O spletu s producenti: zavod Bunker

Beton Ltd.: VELIKA PRIČAKOVANJA|GROSSE ERWARTUNGEN (SI), premiera, 30.8.2018, Mladi levi

Beton Ltd.: VELIKA PRIČAKOVANJA|GROSSE ERWARTUNGEN (SI), premiera, 30.8.2018, Mladi levi. Foto: Nada Žgank


Dober mesec dni po zaključku festivala Mladi levi smo z uredništva portalov Kulturnik.si in Culture.si vodji razvojnih programov Almi R. Selimović in vodji komunikacij ter koordinatorici mednarodne mreže Balkan Express Tamari Bračič Vidmar poslali nekaj vprašanj v zvezi z nedavnim festivalom, prvo “sezono” kritiške platforme Kriterij.si ter (še neizkoriščenimi) priložnostmi spleta. Zavod Bunker, v katerem delujeta, je eden epicentrov kulturnega dogajanja v Ljubljani. V njem prostor poleg lastnih produkcij najdejo tudi najrazličnejši festivali in posamezni ustvarjalci in ustvarjalke. 

Zdravo Alma in Tamara, ob tem e-pogovoru so prisotna naša velika pričakovanja (op. pr. Grosse Erwartungen je naslov najnovejše predstave kolektiva Beton Ltd., nastale v produkciji zavoda Bunker). Zavod, v katerem delujeta, je eden najbolj prisotnih, prepoznavnih kulturnih producentov v ljubljanskem, če ne tudi slovenskem prostoru. Nedavno ste zaključili s produkcijo že enaindvajsete edicije festivala Mladi levi, že šestnajst let pa poteka tudi Drugajanje v Mariboru. Če se pri prvem srečujete z zvesto publiko, se druga zdi morda malo bolj “neulovljiva” in predvidevam, da se nagovarjanje in vzpostavljanje odnosov z javnostmi pri omenjenih festivalih razlikujeta. Zanima nas, kakšno vlogo ima za vas kot producente obeh festivalov spletno komuniciranje? Kje vidite omejitve, pasti, kaj po vašem mnenju “deluje” in po čem prepoznate uspešnost spletnega komuniciranja? Kakšno je razmerje med vloženimi sredstvi v spletno in “nespletno” oglaševanje?

TBV: Festivala sta zelo različna – Mladi levi potekajo že dolgo časa in komunikacijske strategije so se z leti zelo spremenile. Spomnim se, da je bilo včasih zelo pomembno, da so bili v dnevnih časopisih oglasi za festivalske dogodke. Tega že dolgo ne počnemo več, delno seveda tudi zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, v velikem delu pa zato, ker je mnogo pomembnejše sredstvo komuniciranja postal splet. Bunker ima kompleksno spletno stran, v kateri skušamo zajeti mnogotere aktivnosti, ki jih skozi leto počnemo (oba festivala, premiere novih predstav v naši produkciji, mednarodne conference Ready to Change, množica mednarodnih projektov, v katere smo vključeni, projekti kulturno umetnostne vzgoje) in hkrati promovirati tudi vse dogodke, ki se skozi leto odvijajo v Stari mestni elektrarni.

Razmišljamo, da bi bilo morda pametneje spletno stran Bunkerja razvejati v več bolj fokusiranih strani, vendar se tega lotevamo počasi tudi zaradi finančnih zadržkov. Kar se tiče festivala Mladi levi, še vedno uporabljamo veliko klasičnih načinov komuniciranja – novice pošiljamo po e-mailih (mailing lista se je sicer po uvedbi nove uredbe GDPR malo zmanjšala), pripravimo tudi letake, vabila in tiskane kataloge ter mestne plakate, ki prinesejo večjo opaznost, so pa po drugi strani tudi zajeten finančni zalogaj, ki si ga lahko privoščimo le ob prispevku sponzorjev. V zadnjih letih pa se vedno bolj zanašamo na družbena omrežja (facebook, twitter, instagram) – veliko uporabljamo organsko širjenje informacij (za deljenje novičk se zanašamo na naše sledilce – obiskovalce, prostovoljce, umetnike), že nekaj let pa uporabljamo tudi oglaševanje na družbenih omrežjih (predvsem FB), ki dosegajo veliko število ljudi, tudi v tujini. Kar se tiče oglaševanja, vedno več sredstev sicer namenjamo spletnemu oglaševanju, vendar pa je delež sredstev namenjen bolj klasičnim oblikam komunikacije še vedno večji. Kljub vsem tem pristopom pa pomemben del naše strategije temelji na osebnih stikih – z občinstvom skušamo vzpostavljati stike osebno, jih povabiti k sodelovanju pri predstavah, na družabnih dogodkih ali pa kot prostovoljce na festivalu in tako skozi čas ustvarjati začasno festivalsko skupnost, sproščeno in svobodno okolje, kjer se ljudje dobro počutijo in kamor se vračajo zaradi umetnosti, presenečenj, dobrih debat in seveda dobre družbe.

Festival Drugajanje je čisto drugačna zgodba – pri njegovi izvedbi že sedemnajsto leto sodelujemo z Drugo Gimnazijo Maribor in njenim ravnateljem Ivanom Lorenčičem. Velik del naše publike je vsako leto prav gimnazijcev Druge gimnazije, prihajajo pa tudi gimnazijci Prve gimnazije in srednješolci z drugih mariborskih srednjih šol, ki jih sodobno gledališče zanima in se z njim že na kakšen način ukvarjajo. Pri komunikaciji festivala Drugajanje sicer uporabljamo spletno stran in družbene medije, vendar pa s temi večinoma ne dosežemo publike, ki si jo na festivalu želimo, saj dijaki ponavadi uporabljajo druga spletna omrežja, s katerimi se mi še nismo čisto spoprijateljili. 🙂 Zato se potrudimo, da je komunikacija tudi osebna – natisnemo festivalske kataloge in prosimo učitelje, da jih razdelijo dijakom z osebnim priporočilom. Nekateri dijaki se udeležijo predstav tudi kot del obveznih izbirnih vsebin, nekatere pa nagovorimo osebno preko aktivnosti, ki jih vodimo skozi projekt Igrišče za gledališče 2.0 (delavnice, Šole v kulturi, gledališki klubi). Študentje pridejo gledat predstave predvsem, če jim te kdo osebno priporoči ali če nam uspe najti pravi medijski kanal, ki jih nagovori – radio, pravo rubriko v spletnih napovednikih. Tu je še veliko prostora za izboljšave in precej se ukvarjamo s tem, kako izboljšati spletno komunikacijo prav s to skupino mladih ljudi – če rečem, da to ni najbolj enostavno, nisem povedala nič novega. 🙂

Lansko leto avgusta je zaživela spletna kritiška platforma Kriterij.si. Njen nastanek je spodbudilo pomanjkanje refleksivnih zapisov o projektih s področja scenskih umetnosti, že od začetka je bilo mišljeno kritiško spremljanje predstav v Stari mestni elektrarni, torej v prostoru, s katerim upravljate kot producenti. Četudi se vsi strinjamo, da je kritiška refleksija nujna ter da je zaradi dostopnosti, lastne uredniške politike ter distribucijskih kanalov spletna oblika kritiške platforme najprimernejša oblika, pa se kljub vsemu ne morem izogniti pomisleku o Kriteriju kot zaprtem ekosistemu, saj kritiško pretrese zgolj dogodke v vašem prostoru, pod nekatere pa se podpisujete tudi kot producent (med drugim prej omenjeno Grosse Erwartungen). Kako vi ocenjujete prvo sezono Kriterija, kakšni so nadaljnji načrti z njim ter ali ste razmišljali o Kriteriju tudi v natisnjeni obliki in če da, zakaj?

ARS: Da je Kriterij incestuozen ali da je interen so pogosti očitki. Tudi ocena in vitro je padla. Najprej tehničen odgovor – predstave, ki so na Kriteriju, so predstave, ki so v Stari mestni Elektrarni (SMEEL). Bunker s slednjo sicer upravlja, ampak je pri tem servis ostalim (pretežno nevladnim) organizacijam s področja uprizoritvene umetnosti. Kriterij tako ni orodje za samopromocijo, ampak je del storitev, ki jih zagotavljamo partnerjem, ki delajo v SMEEL. Povedano zelo banalno – zagotovimo prostor, prodajo kart, čiščenje, deloma tudi promocijo in tehnično oskrbo, opremo … Poskušamo pa ustvariti tudi nek odmev predstav, ki bi šel dlje od klepeta po predstavi in dlje od ene ali dveh kritik, ki jih v povprečju dobijo predstave. Pa še o zaprtem ekosistemu: kar mi delamo, sodobna umetnost, je bolj ali manj zaprt ekosistem. 🙂 »Scena« je sicer bogata, a majhna in razmišljati, da na njej obstajajo razmerja, ki so neomadeževana s poznanstvi, vnaprejšnjimi srečanji, sodelovanji … se mi zdi nemogoče. Mislim, da je higiena drugje – da imajo pisci res proste roke. In tu smo recimo dobili kritiko, da so zapisi preveč afirmativni, premalo ostri (to je po mojem sicer del problema tiskane kritike – ker je tako malo kritik, pisci čutijo nekako še večjo odgovornost, da so afirmativni, da ne »skritizirajo« preveč, saj je čisto možno, da to ne bo en zapis med mnogimi, ampak edini). Da »pokrivamo« samo elektrarno ni toliko odločitev, kolikor je omejitev, saj je to šele poskus vzpostaviti neko platformo, z vsemi omejitvami, s katerimi se soočamo.

S sourednikom Muanisom Sinanovićem sva zato zasnovala izjemno enostaven format: pet piscev na predstavo (vedno se ne izide), nobenih žanrskih ali dolžinskih omejitev, v prvi sezoni sta bila stalna pisca Alja Lobnik in Muanis, ki sta na koncu pisala tudi o celotni sezoni, pri izboru ljudi pa sva skušala poleg strokovnjakom za uprizoritveno umetnost sistematično dodajati še t. i. področne strokovnjake. Prav področni strokovnjaki se mi zdijo eden od načinov, da prebijamo iz zaprtega ekosistema in nagovorimo še koga drugega.

Po prvi sezoni je bilanca naslednja: številčni obiski strani, kar pomeni, da o predstavah običajno bere na Kriteriju več ljudi, kot pa jih predstave vidi, veliko dobrih odzivov avtorjev predstav ter volja in odločenost, da nadaljujemo. O tiskani verziji ne razmišljamo, prej o razširitvi: ne samo predstave v SMEEL, ne samo teksti o predstavah ali pa o povezovanju v mikromedijske grozde. Vsekakor nismo edini, povezovanje se mi zdi smiselno, če bi nam skupaj povečalo doseg ali odpravilo morebitno prekrivanje.

Pa še o občinstvu: prvi v mojih mislih pri Kriteriju so bili umetniki, zdelo se mi je prav luksuzno, da lahko predstava dobi pet odzivov in to različnih, raznorodnih. To se je seveda izkazalo za super – sedaj pa: branost je ok, ampak vsekakor bi lahko bil doseg večji. Tuhtamo kako.

Kot uspešni producenti na področju uprizoritvenih umetnosti ste vključeni v evropske projekte. Eden izmed kriterijev pri ocenjevanju prijav projektov je med drugim tudi uspešnost prijavljene komunikacijske strategije. Zanima nas, kako vašo siceršnjo komunikacijsko strategijo, predvsem mislim na komunikacijo na spletu, prilagajate potrebam tovrstnih prijav projektov in kateri so glavni gradniki vaše spletne komunikacije ter kdo pri vas skrbi za njeno uresničevanje?

TBV: Za vso komunikacijo skrbimo znotraj Bunkerja. Pri mednarodnih projektih se trudimo najti kakšen nov komunikacijski pristop vsakokrat, ko pišemo prijavo za projekt. Velik del naše strategije temelji na spletni komunikaciji, saj je mednarodne projekte težko komunicirati drugače. V novem projektu Create to Connect –> Create to Impact, za katerega smo financiranje pridobili na zadnjem razpisu programa EU Creative Europe in vključuje petnajst partnerskih organizacij iz različnih evropskih držav in širše, smo v komunikacijo vključili tudi dva zanimiva umetnika, ki bosta aktivnosti komentirala skozi svoja umetniška dela, za katera bosta uporabljala različne medije – od videa do besedil, krajših komentarjev, fotografij, družbenih medijev … In te umetniške vsebine bomo delili skozi spletne kanale vseh partnerjev. Vzpostavili pa bomo tudi posebno spletno platformo prav za te vsebine. Pomembno se nam zdi, da skozi našo komunikacijo razširjamo predvsem vsebine z neko dodano vrednostjo – da ne vsebujejo le novice o tem, da se nekaj je ali se bo zgodilo, ampak tudi refleksijo, komentarje, kritike, alternativne poglede na dogodke, ki jih skupaj s partnerji pripravljamo.

Družbena omrežja so za vse producente pomenila manjšo revolucijo v načinu komuniciranja s z njihovimi javnostmi, mnogokrat tudi na ceno zanemarjanja lastne spletne infrastrukture. Mnoge spletne strani producentov služijo le kot informacijsko središče. Kako vi dojemate vaša spletišča in uporabo družbenih omrežij, dajete prednost slednjim ali je v ospredju uredniško delo na spletni strani?

TBV: Spletna stran nam še vedno pomeni osnovo spletnega komuniciranja. Pomembno se mi zdi, da je na spletni strani zbrana večina informacij, ki jih potencialni obiskovalci potrebujejo, da se odločijo za obisk našega dogodka. Veliko informacij objavljamo tudi v spletnih napovednikih in se trudimo za prisotnost v medijih – če so objave spletne, jih z veseljem in pogosto delimo na naših družbenih omrežjih. Družbena omrežja razumemo kot super dodaten kanal, preko katerega lahko komuniciramo tako osnovne informacije kot tudi zabavne ocvirke, povezane z dogodki, projekti ali umetniki, spremembe v zadnji minuti, pozive k sodelovanju in seveda nepogrešljive vizualne informacije – fotografije, trailerje, včasih kratke intervjuje … Ko delimo novice o dogodkih, pa sledilce vedno povabimo, da obiščejo še našo spletno stran ali Kriterij za bolj poglobljeno informacijo.

Vsi producenti s kilometrino in izkušnjami poznate najrazličnejše buzzwords, s katerimi ste se srečali pri svojem delu, od diskurza, zvočne krajine, režijske poetike, če navedemo samo nekatere zimzelene. Katere od teh “brenčavk” so vama ostale v spominu in se nasmejita ob zavedanju, kako prepogosto ste/si jih uporabljala?

ARS: Favoritke: preizpraševati, rizomatsko, heterotopično, lapidarno, hibridno …
Že nekaj let imamo v Bunkerju tekmovanje, kjer imamo izziv, da izbrane besede leta izrečeš skupaj v enem stavku, ko daješ izjavo za medij. Zaenkrat je zmagovalka samo direktorica Nevenka Koprivšek. Kje pa ji je z izjavo uspelo, prepuščamo kopanju po Bunkerjevem klipingu, haha.

E-spraševal: Rok Avbar

Povezave:
Spletna stran Bunker: http://www.bunker.si/slo/
TW: https://twitter.com/bunkerljubljana
FB Bunker: https://www.facebook.com/bunkerljubljana/
IG: https://www.instagram.com/zavod_bunker/
Kriterij: http://www.kriterij.si/
Bunker na Vimeo: https://vimeo.com/user5531085
Bunker na Culture.si: https://www.culture.si/en/Bunker_Institute
Mladi levi na Culture.si: https://www.culture.si/en/Mladi_levi_Festival
Stara mestna elektrarna na Kulturniku: https://dogodki.kulturnik.si/?where=Stara%20mestna%20elektrarna%20-%20Elektro%20Ljubljana

open data C eu funding private-public

Odprti podatki portalov Culture.si in Kulturnik

Portala Culture.si in Kulturnik.si sta portala Ministrstva za kulturo, razvija pa ju Društvo Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost. Prvi je v angleščini in namenjen spodbujanju mednarodnega sodelovanja. Vsebine so izvirne, deluje na odprtokodni platformi MediaWiki. Kulturnik pa je namenjen lažjemu dostopu do obstoječega digitaliziranega bogastva slovenskih knjižnic, arhivov, muzejev in sledenju aktualni kulturni produkciji ter pestremu kulturnemu dogajanju po Sloveniji. Gre za iskalnik po podatkovnih zbirkah in agregator novic ter dogodkov iz prek 2000 različnih spletnih virov, ki jih povprečni uporabnik spleta niti ne pozna niti jim ne more slediti, Google pa jih le deloma upošteva oz. zadetkov pri posamezni poizvedbi ne prikaže na prvi strani.

Ta uvod je potreben, da opredelimo podatkovne zbirke, ki nastajajo na obeh portalih, kot “stranski produkt” sledenja zastavljenim ciljem (popularizacija slovenske kulture za različne javnosti). Ker pokrivamo tako javni kot zasebni sektor v kulturi, ter vsa področja od kulturne dediščine do vseh umetnostnih zvrsti, smo v bistvu ustvarili edinstvene podatkovne zbirke, za katere si želimo ponovne uporabe, tudi v statistične in torej analitične namene.

Za Ministrstvo za javno upravo smo pripravili seznam nekaterih podatkovnih zbirk odprtih podatkov za portal Odprti podatki Slovenije (OPSI).

https://wiki.ljudmila.org/OpenData_Zbirke

open data ljudmila wiki

Sami pa smo na treh primerih izdelali interaktivne infografike, ki lahko ponazorijo potencial, ki se skriva v naših (t.j. javnih, odprtih) podatkih portala Culture.si. Za te tri primere smo določili natančne kriterije, podatke očistili in uskladili, tako da so baze podatkov verodostojne. Podobno bi postopali pri vsakem nadaljnjem tovrstnem projektu.

1) Festivali po Sloveniji
https://www.culture.si/en/Festivals_in_Slovenia
V bazi je okrog 200 festivalov, ki jih prikazujemo po tednih skozi koledarsko leto. Na dnu strani smo objavili tudi press clipping, ta infografika je bila za medije očitno najbolj zanimiva. Skozi primerjavo po letih se da odčitati trend “poletizacije” festivalov, recimo.

festivali 2018

2) Culture from Slovenia Worldwide
https://www.culture.si/en/Culture_from_Slovenia_World_Map
Edina obstoječa baza podatkov o gostovanjih naših ustvarjalcev in kulturnih producentov po svetu. Zanimalo nas je, kakšen izgleda svet, če ga “kolonizira” slovenska kultura. Kje smo najbolj prisotni in kam ne zahajamo? Ti podatki, ki so na voljo tudi v obliki zemljevida, najbolj zanimajo Ministrstvo za zunanje zadeve, v veliko pomoč je namreč tudi mreži naših diplomatsko-konzularnih predstavništev.

open dataworldwide

3) EU funding
https://www.culture.si/en/EU_funding
Skupaj z informacijsko pisarno Ustvarjalna Evropa Slovenija smo pripravili edinstveno bazo podatkov, ki je ne premore nobena druga evropska država. V njej smo združili podatke tako za Creative Europe kot za Media programe, ki so edini viri financiranja kulture na ravni Evropske Unije. Dejansko je Slovenija pri črpanju teh sredstev med najuspešnejšimi državami in te infografike služijo za analizo. Po letih lahko spremljamo razmerje med nevladnimi in javnimi kulturnimi organizacijami, recimo, dobimo pregled nad uspešnostjo po področjih ali pa po vlogi v projektu (prijavitelj ali partner).

Apel za likovno kritiko

Ugotovitve in apel partnerjev v poskusu vzpostavitve spletnega medija za podporo likovni kritiki in kritiškemu pisanju: Paviljon – prostor za likovno kritiko

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije se po državi na leto zvrsti okrog 2500 razstav. In vendar so obiskovalci likovnih razstav, njihovi ustvarjalci in producenti prikrajšani: medijski prostor za kritiško refleksijo se krči; ob slabih (materialnih) pogojih načrtno spremljanje in veščina kritiškega pisanja vse bolj pojemata; vsled varčevalnih politik zasebnih lastnikov pisanje o vizualni umetnosti v veliki meri postaja pristojnost zaposlenih novinarjev, ki največkrat za to niso strokovno usposobljeni, zapisi pa tako postajajo vse bolj le predelana PR in agencijska sporočila. Ob vsem tem je likovna kritika v tradicionalnih medijih v primerjavi z drugimi umetnostnimi področji med slabše zastopanimi. Izkušnje spletnega portala Kulturnik.si po drugi strani kažejo, da so kritike in recenzije med najbolj branimi prispevki na Kulturniku, in da jih bralci – obiskovalci razstav močno pogrešajo.

Da bi v to, vse bolj nevzdržno situacijo, ki se odraža tudi v ravni javnega diskurza o umetnosti in o samih ustvarjalcih, posegli proaktivno, smo se v letu 2017 predstavniki spletnega portala Kulturnik.si, revije Šum ter Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo povezali v nameri vzpostavitve spletnega mesta za podporo likovni kritiki in kritiškemu pisanju. Pri tem so se nam pridružili še Radio Študent, revija Fotografija, spletni medij Koridor – križišča umetnosti in spletni kanal Sodobna umetnost; kot konzorcij partnerjev smo zasnovali  spletni medij Paviljon: prostor za likovno kritiko.

Izhajali smo iz prepričanja, da je problem pomanjkanja kritiške refleksije potrebno zagrabiti in media res in torej aktivno poseči v samo medijsko krajino. Spletno mesto Paviljon bi na enem mestu agregiralo izbrane likovne kritike, ki jih na svojih spletnih mestih objavljajo sodelujoči partnerji, obenem pa bi skupno uredništvo k objavljanju vabilo tudi gostujoče pisce in piske. Paviljon je bil tako tudi poskus povezovalno zastavljenega produkcijskega modela in sinergičnega delovanja, s tem pa preseganja partikularnih, četudi dobronamernih pobud. Paviljon bi temeljil na samostojno razviti odprtokodni programski rešitvi, ki se že financira iz javnih sredstev. Pridobili smo tudi del potrebnih sredstev (sponzorstvo in zasebna fundacija), za zagon pa smo manjkajoči del želeli pridobiti iz javnih sredstev na ustreznem razpisu.

Letvico smo si postavili visoko, a z možnostjo sledljivosti ciljev:

  • v treh letih izboljšati količino in raven pisanja o vizualni umetnosti,
  • izboljšati materialne pogoje za kritiško pisanje,
  • vzpostaviti uravnotežen kritiški pregled likovnega dogajanja po celi državi in ne le po večjih razstaviščih v Ljubljani,
  • povečati zanimanje za vizualno umetnost (branost recenzij) in posledično sam obisk razstav.

Pri skupni uredniški politiki konzorcija smo si za vodila postavili: strokovnost, decentralizacijo, pluralnost oz. odprtost za različne žanre in eksperimente okoli kritiškega pisanja kot tudi za različne estetike in teoretska izhodišča, ter pokrivanje razstav, umetniških praks in umetnostnih vprašanj, ki so v tradicionalnih medijih slabo zastopani. Projekt je načrtoval tudi gostovanja tujih kritikov v Sloveniji ter usposabljanje in izobraževanje tako piscev in pisk kot tudi urednikov in urednic.

Po več kot enoletnih prizadevanjih smo ugotovili oz. so se nam potrdile naslednje opreke:

  • Sodelujoči partnerji v projektu se soočajo s pomanjkanjem piscev in pisk za področje vizualne umetnosti.
  • Kljub zavedanju pristojnih na Ministrstvu za kulturo (MK) o resnosti problema pomanjkanja kritiške refleksije, zlasti na področju vizualne umetnosti, ministrstvo ne deluje dovolj proaktivno, da bi se to področje okrepilo.
  • Trenuten način reševanja te problematike s strani MK je parcialen in z vidika umetnostne kritike ne najbolj smotrn: ministrstvo programsko sofinanciranim producentom nalaga izvajanje podpornih programov, na nekaterih umetnostnih področjih celo z izrecnim poudarkom na “krepitvi kritiške stroke”. To v primeru kritiške refleksije lahko pomeni, da je producent razstave, koncerta, gledališke predstave, … hkrati tudi naročnik kritiškega zapisa o lastnem programu.
  • Razpis MK za sofinanciranje podpornih dejavnosti na področju umetnosti in kulture, s poudarkom na deficitarnih področjih, kamor umetnostna kritika sodi, ne obstaja.
  • Edini obstoječi razpis, kamor bi se projekt, kot je Paviljon, pogojno lahko prijavil, je razpis za e-založništvo Javne agencije za knjigo (JAK), ki je namenjen tudi spletnim medijem (SM). Težava je v tem, da je razpis namenjen le “sofinanciranju kulturnih projektov, ki so pomembni za razvoj in uveljavljanje literarne ustvarjalnosti v spletnih medijih”, torej le področju literature in literarne kritike, saj JAK letno za podpodročje SM razpolaga le z 20.000 evri.
  • Novo nastajajoči medijski projekti v kulturi, kot je Paviljon, nimajo sistemske možnosti pridobitve zagonskih sredstev (obstoječi razpis MK za sofinanciranje programskih vsebin medijev npr. ni namenjen sofinanciranju vzpostavitve medija, temveč mora medij izkazati dvoletno delovanje).

    Na osnovi spoznanega, apeliramo:
  • Da se v času, ko so spletni mediji vse bolj običajen način spremljanja različnih vsebin, povečajo sredstva JAK za sofinanciranje kulturnih projektov, ki so pomembni za razvoj in uveljavljanje kritiške refleksije v spletnih medijih, in da razpis za SM poleg literature vključuje celotno polje humanistike.
  • Da MK vzpostavi celosten sistem sofinanciranja podpornih dejavnosti v polju umetnosti in kulture, s posebno občutljivostjo do deficitarnih področij, kamor kritika sodi.
  • Da MK omogoči dodatna sredstva in poseben razpis za podporne dejavnosti v polju umetnosti in kulture, s posebnim poudarkom na deficitarnih področjih, posebne pozornosti pa naj bo pri tem deležno tudi usposabljanje kadrov ter izboljšanje materialnih pogojev za kritiško pisanje.
  • Da MK vzpostavi sistemsko možnost zagonskih sredstev za kulturne projekte v javnem interesu.

Partnerji v projektu in podpisniki:
Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo, zanj Urška Jurman (programska vodja)
Društvo Ljudmila / Kulturnik.si, zanj Alenka Pirman (urednica)
Društvo Galerija Boks / revija Šum, zanj Andrej Škufca (član uredništva)
Zavod Radio Študent, zanj Polona Tokar (odgovorna urednica)
Zavod Membrana / revija Fotografija, zanj Jan Babnik (glavni urednik)
Društvo Koridor – križišča umetnosti, zanj Jan Podbevšek (glavni urednik)
spletni kanal Sodobna umetnost, zanj Aljoša Abrahamsberg

Všečki kotalečih se kamnov

… ali kako en tvit prispeva k promociji slovenske grude

Včerajšnja objava podobe Blejskega jezera na uradnem Twitter računu angleške skupine The Rolling Stones je postala vroča tema dneva. Na njej je edini uradni fotograf zasedbe iz Slovenije Miro Majcen ta ponos slovenskega turizma uspel ujeti pod kotom, ki na fotografiji spominja na znamenit “jezični” znak legendarnih rockerjev. Posledica? Nekaj tisoč všečenj in deljenj fotografije, o tem je včeraj in danes govorilo ter pisalo več slovenskih medijev, tako lokalnih kot nacionalnih.

the rolling stones twitter post

… oziroma bi lahko prispeval k promociji slovenske kulture

Večino medijev je zanimalo, kako je prišlo do dotične objave. Fotograf Miro Majcen je za 24ur.com o tem povedal sledeče: “Večkrat sem letel čez Bled in ko letiš pod določenim kotom, se dejansko na neki točki, poziciji, diagonalno vidi to obliko. Zdaj se je ponudila priložnost, da to pride do pravih ljudi. Z njihovo PR ekipo smo sedeli v zakulisju koncerta v Varšavi, kjer smo se pogovarjali, zanimalo jih je moje delo, zato sem izkoristil ta čas. Sicer se točno ve, kaj so tam tvoje zadolžitve in ne moreš ničesar vsiljevati in kaj delati po svoje, ali iti neposredno do Micka in mu nekaj pokazati. Ekipi sem mimogrede pokazal fotografijo, nad čimer so bili navdušeni in je nekdo tako stopil do benda in jim to pokazal. Skupaj smo stopili do njih, bilo je precej smeha, bil je smešen trenutek. Ki ga nimam dokumentiranega, vse se je dogajalo na hitro, na hodniku, bili so že v svoji coni, pred koncertom, a so na hitro pogledali, bilo je zanimivo. Ko sem danes prišel s Poljske, pa sem videl, da so zadevo objavili na svoji Facebook strani in to je to.” [vir]

Čivki oziroma objave tako znanih glasbenih skupin oziroma vplivnežev, neplačani ter “organski”, na prepoznavnost obelodanjene destinacije vsekakor vplivajo. Omenjeni tvit pa ne omenja in vpliva le na promocijo okoljskega bisera naše kokoške, temveč gre tudi za promocijo slovenskega kulturnega ustvarjalca. Da, uradni Twitter račun The Rolling Stones je jasno napisal, da gre za fotografijo Mira Majcna, tudi sicer njihovega uradnega fotografa. To so pravzaprav omenili prav vsi, z izjemo ene oddaje. Informativne oddaje Odmevi na nacionalni televiziji [pričetek prispevka na 30’33”].

Njihovo poročanje se niti za trenutek ni ustavilo na točki, da bi v tovrstni objavi prepoznali ne le promocijo “naravne lepote”, temveč tudi priznanje slovenskemu kulturnemu ustvarjalcu. Bodimo pošteni: avtorstvo fotografije je težko spregledati, saj ga omenja že spremni tekst ob fotografiji. Prav tako ima uredništvo avtonomijo glede načina, kako se temi približati. Morda so se spraševali sledeče: bomo poudarili promocijo slovenske narave ali dosežka slovenskega kulturnega ustvarjalca; bomo povedali, da je avtor slovenski fotograf (pustimo ob strani dejstvo, da je Miro Majcen sodelavec konkurence 24ur.com, četudi denimo njihovi kolegi na Val 202 s tem niso imeli prav nobene težave); se nam zdi smiselno ob tej priložnosti v studio povabiti strokovnjake, ki lahko gledalcem povedo več o vplivu tovrstnih objav na turizem in prepoznavnost slovenske kulture; želimo morda poklicati na Bled in vprašati, ali se je po objavi fotografije povečala obiskanost spletne strani*?

Nauk te zgodbe je preprost: pripis avtorstva k fotografiji je pomemben in prav nič ni narobe, če smo tako kot na naravne bisere ponosni tudi na kulturne ustvarjalce, ki te bisere ujamejo v fotografski objektiv.

Rok Avbar

* Kot zanimivost: vsaj spletno vprašljivo so se odzvali tudi upravitelji FB in TW računov Turizma Bled, saj so za novico o tej fotografiji potrebovali več kot 24 ur.

Kultura v diplomatski mreži

Z Ministrstvom za zunanje zadeve RS (Sektor za javno diplomacijo in mednarodno sodelovanje v kulturi) ter z mrežo slovenskih diplomatsko-konzularnih predstavništev po svetu sodelujemo vse od vzpostavitve portala Culture.si v letu 2010. Takorekoč vsak dan teče izmenjava informacij o gostovanjih slovenskih umetnikov in producentov po svetu, ki jih vrisujemo na interaktivni zemljevid sveta, s skupnim ciljem: krepitev prepoznavnosti in vidnosti slovenskega ustvarjanja, ki pomembno soustvarja sodobno svetovno kulturno krajino.

S kakšnimi vprašanji, povezanimi s kulturo in umetnostjo, se pravzaprav srečujejo pri vsakodnevnem delu uslužbenci naše diplomatsko-konzularne mreže (DKP)? Izvedli smo krajšo spletno anketo, tukaj pa povzemamo rezultate 31 odgovorov (46 vprašanih).

Portal Culture.si uporablja več kot polovica vprašanih redno ali občasno, pri svojem delu ga največkrat uporabljajo za iskanje kontaktnih podatkov, nekaj jih je potrebovalo logotipe (zbirka logotipov) ali pa so iskali informacije o festivalih (Festivals in Slovenia). Več kot 40 % jih išče informacije o sodobni umetnosti, dobrih 11 % pa o kulturni dediščini.

ali pri svojem delu uporabljate culture

Kakšno je v mednarodnem prostoru povpraševanje po informacijah o slovenski kulturi? Približno polovica vprašanih se pri svojem delu pogosto oziroma občasno sreča s posredovanjem oziroma iskanjem tovrstnih informacij. Na vprašanja o slovenski umetnosti in kulturi s strani tujih državljanov naletijo vsaj enkrat mesečno ali večkrat, z njimi se ponavadi srečajo prek elektronske pošte ali na kulturnih dogodkih. Informacije o slovenski kulturi v DKP dobijo tako prek osebnih kontaktov kot spletnih mest, slaba polovica tudi na portalu Culture.si.

kako pogosto potrebujete culture

Kaj pa je tisto, kar po izkušnjah naših diplomatov tuje državljane najbolj zanima o slovenski kulturi in umetnosti? Vprašanja se vrtijo okrog možnosti finančne podpore za sodelovanje s slovenskimi umetniki in gostovanja, zanimajo jih tudi festivali ter programi večjih kulturnih ustanov, mednarodno uveljavljeni slovenski umetniki s posameznih področij in njihovi nastopi (predvsem na Zahodnem Balkanu) ter kulturna dediščina in kulturni turizem.

Za naša predstavništva v tujini smo pred leti pripravili Priročnik za rabo Culture.si, na letnih skupinskih pripravah diplomatov pred odhodom na nova delovna mesta predstavljamo portal Culture.si v družbi ostalih akterjev, ki so dejavni tudi na področju mednarodnega kulturega sodelovanja (UKOM, STO, MK, JAK, SFC, CSDTJ*).

Na portalu Culture.si je tudi spisek vseh slovenskih veleposlaništev, konzulatov in predstavništev po svetu, v sodelovanju z DKP pa pripravljamo tudi povzetke njihovih kulturnih dejavnosti (vzorčni primeri so npr. Veleposlaništvo RS v Pragi, Parizu ali Tel Avivu).

Helena Pivec

*UKOM = Urad vlade za komuniciranje
STO = Slovenska turistična organizacija
MK = Ministrstvo za kulturo
JAK = Javna agencija za knjigo RS
SFC= Slovenski filmski center
CSDT = Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik, Oddelek za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

kreslin cankar

Cankar vs. Kreslin, večni derbi!

Kulturnik.si je (med drugim) uporaben in krasen zato, ker nudi vpogled v dinamike kulturnega prostora v Sloveniji. Zato smo tokrat pogledali, kateri so najpogostejši iskalni pojmi na portalu po mesecih letošnjega leta, in ugotovili, da v spletnem prostoru poteka bitka med Vladom Kreslinom in Ivanom Cankarjem. Oba avtorja sta namreč bila vsak mesec leta 2018 med top 5 iskalnimi pojmi; razen februarja, ko je malo kaj lahko konkuriralo pustovanju.

Res je, da muzičist ves čas vzdržuje nekaj prednosti, a ne gre pozabiti, da se je Cankarjevo leto šele dobro začelo, zato Ivan Cankar reče, “po deveti deželi se je bil nenadoma razlegal glas, da je umetnost na svetu,” nato Vlado Kreslin reče, “danes sem v molu, ne vem, kaj mi je,” nakar Ivan Cankar reče, “sij na naju, usmiljeno nebo,” nakar Vlado Kreslin reče bodisi Cankarju bodisi sebi: “Še je čas.”

Nina Dragičević

Viri:
Perugia, ulični fake news, foto Lenart J. Kučić

Sejem resnic

Ducat let je minilo od prvega novinarskega festivala v slikoviti Perugii. Od skromnih začetkov je iz kritične debatne platforme napredoval v predstavitveni sejem poslovnih modelov in oder za vplivnike iz Silicijeve doline. Njegov bogat program s prek 700 govorci s celega sveta na več kot 300 brezplačnih dogodkih, ki pet dni vzporedno potekajo v dvanajstih bolj ali manj prestižnih dvoranah, je sicer težko odpraviti s frazo. A vseeno poizkusimo: letos se je v Perugii iskalo izgubljeno zaupanje.

Podmena vrste diskusij je bila namreč ta, da je medijem v zgodovini za (relativno) kratek čas uspelo privzgojiti občestva bralcev, poslušalcev ali gledalcev, ki medijski resničnosti zaupajo in se po njej ravnajo – danes pa temu ni več tako. Zaradi spremenjenih tehnoloških pogojev je kovanje resnice ponovno »na trgu« in za vpliv se poleg medijev poteguje še vrsta ponudnikov – od posebnežev z obrobja spleta do naftnih družb. Kako sploh prepoznati relevantne posrednike?  

Udeležencem 12. mednarodnega novinarskega festivala (IJF) je zato peruginski nadškof (kot predstavnik lastnika številnih dvoran, v katerih festival poteka) zaželel dobrodošlico, sklicujoč se na skupna prizadevanja za resnico, demokracijo in svobodo. V boju proti lažnim novicam (izraz je bil na festivalu sicer eksplicitno nezaželen) nam je daroval tudi mašo.

Izgradnja zaupanja

Nekaj bo na tem. Pomemben del tako cerkvene kot medijske prakse je vzpostavljanje »občestva« oziroma t.i. »zamišljenih skupnosti«. Te skupnosti so imele v preteklosti zaradi relativno monopoliziranega medijskega polja dokaj homogeniziran odnos do resničnosti. Tako stanje je imelo seveda svoje slabosti – a tudi prednosti. Tekom stoletij se je v političnih skupnostih izoblikovala mehanika protokolov za krojenje zaupanja vredne medijske resničnosti.

Danes krojenje zaupanja v medijskem poslu cilja na nekaj drugega – na poslovni model. Če želimo ohraniti stari poslovni model z bralcem, ki je za vsebine pripravljen plačati, je slednjega treba pritegniti na nivoju intimne identifikacije. Tako se – paradoksalno – bralec ne počuti kot potrošnik, temveč kot član skupnosti, ki zaupa določenemu ponudniku.  

Jay Rosen temu pravi “optimizacija za zaupanje: “Zaupanja ne moremo več predpostavljati. Njegova produkcija mora biti vgrajena (designed in)” v medij. A, kot je tudi sam priznal – zaupanje ni merilo dobrega novinarstva. “Breitbart je optimiziran za zaupanje. Prav tako tudi Daily Mail,” je opozorila medijska teoretičarka Emily Bell.

Izgradnja vrednot

Kleč je torej – spet na liniji z nadškofom – v vrednotah. Na festivalu smo bili namreč deležni skoraj religioznega sklicevanja na profesionalno etiko. Na torej zelo abstraktne postulate, ki dobro zvenijo. Skeptični državljan lahko utemeljeno sluti, da medijski posel zasleduje še vrsto drugih ciljev poleg resnice.

A hrbtna stran te skepse je lahko tudi cinizem. Ko smo na predstavitvi poljske polarizirane stvarnosti poslušali provladne novinarje, ki so opustili celo deklarativno sklicevanje na omenjene vrednote in za svojo novinarsko nalogo prostodušno razglasili usklajevanje z notranjepolitičnimi razmerji, smo uvideli, kako uničujoča je lahko resignacija v splošni skepticizem. V napetem vzdušju smo primerjali dve filmski interpretaciji poljske polpreteklosti: Prva je bila cenzurirana, druga pa je sedaj na ogled v kontroverznem državnem Muzeju 2. svetovne vojne v Gdansku in prispeva k mitizaciji poljskega naroda kot uporniške žrtve dveh totalitarnih režimov.

Nepremagani / The Unconquered, posnetek iz poljskega animiranega filma

Nepremagani / The Unconquered, posnetek iz poljskega animiranega filma
Fishladder Studio and the Institute of National Remembrance

Takšen odnos je lepo artikuliral David Cohn: “Dejstev v pravljicah ne bomo iskali, vemo pa, da je v njih resnica”. A kaj, ko IJF ni festival pravljičarstva, pač pa novinarstva, ki je – po definiciji prof. Georga Brocka – “sistematično in neodvisno prizadevanje, da bi pravočasno ugotovili resnico o dogodkih in problemih, ki zadevajo družbo”.

Izgradnja tehnologije

A zdi se, da so pravljičarske naracije za splet celo bolj značilne kot sistematično prizadevanje za resnico. Družbena omrežja kot glavni vmesniki današnje javne komunikacije imajo namreč zelo specifično arhitekturo. Po Cohnu je logika umeščanja vsebin v funkciji oblikovanja identitet in je vgrajena (designed in) v srčiko njihove kode.

Nove tehnologije so prostor za artikulacijo javnih zadev res demokratizirale, a so ga obenem radikalno spremenile. Mediji so namreč za javnost relevantne vsebine tradicionalno obdelovali ob boku zasebne sfere. V zasebnosti je bil prostor za individualno in afektivno, nasprotno pa je bila (vsaj načeloma) medijski profesiji zapovedana vrednota kolektivnega dobrega. Bila je vgrajena v ‘tehnologije’ medijev 20. stoletja. Danes pa različnih spletnih objav (od blogov do Facebooka) ne moremo več jasno ločevati od tradicionalnih medijev. Kakor so ti posvojili tehnologije spletnih platform, tako tudi posamezniki na svojih spletnih profilih po svoje zagovarjajo kolektivno – pišejo recenzije, obveščajo o dogodkih, komentirajo politiko … V tehnologijah spleta so se koncepti kolektivnega in individualnega ter profesionalnega in intimnega na novo prepletli.

Vsa koda je torej politična in razmisleki o zaupanju in resnici, kakršnim smo lahko prisluhnili v Perugii, so torej tudi inženirsko vprašanje. Želenim vrednotam je treba zagotoviti ustrezne tehnološke in organizacijske pogoje.

Kovači bodočnosti

Kako se znajti na razdrobljenem trgu domiselnih tehnoloških orodij, ki naj olajšajo novinarsko in uredniško odkrivanje resnice? Pomagate si lahko s seznamom, ki ga priporočajo vplivni, a še vedno zaupanja vredni mojstri.

Toda oblikovanje digitalnih polj javnega sodi v delokrog vseh, ki se ukvarjamo s produkcijo simbolnih vsebin, torej tudi nas, ki se ukvarjamo s kulturo. Treba je raziskovati in eksperimentirati s tehnologijami komuniciranja. Časi relativne tehnološke stabilnosti v medijskem in civilnem življenju so mimo.

 

Anže Zorman in Alenka Pirman

Naslovna fotografija: Lenart J. Kučić

header_mesecnik-05

Kulturnikov mesečnik, arhivske številke

Društvo Ljudmila od marca 2018 izdaja Kulturnikov mesečnik, elektronski novičnik, posvečen prisotnosti slovenske kulture na svetovnem spletu: pod kakšnimi pogoji uspeva, kako do nje dostopamo, katere vire spremljati in kaj brati, da bi ostali na tekočem in se ne utopili v preobilju informacij na spletu. Vsaka številka prinaša koristne informacije, zato vam ponujamo arhiv z orisom obravnavanih tem. Vabljeni k branju!

#8: November 2018
[O spletu s producenti: Pixxelpoint, časovnica brenčavk, o Borštniku po Borštniku, okrogle obletnice 2019, novi članki na Culture.si]

#7: Oktober 2018
[Slovenski producenti o spletu, Kulturnik na SIO, odprti podatki, fokus: Ukrajina]

#6: September 2018
[Slovenski producenti – evropski fenomen, apel za likovno kritiko, Planica in kultura]

#5: Julij – avgust 2018: Poletna dvojna številka
[Avstrija v fokusu, TV sodobna umetnost, The Rolling Stones na Bledu, poletna festivalska pra(k)tika]

#4: Junij 2018: Kultura v diplomatski mreži
[krajša anketa o slovenski kulturi s člani diplomatsko konzularne mreže, Cankar vs. Kreslin, pojasnila o GDPR mreže Asociacija]

#3: Maj 2018: Slovenska kultura v Facebookovem primežu
[Facebookov enostranski manever, zapolnjevanje wiki škrbin, poročilo iz Mednarodnega novinarskega festivala v Perugii]

#2: April 2018: Festivalska pra(k)tika, višave in planjave Gorenjske, Kulturčniki
[celoletni nabor festivalov, umetniške rezidence na nemškem govornem območju, kulturno dogajanje na Gorenjskem]

#1: Marec 2018: O gorskem zdravniku in celjskih grofih
[najbolj iskani zadetki na Kulturniku, podatki o mednarodnih gostovanjih slovenskih producentov v sosedstvu, obletnice v letu 2018, o avtorskih pravicah]

Naročite se lahko tukaj.

graffiti-keyboard-19858446

Slovenska kultura v Facebookovem primežu

V sredo, 11. aprila 2018 zvečer so se na Kulturnik prenehale stekati napovedi prireditev, najavljene na Facebookovih straneh. Kaj se je zgodilo?

Facebook je nenadoma prenehal posredovati kakršnekoli podatke o dogodkih prek programskega vmesnika Open Graph, tudi podatke o javnih dogodkih na javnih Facebookovih straneh, kakršne smo zajemali za Kulturnik. Obljubljajo možnost, da bo sčasoma možno pridobiti izjemo na podlagi skrbnega pregleda, ki pa trenutno še ne obstaja.

Takole so poskusili pojasniti, kaj so spremenili:

Kot mi, se tudi mnogi drugi razvijalci podobnih storitev po svetu zdaj sprašujejo “Kaj za vraga?”:

Kaj to pomeni?

Kot vemo, je Facebook zasebna oglaševalska platforma, ki svojim strankam (plačnikom oglasov) prodaja svoje uporabnike, ki jim oglase ciljano prikazuje glede na njihove profilirane podatke. V štirinajstih letih je v svoj obzidani vrt zvabila zavidljivo količino registriranih uporabnikov, ki po celem svetu prostovoljno in brezplačno proizvajajo podatke kot dragoceno surovino. Med njimi je tudi precej kulturnih producentov in organizatorjev kulturnih dogodkov iz Slovenije.

Mnogi manjši kulturni zavodi, društva, upravniki prizorišč ipd. so namreč iz praktičnih razlogov v celoti preselili svoje najave na Facebook, večji pa ga uporabljajo za dopolnilno komunikacijo. Popolna selitev podatkov na to platformo je obenem tudi prostovoljna osamitev v obzidani vrt. Dostopen je namreč le tistim uporabnikom, ki imajo čas in voljo spremljati objave na svojih “zidovih”. K sreči smo lahko med letoma 2011 do 2018 podatke o kulturnih dogodkih, najavljenih na Facebooku, preusmerili tudi na Kulturnik, da so vsaj v grobem postali dostopni vsakomur. Nad kakovostjo teh podatkov in vira nasploh na Ljudmili nismo navdušeni, a smo jih sprejeli kot kompromis.

Razmerje med različnimi tipi virov in številom najavljenih dogodkov na Kulturniku pokaže, da jih kar 60 % prenesemo s Facebooka (lani jih je bilo ok. 18.000). Po 11. aprilu smo torej ostali brez večine najav kulturnih dogodkov manjših prirediteljev (v bazi imamo ok. 1200 Facebookovih strani). Prav ti so uporabniku Kulturnika zagotavljali dragocen pregled nad pestrostjo in razpršenostjo kulturne ponudbe po celi Sloveniji, Kulturnik pa je organizatorjem pomagal doseči več potencialnega občinstva.

Zakaj je prišlo do tega?

Na žalost tega Facebook naravnost ne pove. Govorijo recimo o zaščiti vaših podatkov. Verjetno gre za omejevanje škode ob nedavnem zaslišanju Marka Zuckerberga v ameriškem kongresu po škandalu z zlorabo osebnih podatkov s Facebooka v podjetju Cambridge Analytica.

Ugibamo lahko, da zna biti med vzroki tudi skorajšnja uveljavitev evropskega zakona o varstvu osebnih podatkov GDPR, zaradi katere zdaj Facebook tudi seli podatke vseh neevropejcev iz Irske v Kalifornijo. Vsekakor pa Kulturnikova uporaba podatkov o dogodkih ni bila zloraba zasebnosti, ampak koristna ponovna uporaba javnih podatkov. Ponovna raba, ki je usluga avtorjem in lastnikom teh podatkov (slovenskim kulturnim organizacijam), pa tudi njihovim obiskovalcem in s tem slovenski kulturi na splošno ter nenazadnje Facebooku, saj je le še utrjevala njegovo prevlado. Tako smo lahko upravičeno začudeni, če ne celo ogorčeni, da so “zaprli pipico” tudi za te eksplicitno javne vsebine.

Znano je, da podjetje Facebook že doslej ni blestelo v transparentni komunikaciji z uporabniki in razvijalci. Prav nasprotno – izpostavljeni smo nenajavljenim spremembam pravil in algoritmov, ki vplivajo tako na uporabniško izkušnjo kot na dostopnost posameznih objav in podatkov, ki jih proizvedemo. Kot zasebno podjetje nemara niti ni dolžno skrbeti za razvijalce stranskih, nišnih izrab dosegljivih podatkov, zato je vsak poslovni model ali pa vsebinski projekt, ki temelji na tako zastavljeni platformi, kratkoviden. In kratkega daha.

Kako naprej?

Društvo Ljudmila bo sicer pisalo v Silicijevo dolino in se potegovalo za ponoven dostop do podatkov o kulturnih dogodkih slovenskih organizatorjev, vendar pa dejansko rešitev vidimo v njihovi večji tehnološki ozaveščenosti. Ta pa nič ne stane, kvečjemu prihrani! Zato bomo dokumentirali in kulturnim producentom predstavljali možne alternative za najavljanje kulturnih dogodkov na odprtem spletu in s tem tudi za avtomatsko objavo v Kulturniku.

Najbolj priporočamo vzpostavitev ustreznega koledarja dogodkov s strojno berljivim RSS feedom (z dodatnimi polji za dogodke) na lastni spletni strani. RSS je sodoben in razširljiv format, zelo primeren za ta namen. Pri tem si lahko pomagate z našimi tehničnimi specifikacijami.

V prihodnje bi si želeli dobrega odprtokodnega vtičnika za spletišča na WordPressu, prilagojenega potrebam manjših organizatorjev kulturnih dogodkov. Zaenkrat ga še nismo našli. Seveda pa lahko na svojem spletišču uporabite večino obstoječih koledarskih vtičnikov, saj ponavadi ponujajo iCalendar feed.

[Dopisano 15. 5.] Afera Cambridge Analytica je sprožila velik porast zanimanja za različna alternativna decentralizirana družbena omrežja, kot so Mastodon (s slovenskim vozliščem toot.si), Hubzilla, Friendica. Slednji dve omogočata objavljanje najav dogodkov, za katere ponujata tudi strojno berljive feede. Na Ljudmili jih že testiramo.

Možno je uporabiti tudi kateri koli javni servis, ki ponuja za koledarje javno dostopen iCalendar ali RSS feed. Recimo Google Calendar (khm). Seveda zdaj razmišljamo tudi, da bi tak servis ponovno vzpostavili tudi v okviru Kulturnika. V svoji prvi iteraciji od leta 2007 do 2012, ko je bil še Kulturni urnik Mreže multimedijskih centrov Slovenije, ga je namreč že ponujal. A sčasoma so se uporabniki množično odločili za Facebook, njim pa smo, hote ali nehote, sledili organizatorji prireditev – tudi mi, v Društvu Ljudmila.

Alenka Pirman in Luka Frelih


Pripis in pojasnilo, 8. 5. 2018

Temo je komentiral Matjaž Ropret v blogu Tehnozvezdje in nauk takole povzel: “Facebook je lahko eden od kanalov. Zaradi številčnosti občestva ali občinstva, kakor hočete, je zagotovo pomemben. Vsakdo, ki hoče biti na internetu viden in neodvisen, pa se mora predvsem zanašati sam nase in na odprte platforme in rešitve. Svoja spletna stran je nujna, danes je res ni težko postaviti in najti cenovno ugodnega prostora, kjer varno živi. V Ljudmili priporočajo tudi uporabo ustreznega koledarja s strojno berljivim tokom RSS in seveda pravilno izpolnjenimi polji. Tako gredo lahko podatki k agregatorju brez kakšnega dodatnega truda.

Na Ljudmili pa dodajamo pojasnilo, da v primeru Kulturnikovih dogodkov gre le za javne objave na Facebooku, vidne tudi spletnim iskalnikom in neprijavljenim uporabnikom (žal prekrite z ogromno pasico, ki vabi k vpisu na družabno omrežje). In ki niso predmet varstva zasebnosti, ampak gre za primer, ko je z umazano vodo čez balkon zletel tudi dojenček.

Pot pod noge s Kulturnikom!

Vzemite pot pod noge s Kulturnikom! Na njem je nekaj za prav vsak varžet, saj je dostop do kvalitetne ponudbe kulturnih dogodkov in informacij res mala malca.

Bled

Kje take planjave, kje take višave, kje čar je prirodni tako razodet? Nikjer! Le gorenjski ima vse to svet!

V libreto za Foersterjevo opero Gorenjski slavček vtkane besede Luize Pesjak še danes držijo, a Gorenjska vsekakor ponuja tudi kulturnih užitkov obilo. Luiza se je v Ljubljani kot najstarejša hči rodila slovenskemu politiku, mecenu in pravniku Blažu Crobathu, ki je bil doma z Železnikov, in sicer točno dva meseca po tem, ko je v Kranju umrl slikar Leopold Layer, po katerem se imenuje Layerjeva hiša. V Crobathovi advokaturi je služboval tudi pesnik, ki daje ime osrednjemu kranjskemu gledališču in v katerem se je že zaključil letošnji Teden slovenske drame. Prešeren je bil tudi Luizin učitelj ter pesniški vzor; prevajala ga je rada, a je njeno delo Fran Levstik na srečanjih v Škofji Loki strogo sodil. Če je obiskala Radovljico, Bled, Jesenice, Žirovnico, Mojstrano, lahko le ugibamo, vsekakor pa jih lahko vi – na poti v višave, četudi iz doline.

O Luizi Pesjak smo po večini črpali iz vira Slovenska biografija. Razglednica je del digitaliziranega bogastva Narodne in univerzitetne knjižnice.

Polona Torkar