Categories
Spletna prisotnost slovenske kulture

O spletu s producenti: festival Pixxelpoint

43660210_2209535529288752_4108843196010725376_n

Že od leta 2000 v organizaciji Kulturnega doma Nova Gorica poteka Pixxelpoint, mednarodni festival sodobnih umetniških praks. Ker gre za festival, ki je “internete razumel še preden so bili popularni”, smo k pogovoru o spletu in spletnem komuniciranju povabili Pavlo Jarc, direktorico Kulturnega doma Nova Gorica.

Pavla Jarc (1971), diplomirana umetnostna zgodovinarka, muzejska svetovalka, že skoraj dvajset let deluje v slovenskem kulturnem prostoru. Od leta 2000 je vodja mednarodnega festivala sodobnih umetniških praks – Pixxelpoint, ki se vsako leto odvija v Novi Gorici in sosednji Gorici, od leta 2004 pa tudi direktorica Javnega zavoda Kulturni dom Nova Gorica. V letu 2015 je postala predsednica Združenja kulturnih domov in ustanov Slovenije – KUDUS.

Pozdravljeni Pavla, ste organizatorka enega od festivalov, ki splet resnično razume in ga med drugim skozi najrazličnejše umetniške prakse tudi problematizira. Zato je vprašanje, kakšno vlogo ima za vas kot producente festivala spletno komuniciranje, toliko bolj tehtno? Kje vidite omejitve, pasti, kaj po vašem mnenju “deluje” in po čem prepoznate uspešnost spletnega komuniciranja? Prav tako me zanima, ali festival s takšnim poreklom še verjame v “ne-spletno” oglaševanje in kakšno je razmerje med vloženimi sredstvi v obe obliki, tj. spletno in “ne-spletno” oglaševanje?

PJ: Spletno komuniciranje postaja vse pomembnejši kanal za oglaševanje in promocijo našega festivala, s pomočjo katerega nagovarjamo svoje ciljne javnosti. Skozi zgodovino festivala so se komunikacijske strategije sicer spreminjale, nadgrajevale, a glede na naravo in vsebino Pixxelpointa, ki bo letos potekal že 19. leto zapored, že od vsega začetka uporabljamo spletno stran, kjer se trudimo, da je v festivalskem obdobju vedno aktualna, za obiskovalce informativna, enostavna in pregledna, pa tudi dovolj vizualno privlačna. Druge oblike spletnega komuniciranja, ki se jih poslužujemo ter so vse bolj razširjene in priljubljene, so seveda socialna oziroma družbena omrežja. Prav tu nas čaka še veliko dela, kako čim bolj optimalno izkoristiti njihov potencial ter doseči večjo prepoznavnost festivala in razširitev njegove vsebine v javnosti. Zelo učinkovit je tudi t. i. e-novičnik, ki ga tedensko pošiljamo na naslove tistih, ki so izrazili željo po tedenskem prejemanju informacij o dogajanju v naši instituciji. Še vedno pa prisegamo tudi na kot pravite “ne-spletne” oziroma klasične oblike oglaševanja, saj verjamemo v njihovo učinkovitost. Za tovrstno oglaševanje porabimo večino sredstev namenjenih za oglaševanje, kjer največji strošek predstavljajo predvsem oblikovanje in tisk plakatov, letakov, vabil in kataloga. Vse to namreč izdajamo ob vsaki ediciji festivala, saj menimo, da mora kljub spletni platformi za nami ostati tudi fizična sled, v papirni obliki. Promocijsko gradivo uporabimo tudi v digitalni obliki za spletno komuniciranje, zlasti na socialnih omrežjih, ki je vse bolj aktualno, saj je hitro, cenovno zelo ugodno in omogoča, da se uporabniku poleg teh vsebin približamo tudi na atraktiven način z objavljanjem video oglasov in fotografij tako umetniških del kot dogajanja na samih dogodkih.

Pixxelpoint že od samega začetka skrbi tudi za arhiviranje festivalskih vsebin. Kje vidite priložnosti, ki jih arhiviranju omogoča splet in kako ocenjujete skrb za spletno arhiviranje v slovenskem kulturnem prostoru?

PJ: Bogata zgodovina delovanja festivala mora biti trajno dostopna stroki in širši javnosti, zato se vseskozi posvečamo tudi arhiviranju bogatih festivalskih vsebin tako na spletu kot v fizični obliki. S tem zgodovinimo projekt in umetnost, ki jo festival obravnava, za širše kulturno okolje in jo tako na nek način ohranjamo pri življenju. Mislim, da se pri nas sicer vedno bolj zavedamo vloge in pomena spletnega arhiviranja, a na tem področju čaka institucije, razne producente in druge kulturne akterje, predvsem pa naše javne arhive, ki so dolžni skrbeti za ohranjanje in varovanje gradiva tudi v elektronski obliki, še veliko dela in novih izzivov. V naši instituciji smo se s tem ‘trdim orehom’ že spopadli in prizadevamo si, da nam v obilici dela znotraj relativno zelo majhnega kolektiva, pri arhiviranju kakšna vsebina ne uide. Glede na sistemska pričakovanja, bi namreč morali imeti dodatnega sodelavca, ki bi se v luči zadoščanja pričakovanj lahko posvečal samo področju arhiviranja.

Družbena omrežja so za vse producente pomenila manjšo revolucijo v načinu komuniciranja z njihovimi javnostmi, mnogokrat tudi za ceno zanemarjanja lastne spletne infrastrukture. Mnoge spletne strani producentov služijo le kot informacijsko središče. Kako vi dojemate vaša spletišča in uporabo družbenih omrežij, dajete prednost slednjim ali je v ospredju uredniško delo na spletni strani?

PJ: Spletno stran in družbena omrežja dojemamo kot pomembno komunikacijsko platformo, kjer uporabnikom nudimo podrobne informacije o naših dogodkih in jim na razne načine poskušamo približati naše festivalske in redne vsebine. Družbena omrežja so odličen spremljevalec in podpora uradni spletni strani, ki je dnevno ažurirana, s čimer se je večkrat poslužimo kot odskočno desko za mnogotere ‘poste’na družbenih omrežjih. Bistvo namreč vidimo v tem, da povezavo do naše spletne strani čim pogosteje uporabimo z namenom, da ljudje tudi sami od sebe poiščejo na njej sebi zanimive vsebine, ne da bi za to nujno potrebovali ‘družabni opomnik’. Za vse te oblike komuniciranja, ki so, roko na srce, precej zamudne, a hkrati nujne, v zavodu skrbimo sami.

Vsi producenti s kilometrino in izkušnjami, ki jo imate tudi vi, poznate najrazličnejše buzzwords, s katerimi ste se srečali pri svojem delu, od diskurza, zvočne krajine, režijske poetike, če navedemo samo nekatere zimzelene. Katere od teh “brenčavk” so vam ostale v spominu in se nasmejite ob zavedanju, kako prepogosto ste jih uporabljali?

PJ: Od vaših naštetih prednjači brenčavka diskurz, naj omenim še kulturne in kreativne industrije, globalizacija, preizpraševanje … Nekatere brenčavke so postale zelo priljubljene in so se kar ugnezdile v naš jezik, nekatere pa so prav smešne, saj so precej nerodno sestavljene oziroma preveč dobesedno prevedene iz angleščine. Velikokrat se mi zdi, da se jih uporablja zgolj zato, ker je to “in” ali pa kot neko mašilo.

Čeravno sva govorila o spletni komunikaciji, naj za konec podam svoje mnenje tudi okrog brenčavk na medmrežju. Kljub temu, da je spletni jezik res nekaj posebnega in da večina izrazov sloni na anglosaksonskem izrazoslovju sem mnenja, da je ohranjanje slovenske besede, govorjene in predvsem pisane, maksima, h kateri bi morali težiti vsi kulturniki, še posebej tisti, ki svoje poslanstvo opravljamo v javnih zavodih in javnih medijih. Ne pozabimo, čeprav morda zvenim nekoliko arhaično, da je prav slovenski jezik osnova naše kulture, temelj obstoja naše samostojne države in nacije. To si velja zapomniti.

Povezave:
Spletna stran festivala Pixxelpont: http://www.pixxelpoint.org/index_si.html
Kulturni dom Nova gorica na Culture.si: https://www.culture.si/en/Nova_Gorica_Arts_Centre
Festival Pixxelpoint na Culture.si: https://www.culture.si/en/Pixxelpoint_International_Festival_of_Contemporary_Art_Practices
In na Kulturniku: https://kulturnik.si/search?q=Pixxelpoint
Pixxelpoint arhiv (2000-2010): http://www.pixxelpoint.org/2011/archive.html