Category Archives: Uncategorized

Prikaz poletizacije festivalov v Sloveniji.

Smrt, davki in festivali

Menda so na tem svetu gotove le tri stvari: smrt, davki in festivali. Tule se bomo dotaknili slednjih: od vzpostavitve portala Culture.si leta 2012 namreč sistematično zbiramo podatke o festivalih v Sloveniji. Njihovo vsakoletno koledarsko in žanrsko razporeditev lahko obiskovalci portala preverijo tudi na interaktivni infografiki. Prav tako je moč preveriti njihovo zgodovinsko dimenzijo – na voljo je tudi časovnica ustanavljanja festivalov po Sloveniji od leta 1946 dalje.

Mednarodna arhitekturna konferenca Piranski dnevi arhitekture se lahko baha z eno najdaljših tradicij na svetu.

Mednarodna arhitekturna konferenca Piranski dnevi arhitekture se lahko baha z eno najdaljših tradicij na svetu.

Vzporedno s tem se nam občasno zapišejo tudi nekatera opažanja. Ko je lani država napovedala, da bo leto 2019 leto kulturnega turizma in da bo kultura nekakšen »peti letni čas«, smo se lotili klimatologije festivalskega ekosistema. Tedaj smo za provizorično analizo festivalskih agend predložili tri tipske profile: razvojni festivali, potrošni festivali ter festivali lokalpatriotskega entuziazma.

Z letnimi časi smo se ukvarjali tudi leto prej, ko smo na podlagi zbranih podatkov skozi leta opazili proces ti. poletizacije festivalov. Povprečno število festivalov v povprečnem poletnem tednu je namreč od leta 2012 do 2016 naraslo iz 18,7 na 22,3. Pri tem velja upoštevati, da je število vseh festivalov v tem času upadlo in da je relativen porast še nekoliko večji.

V še enem od razmislekov smo se lotili državotvornosti festivalov. Špekulirali smo s tezo, da je slovenska družba za vstop med polnovredne moderne nacije potrebovala tako razvoj težke industrije in vojske kot tudi dostojno razvita polja umetnosti in kulture. Celo pri rojstvu naroda so torej eno ključnih vlog igrali festivali. Deloma sorodna vprašanja so se porajala pri zapisu o festivalu Ment, ki ga je moč razumeti kot lokalno simulacijo ‘pravega’ glasbenega trga oz. zasilno metodo za zmanjševanje trgovskega deficita v kulturni izmenjavi med periferijo in centrom.

Festival MENT: Simulacija mehanik »nevidne roke trga« za male dežele iz obrobja.

Festival MENT Ljubljana: Simulacija mehanik »nevidne roke trga« za male dežele z obrobja.

Datume festivalov za prihodnje leto navadno pričnemo zbirati jeseni. Večino zberemo do decembra, preostali pa se v bazo nakapljajo tja do konca koledarskega leta. Pridobivanje potrebnih informacij je pogosto kar drzna avantura v spletnem prostorju ugrabljenih domen, zapuščenih strani na Facebooku in raznovrstnih oblikovalskih ekscesov.

Festivals 2019 Dec 14

Ob tem soočenju z našo spletno zbirko festivalov se seveda vedno znova odpre vprašanje kriterijev in doslednosti našega izbora. Tudi s tem smo se že ukvarjali; načelno izhodišče je, da vnašamo le festivale z mednarodno dimenzijo. Vseeno pa po uredniški presoji v izbor pripustimo tudi tiste festivale, ki temu kriteriju sicer ne zadostijo, a so tako ali drugače pomembni za slovensko kulturno krajino, za njene nišne scene ter za njene posamezne regije.

Če opazite, da se nam je kateri od festivalov izmuznil in ga nimamo v bazi in bi tja nemara sodil, nas seveda lahko brez oklevanja opomnite.

Anže Zorman

Perugia, ulični fake news, foto Lenart J. Kučić

Sejem resnic

Ducat let je minilo od prvega novinarskega festivala v slikoviti Perugii. Od skromnih začetkov je iz kritične debatne platforme napredoval v predstavitveni sejem poslovnih modelov in oder za vplivnike iz Silicijeve doline. Njegov bogat program s prek 700 govorci s celega sveta na več kot 300 brezplačnih dogodkih, ki pet dni vzporedno potekajo v dvanajstih bolj ali manj prestižnih dvoranah, je sicer težko odpraviti s frazo. A vseeno poizkusimo: letos se je v Perugii iskalo izgubljeno zaupanje.

Podmena vrste diskusij je bila namreč ta, da je medijem v zgodovini za (relativno) kratek čas uspelo privzgojiti občestva bralcev, poslušalcev ali gledalcev, ki medijski resničnosti zaupajo in se po njej ravnajo – danes pa temu ni več tako. Zaradi spremenjenih tehnoloških pogojev je kovanje resnice ponovno »na trgu« in za vpliv se poleg medijev poteguje še vrsta ponudnikov – od posebnežev z obrobja spleta do naftnih družb. Kako sploh prepoznati relevantne posrednike?  

Udeležencem 12. mednarodnega novinarskega festivala (IJF) je zato peruginski nadškof (kot predstavnik lastnika številnih dvoran, v katerih festival poteka) zaželel dobrodošlico, sklicujoč se na skupna prizadevanja za resnico, demokracijo in svobodo. V boju proti lažnim novicam (izraz je bil na festivalu sicer eksplicitno nezaželen) nam je daroval tudi mašo.

Izgradnja zaupanja

Nekaj bo na tem. Pomemben del tako cerkvene kot medijske prakse je vzpostavljanje »občestva« oziroma t.i. »zamišljenih skupnosti«. Te skupnosti so imele v preteklosti zaradi relativno monopoliziranega medijskega polja dokaj homogeniziran odnos do resničnosti. Tako stanje je imelo seveda svoje slabosti – a tudi prednosti. Tekom stoletij se je v političnih skupnostih izoblikovala mehanika protokolov za krojenje zaupanja vredne medijske resničnosti.

Danes krojenje zaupanja v medijskem poslu cilja na nekaj drugega – na poslovni model. Če želimo ohraniti stari poslovni model z bralcem, ki je za vsebine pripravljen plačati, je slednjega treba pritegniti na nivoju intimne identifikacije. Tako se – paradoksalno – bralec ne počuti kot potrošnik, temveč kot član skupnosti, ki zaupa določenemu ponudniku.  

Jay Rosen temu pravi “optimizacija za zaupanje: “Zaupanja ne moremo več predpostavljati. Njegova produkcija mora biti vgrajena (designed in)” v medij. A, kot je tudi sam priznal – zaupanje ni merilo dobrega novinarstva. “Breitbart je optimiziran za zaupanje. Prav tako tudi Daily Mail,” je opozorila medijska teoretičarka Emily Bell.

Izgradnja vrednot

Kleč je torej – spet na liniji z nadškofom – v vrednotah. Na festivalu smo bili namreč deležni skoraj religioznega sklicevanja na profesionalno etiko. Na torej zelo abstraktne postulate, ki dobro zvenijo. Skeptični državljan lahko utemeljeno sluti, da medijski posel zasleduje še vrsto drugih ciljev poleg resnice.

A hrbtna stran te skepse je lahko tudi cinizem. Ko smo na predstavitvi poljske polarizirane stvarnosti poslušali provladne novinarje, ki so opustili celo deklarativno sklicevanje na omenjene vrednote in za svojo novinarsko nalogo prostodušno razglasili usklajevanje z notranjepolitičnimi razmerji, smo uvideli, kako uničujoča je lahko resignacija v splošni skepticizem. V napetem vzdušju smo primerjali dve filmski interpretaciji poljske polpreteklosti: Prva je bila cenzurirana, druga pa je sedaj na ogled v kontroverznem državnem Muzeju 2. svetovne vojne v Gdansku in prispeva k mitizaciji poljskega naroda kot uporniške žrtve dveh totalitarnih režimov.

Nepremagani / The Unconquered, posnetek iz poljskega animiranega filma

Nepremagani / The Unconquered, posnetek iz poljskega animiranega filma
Fishladder Studio and the Institute of National Remembrance

Takšen odnos je lepo artikuliral David Cohn: “Dejstev v pravljicah ne bomo iskali, vemo pa, da je v njih resnica”. A kaj, ko IJF ni festival pravljičarstva, pač pa novinarstva, ki je – po definiciji prof. Georga Brocka – “sistematično in neodvisno prizadevanje, da bi pravočasno ugotovili resnico o dogodkih in problemih, ki zadevajo družbo”.

Izgradnja tehnologije

A zdi se, da so pravljičarske naracije za splet celo bolj značilne kot sistematično prizadevanje za resnico. Družbena omrežja kot glavni vmesniki današnje javne komunikacije imajo namreč zelo specifično arhitekturo. Po Cohnu je logika umeščanja vsebin v funkciji oblikovanja identitet in je vgrajena (designed in) v srčiko njihove kode.

Nove tehnologije so prostor za artikulacijo javnih zadev res demokratizirale, a so ga obenem radikalno spremenile. Mediji so namreč za javnost relevantne vsebine tradicionalno obdelovali ob boku zasebne sfere. V zasebnosti je bil prostor za individualno in afektivno, nasprotno pa je bila (vsaj načeloma) medijski profesiji zapovedana vrednota kolektivnega dobrega. Bila je vgrajena v ‘tehnologije’ medijev 20. stoletja. Danes pa različnih spletnih objav (od blogov do Facebooka) ne moremo več jasno ločevati od tradicionalnih medijev. Kakor so ti posvojili tehnologije spletnih platform, tako tudi posamezniki na svojih spletnih profilih po svoje zagovarjajo kolektivno – pišejo recenzije, obveščajo o dogodkih, komentirajo politiko … V tehnologijah spleta so se koncepti kolektivnega in individualnega ter profesionalnega in intimnega na novo prepletli.

Vsa koda je torej politična in razmisleki o zaupanju in resnici, kakršnim smo lahko prisluhnili v Perugii, so torej tudi inženirsko vprašanje. Želenim vrednotam je treba zagotoviti ustrezne tehnološke in organizacijske pogoje.

Kovači bodočnosti

Kako se znajti na razdrobljenem trgu domiselnih tehnoloških orodij, ki naj olajšajo novinarsko in uredniško odkrivanje resnice? Pomagate si lahko s seznamom, ki ga priporočajo vplivni, a še vedno zaupanja vredni mojstri.

Toda oblikovanje digitalnih polj javnega sodi v delokrog vseh, ki se ukvarjamo s produkcijo simbolnih vsebin, torej tudi nas, ki se ukvarjamo s kulturo. Treba je raziskovati in eksperimentirati s tehnologijami komuniciranja. Časi relativne tehnološke stabilnosti v medijskem in civilnem življenju so mimo.

 

Anže Zorman in Alenka Pirman

Naslovna fotografija: Lenart J. Kučić