za resnico. Družbena omrežja kot glavni vmesniki današnje javne komunikacije imajo namreč zelo specifično arhitekturo. Po Cohnu je logika umeščanja vsebin v funkciji oblikovanja identitet in je vgrajena (designed in) v srčiko njihove kode.

Nove tehnologije so prostor za artikulacijo javnih zadev res demokratizirale, a so ga obenem radikalno spremenile. Mediji so namreč za javnost relevantne vsebine tradicionalno obdelovali ob boku zasebne sfere. V zasebnosti je bil prostor za individualno in afektivno, nasprotno pa je bila (vsaj načeloma) medijski profesiji zapovedana vrednota kolektivnega dobrega. Bila je vgrajena v ‘tehnologije’ medijev 20. stoletja. Danes pa različnih spletnih objav (od blogov do Facebooka) ne moremo več jasno ločevati od tradicionalnih medijev. Kakor so ti posvojili tehnologije spletnih platform, tako tudi posamezniki na svojih spletnih profilih po svoje zagovarjajo kolektivno – pišejo recenzije, obveščajo o dogodkih, komentirajo politiko … V tehnologijah spleta so se koncepti kolektivnega in individualnega ter profesionalnega in intimnega na novo prepletli.

Vsa koda je torej politična in razmisleki o zaupanju in resnici, kakršnim smo lahko prisluhnili v Perugii, so torej tudi inženirsko vprašanje. Želenim vrednotam je treba zagotoviti ustrezne tehnološke in organizacijske pogoje.

Kovači bodočnosti

Kako se znajti na razdrobljenem trgu domiselnih tehnoloških orodij, ki naj olajšajo novinarsko in uredniško odkrivanje resnice? Pomagate si lahko s seznamom, ki ga priporočajo vplivni, a še vedno zaupanja vredni mojstri.

Toda oblikovanje digitalnih polj javnega sodi v delokrog vseh, ki se ukvarjamo s produkcijo simbolnih vsebin, torej tudi nas, ki se ukvarjamo s kulturo. Treba je raziskovati in eksperimentirati s tehnologijami komuniciranja. Časi relativne tehnološke stabilnosti v medijskem in civilnem življenju so mimo.

 

Anže Zorman in Alenka Pirman

Naslovna fotografija: Lenart J. Kučić

Postani gospodar svojih podatkov!

kava s kulturnikom MB_igor unuk

foto Igor Unuk

Kava s Kulturnikom v Mariboru se je razvila v pravo delovno srečanje trideseterice producentov, organizatorjev, piarovcev, avtorjev …. Kulturnikov, skratka, ki pa delujejo v različnih agregatnih stanjih – kot zaposleni (ali pa na javnih delih) v javnih zavodih oz. v nevladnih organizacijah, kot samozaposleni, espejevci ali brezpravneži. Ekipa Ljudmile je tako ponosna na portal Kulturnik, da se je kar prerivala, da bi prisotnim predstavila vse njegove čudovite lastnosti. Kako lahko Kulturnik koristi kulturnikom? Omogoča:

  • večjo vidnost delovanja,
  • preglednost in hitro dostopnost objav,
  • arhiv novic in dogodkov,
  • primerjavo medijskih objav.

Še nikoli doslej ni bilo na voljo toliko spletnih orodij in družabnih platform, ki naj bi nam pomagale doseči naše občinstvo, hkrati pa nam podatki še nikoli niso tako uhajali iz rok … Če ne prej, čas za spremembo pristopa napoči, ko piarovec enostavno ne zmore več kopipejstati vseh najav na vse mogoče konce. V SNG Maribor, kjer izvedejo okrog 500 gledaliških, opernih in baletnih predstav ter koncertov letno, so poskrbeli za lasten sistem za upravljanje spletnih vsebin, v katerem lahko uspešno zagotavljajo ažurnost podatkov (npr. nenadno spremembo zasedbe v ansamblu), obenem pa nadzorujejo točnost objavljenih vsebin in distribucijo po izbranih družabnih omrežjih.

Po drugi strani pa Salon uporabnih umetnosti, priljubljena, a začasna fuzija neprofitne trgovine, kavarne in koncertnega prizorišča, na spletu stavi le na Facebook. Še več, Martina Magdič in Borut Wenzel opozarjata na pomen starih dobrih plakatov (na njihove že prežijo zbiralci) in promocijskih dejavnosti v živo. Ker življenje še vedno teče naprej tudi onkraj spleta in, presenetljivo, celo onkraj družabnih omrežij! Ljubitelji kulture le počasi spreminjajo svoje navade, zato morda niti ne preseneča, recimo, da večino vstopnic v SNG Maribor še vedno prodajo prijazne blagajničarke v gledališču in je spletna prodaja zanemarljiva.

Igor Unuk, galerist, fotograf ter entuziastični promotor mariborske kulture, je s portalom Novi Maribor (Maribor is the Future) odgovoril na podobne probleme, kot smo jih zaznali na Ljudmili preden smo se lotili Kulturnika:

  • velika količina kvalitetnih kulturnih vsebin in informacij na spletu,
  • razdrobljenost, nepreglednost, nedostopnost teh vsebin za uporabnika.

Novi Maribor deluje povezovalno in objavlja sveže kulturne novice in najave dogodkov. Projekt zaenkrat še temelji na skrbnikovi kondiciji, njegov uspeh in s tem tudi večanje dometa kulture in širjenje občinstva pa so odvisni od bodočega sodelovanja in medsebojne promocije vseh protagonistov. Nima vsaka scena take priložnosti! In nima vsaka nacionalna kultura Kulturnika, za katerega velja podobno.

Za konec še grenka opazka, da se spreminja tudi medijska krajina in s tem kakovost kulturnih vsebin v profesionalnih medijih. Ne kopipejstajo le kulturniki in piarovci, pač pa tudi preobremenjeni (preostali) novinarji …

Sklenimo to kratko poročilo z Ljudmilinimi priporočili:

  • objavljaj in shranjuj svoje podatke lokalno,
  • poskrbi za strojno berljivost teh podatkov,
  • arhiviraj svoje vsebine z družabnih omrežij.

Popili smo kavo in pojedli Maistrove brke. Zahvaljujemo se Igorju Unuku, Martini Magdič, Borutu Wenzlu in Alanu Kavčiču za odkrito izmenjavo izkušenj, hvala vsem udeležencem za debato in Marku Brumnu ter ekipi Vetrinjskega dvora za gostoljubje!

Vaša Ljudmila

 

Preberi še:
> Poročilo s Kave s Kulturnikom v Pritličju, 2015.

Požeruhi iz Silicijeve doline in Kulturnikov apetit

Prvič objavljeno v mobilnem časopisu Torek ob petih.

Na Mednarodni novinarski festival v Perugio greš potipat pulz. V kakšni kondiciji je novinarstvo in kako nanjo vplivajo trenutne razmere v medijski industriji? Leta 2012 so se uredniki velikih medijskih hiš (legacy media) spraševali, kako različni morata biti ponudbi spletnih in tiskanih vsebin ter kako, na primer, vzpostaviti komunikacijo z bralci na Facebooku. Letos jih tarejo povsem drugačne skrbi: naj sploh še vlagajo v razvoj lastnih spletišč ali naj distribucijo svojih vsebin raje prepustijo neizbežnim behemotom iz Silicijeve doline? Bodo mediji preživeli le še kot blagovne znamke, razpršene po družbenih omrežjih in aplikacijah, ki narekujejo tudi spremembo medijskih formatov?

In če je udeležence festivala leta 2012 navdihovala raba družbenih omrežij v “revolucijah” in “pomladih”, so letos lahko ugotavljali le še, da so ta prevzela pobudo. Znotraj svojih ekosistemov razvijajo storitve, ki prevzemajo vlogo medijev. Uporabniku ne bo več treba zapuščati ograde, v katero se je pustil zapreti. Vse bo na enem mestu. Največ kritik je letelo na tvrdko Facebook, verjetno tudi zato, ker − za razliko od Googla, Twitterja in Amazona − festivala ni sponzorirala.

Medijski analitiki in vodje strateških oddelkov v medijskih korporacijah ugotavljajo, da na zaupanja vredne medije na spletu prežijo še nevarnejši, a manj razvpiti stroji od Facebooka − komercialni mešalci medijskih vsebin, ki se požvižgajo na uporabnikovo zasebnost in inteligenco ter vsiljujejo priporočila (clickbaits), ki dišijo po spamu (gl. Taboola ali Outbrain, imamo pa tudi že domače).

In kakšno zvezo ima vse to s Kulturnikom? Z nekim zbirnikom perifernih (beri: kulturnih) vsebin v butičnem jeziku? Ki, za povrh, novinarske članke meša z blogerskimi zapisi in piarovskimi novicami s spletišč kulturnih organizacij!? Kulturnik uporabniku, ki ga zanimajo kulturne vsebine v slovenskem jeziku, ponuja ustrezne zadetke iz spletnih virov “s kontroliranim poreklom” (teh je prek 2000). Med najpomembnejšimi za refleksijo in razvoj področja ostajajo, seveda, kulturne rubrike in programi medijskih hiš v Sloveniji (RTV Slovenija, Delo, Dnevnik, Mladina, Radio Študent, Večer …) in njihovi novinarski prispevki. Ni nam vseeno, kakšno vlogo zavzema kultura v posameznem mediju, in kakšna je njegova uredniška politika, zato poizkušamo razumeti njihove poslovne, strokovne in razvojne dileme.

Po drugi strani pa Kulturnik ni le nedolžen opazovalec. Kulturnik je agregator. Tudi ti praviloma ne operirajo z izvirnimi vsebinami pač pa jih kurirajo, prepakirajo in nastavljajo uporabnikom pod prste. A naša naloga ni ustvarjanje dobička na tuj račun, pač pa krepitev spletne prisotnosti in dostopnosti slovenske kulture. Gre za javen in brezplačen servis, ki temelji na naslednjih načelih oz. tehnoloških rešitvah:

  • Integrirana redakcija: ekipa je sestavljena iz vsebinskih (meta)urednikov, piscev in številčne ekipe programerjev. Razvoj načrtujemo skupaj, prav tako sproti analiziramo delovanje portala ter njegovo rabo.
  • Razvijamo izvirne tehnološke rešitve in pišemo lastne programe, ki temeljijo na odprti kodi.
  • Portal poganjamo na zaupanja vrednih Arnesovih strežnikih, ki so del javne infrastrukture.
  • Agregiramo le tisti del vsebin, ki ga v RSS feedu določi sam vir. Uporabnika ne zadržujemo na portalu. Vsebini, ki ga zanima, bo prek povezave sledil na mesto izvirne objave. S tem povečujemo obiskanost spletišč, ki jih agregiramo.
  • Arhiv agregiranih vsebin shranjujemo na Arnesovih strežnikih, prizadevamo si za odprtost podatkov in možnosti ponovne uporabe. Kot stranski produkt tako nastaja največji arhiv aktualnega pisanja o kulturi in umetnosti v slovenskem jeziku.
  • Prisotnost na družbenih omrežjih je nujna, da se širi glas o Kulturniku in da kakšno rečemo, a sledilcu oz. všečkarju ne more nadomestiti uporabniške izkušnje portala. Vsebine, ki jih za objavo na Facebooku ali Twitterju izbiramo v redakciji, ne smejo biti zreducirane na aktualne (te večina medijev itak povzema po STA) ali polemične teme, ki so že v obtoku. S tem bi vendar ploščili bogastvo kulturnih vsebin in informacij, ki jih je Kulturnik kot agregator izbezal na površje!
  • Na Ljudmili ne zbiramo podatkov o posameznih uporabnikih in izpisa zadetkov ne prilagajamo njihovim navadam in vedenju na spletu. Na isto poizvedbo bo vsak uporabnik dobil iste rezultate.
  • Prikazovanja Kulturnikovih vsebin ne usmerjajo komercialni algoritmi oz. uredniške preference. Posamezni dogodki in novice se prikažejo na portalu kmalu po objavi na izvirni spletni strani. Njihov tok in sopostavitve so torej plod srečnega naključja (serendipity) in uporabniku prinašajo dodaten vir zabave ali vsaj presenečenja.

Vse razen zadnjih dveh točk (zadnja nam je na Ljudmili še posebej ljuba), so načela in rešitve, ki so jih zagovarjali tudi medijski strokovnjaki na Mednarodnem novinarskem festivalu v Perugii. A (p)ostati lastnik produkcijskih sredstev (programje, strežniki) in razpolagati z lastnim kapitalom (vsebine, baze podatkov), žal, ni dovolj. Prav vsi mediji, od velikega do malega, zasebnega ali javnega, starega ali na spletu rojenega, poizkušamo odgovoriti na ključno vprašanje: kako napeljati slehernika, da tu in tam le prepleza ograjo spletnega sveta, ki so ga zanj ustvarila podjetja iz Silicijeve doline?

Alenka Pirman

Posnetki vseh debat z 10. mednarodnega novinarskega festivala so na voljo na spletu. Posebej priporočamo:

– Latest developers: engineers and editors together in an innovative newsroom (z redaktorji in programerji iz The Washington Post, International Business Times, The Guardian, The New York Times, The Financial Times)

– Platformed publishing? The evolving relationship between search engines, social media, and news media (z raziskovalci in menedžerji iz Tow Center for Digital Journalism, EMEA Twitter, The Huffington Post, News Corp, The Reuters Institute for the Study of Journalism)

– Journalism and Silicon Valley (z uredniki, menedžerji in raziskovalci iz BBC World Service, Tow Center for Digital Journalism, Google, Fortune Magazine, Buzzfeed Canada)

– Against Silicon Valley, pogovor Fabia Chiusija z Evgenijem Morozovom