Tag Archives: mediji

Apel za likovno kritiko

Ugotovitve in apel partnerjev v poskusu vzpostavitve spletnega medija za podporo likovni kritiki in kritiškemu pisanju: Paviljon – prostor za likovno kritiko

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije se po državi na leto zvrsti okrog 2500 razstav. In vendar so obiskovalci likovnih razstav, njihovi ustvarjalci in producenti prikrajšani: medijski prostor za kritiško refleksijo se krči; ob slabih (materialnih) pogojih načrtno spremljanje in veščina kritiškega pisanja vse bolj pojemata; vsled varčevalnih politik zasebnih lastnikov pisanje o vizualni umetnosti v veliki meri postaja pristojnost zaposlenih novinarjev, ki največkrat za to niso strokovno usposobljeni, zapisi pa tako postajajo vse bolj le predelana PR in agencijska sporočila. Ob vsem tem je likovna kritika v tradicionalnih medijih v primerjavi z drugimi umetnostnimi področji med slabše zastopanimi. Izkušnje spletnega portala Kulturnik.si po drugi strani kažejo, da so kritike in recenzije med najbolj branimi prispevki na Kulturniku, in da jih bralci – obiskovalci razstav močno pogrešajo.

Da bi v to, vse bolj nevzdržno situacijo, ki se odraža tudi v ravni javnega diskurza o umetnosti in o samih ustvarjalcih, posegli proaktivno, smo se v letu 2017 predstavniki spletnega portala Kulturnik.si, revije Šum ter Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo povezali v nameri vzpostavitve spletnega mesta za podporo likovni kritiki in kritiškemu pisanju. Pri tem so se nam pridružili še Radio Študent, revija Fotografija, spletni medij Koridor – križišča umetnosti in spletni kanal Sodobna umetnost; kot konzorcij partnerjev smo zasnovali  spletni medij Paviljon: prostor za likovno kritiko.

Izhajali smo iz prepričanja, da je problem pomanjkanja kritiške refleksije potrebno zagrabiti in media res in torej aktivno poseči v samo medijsko krajino. Spletno mesto Paviljon bi na enem mestu agregiralo izbrane likovne kritike, ki jih na svojih spletnih mestih objavljajo sodelujoči partnerji, obenem pa bi skupno uredništvo k objavljanju vabilo tudi gostujoče pisce in piske. Paviljon je bil tako tudi poskus povezovalno zastavljenega produkcijskega modela in sinergičnega delovanja, s tem pa preseganja partikularnih, četudi dobronamernih pobud. Paviljon bi temeljil na samostojno razviti odprtokodni programski rešitvi, ki se že financira iz javnih sredstev. Pridobili smo tudi del potrebnih sredstev (sponzorstvo in zasebna fundacija), za zagon pa smo manjkajoči del želeli pridobiti iz javnih sredstev na ustreznem razpisu.

Letvico smo si postavili visoko, a z možnostjo sledljivosti ciljev:

  • v treh letih izboljšati količino in raven pisanja o vizualni umetnosti,
  • izboljšati materialne pogoje za kritiško pisanje,
  • vzpostaviti uravnotežen kritiški pregled likovnega dogajanja po celi državi in ne le po večjih razstaviščih v Ljubljani,
  • povečati zanimanje za vizualno umetnost (branost recenzij) in posledično sam obisk razstav.

Pri skupni uredniški politiki konzorcija smo si za vodila postavili: strokovnost, decentralizacijo, pluralnost oz. odprtost za različne žanre in eksperimente okoli kritiškega pisanja kot tudi za različne estetike in teoretska izhodišča, ter pokrivanje razstav, umetniških praks in umetnostnih vprašanj, ki so v tradicionalnih medijih slabo zastopani. Projekt je načrtoval tudi gostovanja tujih kritikov v Sloveniji ter usposabljanje in izobraževanje tako piscev in pisk kot tudi urednikov in urednic.

Po več kot enoletnih prizadevanjih smo ugotovili oz. so se nam potrdile naslednje opreke:

  • Sodelujoči partnerji v projektu se soočajo s pomanjkanjem piscev in pisk za področje vizualne umetnosti.
  • Kljub zavedanju pristojnih na Ministrstvu za kulturo (MK) o resnosti problema pomanjkanja kritiške refleksije, zlasti na področju vizualne umetnosti, ministrstvo ne deluje dovolj proaktivno, da bi se to področje okrepilo.
  • Trenuten način reševanja te problematike s strani MK je parcialen in z vidika umetnostne kritike ne najbolj smotrn: ministrstvo programsko sofinanciranim producentom nalaga izvajanje podpornih programov, na nekaterih umetnostnih področjih celo z izrecnim poudarkom na “krepitvi kritiške stroke”. To v primeru kritiške refleksije lahko pomeni, da je producent razstave, koncerta, gledališke predstave, … hkrati tudi naročnik kritiškega zapisa o lastnem programu.
  • Razpis MK za sofinanciranje podpornih dejavnosti na področju umetnosti in kulture, s poudarkom na deficitarnih področjih, kamor umetnostna kritika sodi, ne obstaja.
  • Edini obstoječi razpis, kamor bi se projekt, kot je Paviljon, pogojno lahko prijavil, je razpis za e-založništvo Javne agencije za knjigo (JAK), ki je namenjen tudi spletnim medijem (SM). Težava je v tem, da je razpis namenjen le “sofinanciranju kulturnih projektov, ki so pomembni za razvoj in uveljavljanje literarne ustvarjalnosti v spletnih medijih”, torej le področju literature in literarne kritike, saj JAK letno za podpodročje SM razpolaga le z 20.000 evri.
  • Novo nastajajoči medijski projekti v kulturi, kot je Paviljon, nimajo sistemske možnosti pridobitve zagonskih sredstev (obstoječi razpis MK za sofinanciranje programskih vsebin medijev npr. ni namenjen sofinanciranju vzpostavitve medija, temveč mora medij izkazati dvoletno delovanje).

    Na osnovi spoznanega, apeliramo:
  • Da se v času, ko so spletni mediji vse bolj običajen način spremljanja različnih vsebin, povečajo sredstva JAK za sofinanciranje kulturnih projektov, ki so pomembni za razvoj in uveljavljanje kritiške refleksije v spletnih medijih, in da razpis za SM poleg literature vključuje celotno polje humanistike.
  • Da MK vzpostavi celosten sistem sofinanciranja podpornih dejavnosti v polju umetnosti in kulture, s posebno občutljivostjo do deficitarnih področij, kamor kritika sodi.
  • Da MK omogoči dodatna sredstva in poseben razpis za podporne dejavnosti v polju umetnosti in kulture, s posebnim poudarkom na deficitarnih področjih, posebne pozornosti pa naj bo pri tem deležno tudi usposabljanje kadrov ter izboljšanje materialnih pogojev za kritiško pisanje.
  • Da MK vzpostavi sistemsko možnost zagonskih sredstev za kulturne projekte v javnem interesu.

Partnerji v projektu in podpisniki:
Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo, zanj Urška Jurman (programska vodja)
Društvo Ljudmila / Kulturnik.si, zanj Alenka Pirman (urednica)
Društvo Galerija Boks / revija Šum, zanj Andrej Škufca (član uredništva)
Zavod Radio Študent, zanj Polona Tokar (odgovorna urednica)
Zavod Membrana / revija Fotografija, zanj Jan Babnik (glavni urednik)
Društvo Koridor – križišča umetnosti, zanj Jan Podbevšek (glavni urednik)
spletni kanal Sodobna umetnost, zanj Aljoša Abrahamsberg

Všečki kotalečih se kamnov

… ali kako en tvit prispeva k promociji slovenske grude

Včerajšnja objava podobe Blejskega jezera na uradnem Twitter računu angleške skupine The Rolling Stones je postala vroča tema dneva. Na njej je edini uradni fotograf zasedbe iz Slovenije Miro Majcen ta ponos slovenskega turizma uspel ujeti pod kotom, ki na fotografiji spominja na znamenit “jezični” znak legendarnih rockerjev. Posledica? Nekaj tisoč všečenj in deljenj fotografije, o tem je včeraj in danes govorilo ter pisalo več slovenskih medijev, tako lokalnih kot nacionalnih.

the rolling stones twitter post

… oziroma bi lahko prispeval k promociji slovenske kulture

Večino medijev je zanimalo, kako je prišlo do dotične objave. Fotograf Miro Majcen je za 24ur.com o tem povedal sledeče: “Večkrat sem letel čez Bled in ko letiš pod določenim kotom, se dejansko na neki točki, poziciji, diagonalno vidi to obliko. Zdaj se je ponudila priložnost, da to pride do pravih ljudi. Z njihovo PR ekipo smo sedeli v zakulisju koncerta v Varšavi, kjer smo se pogovarjali, zanimalo jih je moje delo, zato sem izkoristil ta čas. Sicer se točno ve, kaj so tam tvoje zadolžitve in ne moreš ničesar vsiljevati in kaj delati po svoje, ali iti neposredno do Micka in mu nekaj pokazati. Ekipi sem mimogrede pokazal fotografijo, nad čimer so bili navdušeni in je nekdo tako stopil do benda in jim to pokazal. Skupaj smo stopili do njih, bilo je precej smeha, bil je smešen trenutek. Ki ga nimam dokumentiranega, vse se je dogajalo na hitro, na hodniku, bili so že v svoji coni, pred koncertom, a so na hitro pogledali, bilo je zanimivo. Ko sem danes prišel s Poljske, pa sem videl, da so zadevo objavili na svoji Facebook strani in to je to.” [vir]

Čivki oziroma objave tako znanih glasbenih skupin oziroma vplivnežev, neplačani ter “organski”, na prepoznavnost obelodanjene destinacije vsekakor vplivajo. Omenjeni tvit pa ne omenja in vpliva le na promocijo okoljskega bisera naše kokoške, temveč gre tudi za promocijo slovenskega kulturnega ustvarjalca. Da, uradni Twitter račun The Rolling Stones je jasno napisal, da gre za fotografijo Mira Majcna, tudi sicer njihovega uradnega fotografa. To so pravzaprav omenili prav vsi, z izjemo ene oddaje. Informativne oddaje Odmevi na nacionalni televiziji [pričetek prispevka na 30’33”].

Njihovo poročanje se niti za trenutek ni ustavilo na točki, da bi v tovrstni objavi prepoznali ne le promocijo “naravne lepote”, temveč tudi priznanje slovenskemu kulturnemu ustvarjalcu. Bodimo pošteni: avtorstvo fotografije je težko spregledati, saj ga omenja že spremni tekst ob fotografiji. Prav tako ima uredništvo avtonomijo glede načina, kako se temi približati. Morda so se spraševali sledeče: bomo poudarili promocijo slovenske narave ali dosežka slovenskega kulturnega ustvarjalca; bomo povedali, da je avtor slovenski fotograf (pustimo ob strani dejstvo, da je Miro Majcen sodelavec konkurence 24ur.com, četudi denimo njihovi kolegi na Val 202 s tem niso imeli prav nobene težave); se nam zdi smiselno ob tej priložnosti v studio povabiti strokovnjake, ki lahko gledalcem povedo več o vplivu tovrstnih objav na turizem in prepoznavnost slovenske kulture; želimo morda poklicati na Bled in vprašati, ali se je po objavi fotografije povečala obiskanost spletne strani*?

Nauk te zgodbe je preprost: pripis avtorstva k fotografiji je pomemben in prav nič ni narobe, če smo tako kot na naravne bisere ponosni tudi na kulturne ustvarjalce, ki te bisere ujamejo v fotografski objektiv.

Rok Avbar

* Kot zanimivost: vsaj spletno vprašljivo so se odzvali tudi upravitelji FB in TW računov Turizma Bled, saj so za novico o tej fotografiji potrebovali več kot 24 ur.

Perugia, ulični fake news, foto Lenart J. Kučić

Sejem resnic

Ducat let je minilo od prvega novinarskega festivala v slikoviti Perugii. Od skromnih začetkov je iz kritične debatne platforme napredoval v predstavitveni sejem poslovnih modelov in oder za vplivnike iz Silicijeve doline. Njegov bogat program s prek 700 govorci s celega sveta na več kot 300 brezplačnih dogodkih, ki pet dni vzporedno potekajo v dvanajstih bolj ali manj prestižnih dvoranah, je sicer težko odpraviti s frazo. A vseeno poizkusimo: letos se je v Perugii iskalo izgubljeno zaupanje.

Podmena vrste diskusij je bila namreč ta, da je medijem v zgodovini za (relativno) kratek čas uspelo privzgojiti občestva bralcev, poslušalcev ali gledalcev, ki medijski resničnosti zaupajo in se po njej ravnajo – danes pa temu ni več tako. Zaradi spremenjenih tehnoloških pogojev je kovanje resnice ponovno »na trgu« in za vpliv se poleg medijev poteguje še vrsta ponudnikov – od posebnežev z obrobja spleta do naftnih družb. Kako sploh prepoznati relevantne posrednike?  

Udeležencem 12. mednarodnega novinarskega festivala (IJF) je zato peruginski nadškof (kot predstavnik lastnika številnih dvoran, v katerih festival poteka) zaželel dobrodošlico, sklicujoč se na skupna prizadevanja za resnico, demokracijo in svobodo. V boju proti lažnim novicam (izraz je bil na festivalu sicer eksplicitno nezaželen) nam je daroval tudi mašo.

Izgradnja zaupanja

Nekaj bo na tem. Pomemben del tako cerkvene kot medijske prakse je vzpostavljanje »občestva« oziroma t.i. »zamišljenih skupnosti«. Te skupnosti so imele v preteklosti zaradi relativno monopoliziranega medijskega polja dokaj homogeniziran odnos do resničnosti. Tako stanje je imelo seveda svoje slabosti – a tudi prednosti. Tekom stoletij se je v političnih skupnostih izoblikovala mehanika protokolov za krojenje zaupanja vredne medijske resničnosti.

Danes krojenje zaupanja v medijskem poslu cilja na nekaj drugega – na poslovni model. Če želimo ohraniti stari poslovni model z bralcem, ki je za vsebine pripravljen plačati, je slednjega treba pritegniti na nivoju intimne identifikacije. Tako se – paradoksalno – bralec ne počuti kot potrošnik, temveč kot član skupnosti, ki zaupa določenemu ponudniku.  

Jay Rosen temu pravi “optimizacija za zaupanje: “Zaupanja ne moremo več predpostavljati. Njegova produkcija mora biti vgrajena (designed in)” v medij. A, kot je tudi sam priznal – zaupanje ni merilo dobrega novinarstva. “Breitbart je optimiziran za zaupanje. Prav tako tudi Daily Mail,” je opozorila medijska teoretičarka Emily Bell.

Izgradnja vrednot

Kleč je torej – spet na liniji z nadškofom – v vrednotah. Na festivalu smo bili namreč deležni skoraj religioznega sklicevanja na profesionalno etiko. Na torej zelo abstraktne postulate, ki dobro zvenijo. Skeptični državljan lahko utemeljeno sluti, da medijski posel zasleduje še vrsto drugih ciljev poleg resnice.

A hrbtna stran te skepse je lahko tudi cinizem. Ko smo na predstavitvi poljske polarizirane stvarnosti poslušali provladne novinarje, ki so opustili celo deklarativno sklicevanje na omenjene vrednote in za svojo novinarsko nalogo prostodušno razglasili usklajevanje z notranjepolitičnimi razmerji, smo uvideli, kako uničujoča je lahko resignacija v splošni skepticizem. V napetem vzdušju smo primerjali dve filmski interpretaciji poljske polpreteklosti: Prva je bila cenzurirana, druga pa je sedaj na ogled v kontroverznem državnem Muzeju 2. svetovne vojne v Gdansku in prispeva k mitizaciji poljskega naroda kot uporniške žrtve dveh totalitarnih režimov.

Nepremagani / The Unconquered, posnetek iz poljskega animiranega filma

Nepremagani / The Unconquered, posnetek iz poljskega animiranega filma
Fishladder Studio and the Institute of National Remembrance

Takšen odnos je lepo artikuliral David Cohn: “Dejstev v pravljicah ne bomo iskali, vemo pa, da je v njih resnica”. A kaj, ko IJF ni festival pravljičarstva, pač pa novinarstva, ki je – po definiciji prof. Georga Brocka – “sistematično in neodvisno prizadevanje, da bi pravočasno ugotovili resnico o dogodkih in problemih, ki zadevajo družbo”.

Izgradnja tehnologije

A zdi se, da so pravljičarske naracije za splet celo bolj značilne kot sistematično prizadevanje za resnico. Družbena omrežja kot glavni vmesniki današnje javne komunikacije imajo namreč zelo specifično arhitekturo. Po Cohnu je logika umeščanja vsebin v funkciji oblikovanja identitet in je vgrajena (designed in) v srčiko njihove kode.

Nove tehnologije so prostor za artikulacijo javnih zadev res demokratizirale, a so ga obenem radikalno spremenile. Mediji so namreč za javnost relevantne vsebine tradicionalno obdelovali ob boku zasebne sfere. V zasebnosti je bil prostor za individualno in afektivno, nasprotno pa je bila (vsaj načeloma) medijski profesiji zapovedana vrednota kolektivnega dobrega. Bila je vgrajena v ‘tehnologije’ medijev 20. stoletja. Danes pa različnih spletnih objav (od blogov do Facebooka) ne moremo več jasno ločevati od tradicionalnih medijev. Kakor so ti posvojili tehnologije spletnih platform, tako tudi posamezniki na svojih spletnih profilih po svoje zagovarjajo kolektivno – pišejo recenzije, obveščajo o dogodkih, komentirajo politiko … V tehnologijah spleta so se koncepti kolektivnega in individualnega ter profesionalnega in intimnega na novo prepletli.

Vsa koda je torej politična in razmisleki o zaupanju in resnici, kakršnim smo lahko prisluhnili v Perugii, so torej tudi inženirsko vprašanje. Želenim vrednotam je treba zagotoviti ustrezne tehnološke in organizacijske pogoje.

Kovači bodočnosti

Kako se znajti na razdrobljenem trgu domiselnih tehnoloških orodij, ki naj olajšajo novinarsko in uredniško odkrivanje resnice? Pomagate si lahko s seznamom, ki ga priporočajo vplivni, a še vedno zaupanja vredni mojstri.

Toda oblikovanje digitalnih polj javnega sodi v delokrog vseh, ki se ukvarjamo s produkcijo simbolnih vsebin, torej tudi nas, ki se ukvarjamo s kulturo. Treba je raziskovati in eksperimentirati s tehnologijami komuniciranja. Časi relativne tehnološke stabilnosti v medijskem in civilnem življenju so mimo.

 

Anže Zorman in Alenka Pirman

Naslovna fotografija: Lenart J. Kučić

Postani gospodar svojih podatkov!

kava s kulturnikom MB_igor unuk

foto Igor Unuk

Kava s Kulturnikom v Mariboru se je razvila v pravo delovno srečanje trideseterice producentov, organizatorjev, piarovcev, avtorjev …. Kulturnikov, skratka, ki pa delujejo v različnih agregatnih stanjih – kot zaposleni (ali pa na javnih delih) v javnih zavodih oz. v nevladnih organizacijah, kot samozaposleni, espejevci ali brezpravneži. Ekipa Ljudmile je tako ponosna na portal Kulturnik, da se je kar prerivala, da bi prisotnim predstavila vse njegove čudovite lastnosti. Kako lahko Kulturnik koristi kulturnikom? Omogoča:

  • večjo vidnost delovanja,
  • preglednost in hitro dostopnost objav,
  • arhiv novic in dogodkov,
  • primerjavo medijskih objav.

Še nikoli doslej ni bilo na voljo toliko spletnih orodij in družabnih platform, ki naj bi nam pomagale doseči naše občinstvo, hkrati pa nam podatki še nikoli niso tako uhajali iz rok … Če ne prej, čas za spremembo pristopa napoči, ko piarovec enostavno ne zmore več kopipejstati vseh najav na vse mogoče konce. V SNG Maribor, kjer izvedejo okrog 500 gledaliških, opernih in baletnih predstav ter koncertov letno, so poskrbeli za lasten sistem za upravljanje spletnih vsebin, v katerem lahko uspešno zagotavljajo ažurnost podatkov (npr. nenadno spremembo zasedbe v ansamblu), obenem pa nadzorujejo točnost objavljenih vsebin in distribucijo po izbranih družabnih omrežjih.

Po drugi strani pa Salon uporabnih umetnosti, priljubljena, a začasna fuzija neprofitne trgovine, kavarne in koncertnega prizorišča, na spletu stavi le na Facebook. Še več, Martina Magdič in Borut Wenzel opozarjata na pomen starih dobrih plakatov (na njihove že prežijo zbiralci) in promocijskih dejavnosti v živo. Ker življenje še vedno teče naprej tudi onkraj spleta in, presenetljivo, celo onkraj družabnih omrežij! Ljubitelji kulture le počasi spreminjajo svoje navade, zato morda niti ne preseneča, recimo, da večino vstopnic v SNG Maribor še vedno prodajo prijazne blagajničarke v gledališču in je spletna prodaja zanemarljiva.

Igor Unuk, galerist, fotograf ter entuziastični promotor mariborske kulture, je s portalom Novi Maribor (Maribor is the Future) odgovoril na podobne probleme, kot smo jih zaznali na Ljudmili preden smo se lotili Kulturnika:

  • velika količina kvalitetnih kulturnih vsebin in informacij na spletu,
  • razdrobljenost, nepreglednost, nedostopnost teh vsebin za uporabnika.

Novi Maribor deluje povezovalno in objavlja sveže kulturne novice in najave dogodkov. Projekt zaenkrat še temelji na skrbnikovi kondiciji, njegov uspeh in s tem tudi večanje dometa kulture in širjenje občinstva pa so odvisni od bodočega sodelovanja in medsebojne promocije vseh protagonistov. Nima vsaka scena take priložnosti! In nima vsaka nacionalna kultura Kulturnika, za katerega velja podobno.

Za konec še grenka opazka, da se spreminja tudi medijska krajina in s tem kakovost kulturnih vsebin v profesionalnih medijih. Ne kopipejstajo le kulturniki in piarovci, pač pa tudi preobremenjeni (preostali) novinarji …

Sklenimo to kratko poročilo z Ljudmilinimi priporočili:

  • objavljaj in shranjuj svoje podatke lokalno,
  • poskrbi za strojno berljivost teh podatkov,
  • arhiviraj svoje vsebine z družabnih omrežij.

Popili smo kavo in pojedli Maistrove brke. Zahvaljujemo se Igorju Unuku, Martini Magdič, Borutu Wenzlu in Alanu Kavčiču za odkrito izmenjavo izkušenj, hvala vsem udeležencem za debato in Marku Brumnu ter ekipi Vetrinjskega dvora za gostoljubje!

Vaša Ljudmila

 

Preberi še:
> Poročilo s Kave s Kulturnikom v Pritličju, 2015.

Požeruhi iz Silicijeve doline in Kulturnikov apetit

Prvič objavljeno v mobilnem časopisu Torek ob petih.

Na Mednarodni novinarski festival v Perugio greš potipat pulz. V kakšni kondiciji je novinarstvo in kako nanjo vplivajo trenutne razmere v medijski industriji? Leta 2012 so se uredniki velikih medijskih hiš (legacy media) spraševali, kako različni morata biti ponudbi spletnih in tiskanih vsebin ter kako, na primer, vzpostaviti komunikacijo z bralci na Facebooku. Letos jih tarejo povsem drugačne skrbi: naj sploh še vlagajo v razvoj lastnih spletišč ali naj distribucijo svojih vsebin raje prepustijo neizbežnim behemotom iz Silicijeve doline? Bodo mediji preživeli le še kot blagovne znamke, razpršene po družbenih omrežjih in aplikacijah, ki narekujejo tudi spremembo medijskih formatov?

In če je udeležence festivala leta 2012 navdihovala raba družbenih omrežij v “revolucijah” in “pomladih”, so letos lahko ugotavljali le še, da so ta prevzela pobudo. Znotraj svojih ekosistemov razvijajo storitve, ki prevzemajo vlogo medijev. Uporabniku ne bo več treba zapuščati ograde, v katero se je pustil zapreti. Vse bo na enem mestu. Največ kritik je letelo na tvrdko Facebook, verjetno tudi zato, ker − za razliko od Googla, Twitterja in Amazona − festivala ni sponzorirala.

Medijski analitiki in vodje strateških oddelkov v medijskih korporacijah ugotavljajo, da na zaupanja vredne medije na spletu prežijo še nevarnejši, a manj razvpiti stroji od Facebooka − komercialni mešalci medijskih vsebin, ki se požvižgajo na uporabnikovo zasebnost in inteligenco ter vsiljujejo priporočila (clickbaits), ki dišijo po spamu (gl. Taboola ali Outbrain, imamo pa tudi že domače).

In kakšno zvezo ima vse to s Kulturnikom? Z nekim zbirnikom perifernih (beri: kulturnih) vsebin v butičnem jeziku? Ki, za povrh, novinarske članke meša z blogerskimi zapisi in piarovskimi novicami s spletišč kulturnih organizacij!? Kulturnik uporabniku, ki ga zanimajo kulturne vsebine v slovenskem jeziku, ponuja ustrezne zadetke iz spletnih virov “s kontroliranim poreklom” (teh je prek 2000). Med najpomembnejšimi za refleksijo in razvoj področja ostajajo, seveda, kulturne rubrike in programi medijskih hiš v Sloveniji (RTV Slovenija, Delo, Dnevnik, Mladina, Radio Študent, Večer …) in njihovi novinarski prispevki. Ni nam vseeno, kakšno vlogo zavzema kultura v posameznem mediju, in kakšna je njegova uredniška politika, zato poizkušamo razumeti njihove poslovne, strokovne in razvojne dileme.

Po drugi strani pa Kulturnik ni le nedolžen opazovalec. Kulturnik je agregator. Tudi ti praviloma ne operirajo z izvirnimi vsebinami pač pa jih kurirajo, prepakirajo in nastavljajo uporabnikom pod prste. A naša naloga ni ustvarjanje dobička na tuj račun, pač pa krepitev spletne prisotnosti in dostopnosti slovenske kulture. Gre za javen in brezplačen servis, ki temelji na naslednjih načelih oz. tehnoloških rešitvah:

  • Integrirana redakcija: ekipa je sestavljena iz vsebinskih (meta)urednikov, piscev in številčne ekipe programerjev. Razvoj načrtujemo skupaj, prav tako sproti analiziramo delovanje portala ter njegovo rabo.
  • Razvijamo izvirne tehnološke rešitve in pišemo lastne programe, ki temeljijo na odprti kodi.
  • Portal poganjamo na zaupanja vrednih Arnesovih strežnikih, ki so del javne infrastrukture.
  • Agregiramo le tisti del vsebin, ki ga v RSS feedu določi sam vir. Uporabnika ne zadržujemo na portalu. Vsebini, ki ga zanima, bo prek povezave sledil na mesto izvirne objave. S tem povečujemo obiskanost spletišč, ki jih agregiramo.
  • Arhiv agregiranih vsebin shranjujemo na Arnesovih strežnikih, prizadevamo si za odprtost podatkov in možnosti ponovne uporabe. Kot stranski produkt tako nastaja največji arhiv aktualnega pisanja o kulturi in umetnosti v slovenskem jeziku.
  • Prisotnost na družbenih omrežjih je nujna, da se širi glas o Kulturniku in da kakšno rečemo, a sledilcu oz. všečkarju ne more nadomestiti uporabniške izkušnje portala. Vsebine, ki jih za objavo na Facebooku ali Twitterju izbiramo v redakciji, ne smejo biti zreducirane na aktualne (te večina medijev itak povzema po STA) ali polemične teme, ki so že v obtoku. S tem bi vendar ploščili bogastvo kulturnih vsebin in informacij, ki jih je Kulturnik kot agregator izbezal na površje!
  • Na Ljudmili ne zbiramo podatkov o posameznih uporabnikih in izpisa zadetkov ne prilagajamo njihovim navadam in vedenju na spletu. Na isto poizvedbo bo vsak uporabnik dobil iste rezultate.
  • Prikazovanja Kulturnikovih vsebin ne usmerjajo komercialni algoritmi oz. uredniške preference. Posamezni dogodki in novice se prikažejo na portalu kmalu po objavi na izvirni spletni strani. Njihov tok in sopostavitve so torej plod srečnega naključja (serendipity) in uporabniku prinašajo dodaten vir zabave ali vsaj presenečenja.

Vse razen zadnjih dveh točk (zadnja nam je na Ljudmili še posebej ljuba), so načela in rešitve, ki so jih zagovarjali tudi medijski strokovnjaki na Mednarodnem novinarskem festivalu v Perugii. A (p)ostati lastnik produkcijskih sredstev (programje, strežniki) in razpolagati z lastnim kapitalom (vsebine, baze podatkov), žal, ni dovolj. Prav vsi mediji, od velikega do malega, zasebnega ali javnega, starega ali na spletu rojenega, poizkušamo odgovoriti na ključno vprašanje: kako napeljati slehernika, da tu in tam le prepleza ograjo spletnega sveta, ki so ga zanj ustvarila podjetja iz Silicijeve doline?

Alenka Pirman

Posnetki vseh debat z 10. mednarodnega novinarskega festivala so na voljo na spletu. Posebej priporočamo:

– Latest developers: engineers and editors together in an innovative newsroom (z redaktorji in programerji iz The Washington Post, International Business Times, The Guardian, The New York Times, The Financial Times)

– Platformed publishing? The evolving relationship between search engines, social media, and news media (z raziskovalci in menedžerji iz Tow Center for Digital Journalism, EMEA Twitter, The Huffington Post, News Corp, The Reuters Institute for the Study of Journalism)

– Journalism and Silicon Valley (z uredniki, menedžerji in raziskovalci iz BBC World Service, Tow Center for Digital Journalism, Google, Fortune Magazine, Buzzfeed Canada)

– Against Silicon Valley, pogovor Fabia Chiusija z Evgenijem Morozovom