Tag Archives: agregator

V spletnem gozdu kulturnih dogodkov

Kam pogledate, ko si želite zvečer na predstavo ali koncert? In kje najdete naslov, da po elektronski pošti rezervirate vstopnico? Kako načrtujete, na katero ustvarjalno delavnico boste odpeljali svojega otroka? Ste zamudili dober film v svojem kraju, pa bi ga radi ujeli tam, kjer se še vrti? In na katerem naslovu je že tisti klub? … Predstavljajte si idealno spletno mesto, ki odgovarja na taka vprašanja in še več: mesto, kjer se po kulturni ponudbi lahko tudi razgledate (po možnosti kar prek mobilca) in vas bo zamikala predstava, razstava, knjiga …, ki je še ne poznate! Za povrh je uporaba brezplačna, registracija nepotrebna in ni vam treba preskakovati oglasov, ker jih enostavno ni!?

Stroj za kulturo

Idealnega stroja ni, njegov najboljši približek v Sloveniji ta hip pa je definitivno Kulturnik. In če je stroj, kako deluje? Po Sloveniji je prek 5000 različnih kulturnih prizorišč, število dogodkov, ki se zvrstijo v enem letu, pa merimo že v desettisočih. S kopipejstanjem ne bi nikamor prišli, podatke o dogodkih Kulturnik bere strojno. A od kod jih jemlje? Kako ve, kje in kdaj so in kdo nastopa?

Hisa-1 Največ o dogodkih vedo tisti, ki jih organizirajo. Najbolje uredijo podatke tisti, ki jih organizirajo preveč, da bi pri vsaki najavi improvizirali. In ker taki organizatorji navadno prodajajo še vstopnice, imajo vzpostavljen elektronski sistem, ki kot po tekočem traku spremlja dogodek od internega načrtovanja, do promoviranja in prodaje same. Zajeti pri takem viru je kot piti studenčnico – podatki so čisti, točni in usklajeni.

Vozicek-1Razvoj takih elektronskih sistemov pa stane in organizatorji dogodkov se pogosto odločajo za pogodbeno razmerje z enim od treh največjih ponudnikov v državi. Eventim.si je izpostava korporacije iz Nemčije, tam so tudi strežniki z vsemi podatki, ki niso odprti. Druga ponudnika sta slovenski tehnološki podjetji, ki sta razvili lastni rešitvi s podobnima imenoma: Kupi karto in Moje karte. In prav podatki iz slednje so (po dogovoru s podjetjem) brezplačno vključeni tudi v Kulturnik. Ti podatki so bolj skopi, a zanesljivi, omogočajo pa tudi spletni nakup vstopnic pri tem posredniku.

FB-1In kje so vsi drugi? Na Facebooku, seveda. Mnogi manjši organizatorji kulturnih dogodkov so iz praktičnih, a kratkovidnih razlogov preselili svoje najave na to družbeno omrežje, večji pa ga uporabljajo za dopolnilno komunikacijo in zanjo tudi plačujejo. V upanju, da vas bodo dosegli. Popolna selitev podatkov na Facebook je obenem tudi prostovoljna osamitev v zazidani vrt. Dostopen je namreč le tistim uporabnikom, ki imate čas in voljo spremljati objave na svojih “zidovih”. K sreči lahko podatke o kulturnih dogodkih, najavljenih na tem omrežju, preusmerimo tudi na Kulturnik in tako postanejo dostopni vsakomur. Prednost izvoza v Kulturnikovo spletno okolje je tudi večja preglednost, predvsem pa arhiviranje in možnost pregledovanja dogodkov po prizoriščih. So pa Facebookove strani, žal, tudi najmanj zanesljiv vir, saj organizatorji niso dosledni pri navajanju prizorišč in popravljanju spremenjenih podatkov (morebitna prestavljena ura, sprememba v zasedbi itn.) v samem spletnem obrazcu.

Povzetek

Na uredništvu Kulturnika torej izbiramo in urejamo tri različne tipe spletnih virov, najraje pa imamo prvega:

Kulturnik 3 tipi virov DOGODKI

Alenka Pirman

> Vas zanima še statistični pregled dogodkov? Vliva optimizem!

 

 

Požeruhi iz Silicijeve doline in Kulturnikov apetit

Prvič objavljeno v mobilnem časopisu Torek ob petih.

Na Mednarodni novinarski festival v Perugio greš potipat pulz. V kakšni kondiciji je novinarstvo in kako nanjo vplivajo trenutne razmere v medijski industriji? Leta 2012 so se uredniki velikih medijskih hiš (legacy media) spraševali, kako različni morata biti ponudbi spletnih in tiskanih vsebin ter kako, na primer, vzpostaviti komunikacijo z bralci na Facebooku. Letos jih tarejo povsem drugačne skrbi: naj sploh še vlagajo v razvoj lastnih spletišč ali naj distribucijo svojih vsebin raje prepustijo neizbežnim behemotom iz Silicijeve doline? Bodo mediji preživeli le še kot blagovne znamke, razpršene po družbenih omrežjih in aplikacijah, ki narekujejo tudi spremembo medijskih formatov?

In če je udeležence festivala leta 2012 navdihovala raba družbenih omrežij v “revolucijah” in “pomladih”, so letos lahko ugotavljali le še, da so ta prevzela pobudo. Znotraj svojih ekosistemov razvijajo storitve, ki prevzemajo vlogo medijev. Uporabniku ne bo več treba zapuščati ograde, v katero se je pustil zapreti. Vse bo na enem mestu. Največ kritik je letelo na tvrdko Facebook, verjetno tudi zato, ker − za razliko od Googla, Twitterja in Amazona − festivala ni sponzorirala.

Medijski analitiki in vodje strateških oddelkov v medijskih korporacijah ugotavljajo, da na zaupanja vredne medije na spletu prežijo še nevarnejši, a manj razvpiti stroji od Facebooka − komercialni mešalci medijskih vsebin, ki se požvižgajo na uporabnikovo zasebnost in inteligenco ter vsiljujejo priporočila (clickbaits), ki dišijo po spamu (gl. Taboola ali Outbrain, imamo pa tudi že domače).

In kakšno zvezo ima vse to s Kulturnikom? Z nekim zbirnikom perifernih (beri: kulturnih) vsebin v butičnem jeziku? Ki, za povrh, novinarske članke meša z blogerskimi zapisi in piarovskimi novicami s spletišč kulturnih organizacij!? Kulturnik uporabniku, ki ga zanimajo kulturne vsebine v slovenskem jeziku, ponuja ustrezne zadetke iz spletnih virov “s kontroliranim poreklom” (teh je prek 2000). Med najpomembnejšimi za refleksijo in razvoj področja ostajajo, seveda, kulturne rubrike in programi medijskih hiš v Sloveniji (RTV Slovenija, Delo, Dnevnik, Mladina, Radio Študent, Večer …) in njihovi novinarski prispevki. Ni nam vseeno, kakšno vlogo zavzema kultura v posameznem mediju, in kakšna je njegova uredniška politika, zato poizkušamo razumeti njihove poslovne, strokovne in razvojne dileme.

Po drugi strani pa Kulturnik ni le nedolžen opazovalec. Kulturnik je agregator. Tudi ti praviloma ne operirajo z izvirnimi vsebinami pač pa jih kurirajo, prepakirajo in nastavljajo uporabnikom pod prste. A naša naloga ni ustvarjanje dobička na tuj račun, pač pa krepitev spletne prisotnosti in dostopnosti slovenske kulture. Gre za javen in brezplačen servis, ki temelji na naslednjih načelih oz. tehnoloških rešitvah:

  • Integrirana redakcija: ekipa je sestavljena iz vsebinskih (meta)urednikov, piscev in številčne ekipe programerjev. Razvoj načrtujemo skupaj, prav tako sproti analiziramo delovanje portala ter njegovo rabo.
  • Razvijamo izvirne tehnološke rešitve in pišemo lastne programe, ki temeljijo na odprti kodi.
  • Portal poganjamo na zaupanja vrednih Arnesovih strežnikih, ki so del javne infrastrukture.
  • Agregiramo le tisti del vsebin, ki ga v RSS feedu določi sam vir. Uporabnika ne zadržujemo na portalu. Vsebini, ki ga zanima, bo prek povezave sledil na mesto izvirne objave. S tem povečujemo obiskanost spletišč, ki jih agregiramo.
  • Arhiv agregiranih vsebin shranjujemo na Arnesovih strežnikih, prizadevamo si za odprtost podatkov in možnosti ponovne uporabe. Kot stranski produkt tako nastaja največji arhiv aktualnega pisanja o kulturi in umetnosti v slovenskem jeziku.
  • Prisotnost na družbenih omrežjih je nujna, da se širi glas o Kulturniku in da kakšno rečemo, a sledilcu oz. všečkarju ne more nadomestiti uporabniške izkušnje portala. Vsebine, ki jih za objavo na Facebooku ali Twitterju izbiramo v redakciji, ne smejo biti zreducirane na aktualne (te večina medijev itak povzema po STA) ali polemične teme, ki so že v obtoku. S tem bi vendar ploščili bogastvo kulturnih vsebin in informacij, ki jih je Kulturnik kot agregator izbezal na površje!
  • Na Ljudmili ne zbiramo podatkov o posameznih uporabnikih in izpisa zadetkov ne prilagajamo njihovim navadam in vedenju na spletu. Na isto poizvedbo bo vsak uporabnik dobil iste rezultate.
  • Prikazovanja Kulturnikovih vsebin ne usmerjajo komercialni algoritmi oz. uredniške preference. Posamezni dogodki in novice se prikažejo na portalu kmalu po objavi na izvirni spletni strani. Njihov tok in sopostavitve so torej plod srečnega naključja (serendipity) in uporabniku prinašajo dodaten vir zabave ali vsaj presenečenja.

Vse razen zadnjih dveh točk (zadnja nam je na Ljudmili še posebej ljuba), so načela in rešitve, ki so jih zagovarjali tudi medijski strokovnjaki na Mednarodnem novinarskem festivalu v Perugii. A (p)ostati lastnik produkcijskih sredstev (programje, strežniki) in razpolagati z lastnim kapitalom (vsebine, baze podatkov), žal, ni dovolj. Prav vsi mediji, od velikega do malega, zasebnega ali javnega, starega ali na spletu rojenega, poizkušamo odgovoriti na ključno vprašanje: kako napeljati slehernika, da tu in tam le prepleza ograjo spletnega sveta, ki so ga zanj ustvarila podjetja iz Silicijeve doline?

Alenka Pirman

Posnetki vseh debat z 10. mednarodnega novinarskega festivala so na voljo na spletu. Posebej priporočamo:

– Latest developers: engineers and editors together in an innovative newsroom (z redaktorji in programerji iz The Washington Post, International Business Times, The Guardian, The New York Times, The Financial Times)

– Platformed publishing? The evolving relationship between search engines, social media, and news media (z raziskovalci in menedžerji iz Tow Center for Digital Journalism, EMEA Twitter, The Huffington Post, News Corp, The Reuters Institute for the Study of Journalism)

– Journalism and Silicon Valley (z uredniki, menedžerji in raziskovalci iz BBC World Service, Tow Center for Digital Journalism, Google, Fortune Magazine, Buzzfeed Canada)

– Against Silicon Valley, pogovor Fabia Chiusija z Evgenijem Morozovom