Category Archives: Spletna prisotnost slovenske kulture

Članki s priporočili, kako izboljšati spletno prisotnost slovenske kulture.

Uvod v časovnico brenčavk na področju kulture

Jože Vogrinc se v knjigi Pojmovne prikazni (Studia Humanitatis, 2015) ukvarja z izrazi, ki so ga “zbodli v oko kot humanista in družboslovca.” Pod drobnogled tega že zbodenega očesa vzame pojme, kot so komoditizacija, koncept, negativna rast, videna kot, najtrofejnejši in – po našem mnenju absolutna zmagovalka – generični žanr. To so izrazi nekega časa, brenčavke, če dovolite prenos iz angleške buzzword, ki obeležujejo neko obdobje, četudi je njihova raba včasih napačna, nenavadna, povsem nelogična, ali pa nas, ker nikakor ne prenesemo povzpetništva prek velikih besed in tujk in neologizmov, kratko malo iritirajo, pardon, živcirajo.

Menda je bila pred leti vsak dan beseda dneva oplajanje – tako nam je povedel eden izmed programerjev na Ljudmili -, tu so bile godbe in diskurzi, danes pa – če gre soditi po recenzijah glasbenih dogodkov – domala vse poteka na raznih stičiščih, sicer pa so stvari v jukstapoziciji, kar je morebiti konsekvenca nekih drugih kuriozitet.

Prejšnji dan smo se pogovarjali z Almo R. Selimović, vodjo razvojnih programov v Bunkerju, in jo povprašali o njej najbolj zanimivih brenčavkah. Med favorite je dodala hibrid, katerega vse pogostejša raba v angleški različici je razvidna že iz, recimo Googlovega grafa, medtem ko je drugi favorit – lapidarno – v zadnjih dvesto letih nekoliko bolj enakomerno uporabljen, a z manjšim upadom v zadnjih letih, kar pa, glede na pomen besede – jedrnato – niti ni presenetljivo.

image

Graf 1: prikaz prisotnosi besede hybrid na Google Ngram Viewer.

image1

Graf 2: prikaz prisotnosi besede lapidary na Google Ngram Viewer.

Nina Dragičević

O spletu s producenti: festival Pixxelpoint

43660210_2209535529288752_4108843196010725376_n

Že od leta 2000 v organizaciji Kulturnega doma Nova Gorica poteka Pixxelpoint, mednarodni festival sodobnih umetniških praks. Ker gre za festival, ki je “internete razumel še preden so bili popularni”, smo k pogovoru o spletu in spletnem komuniciranju povabili Pavlo Jarc, direktorico Kulturnega doma Nova Gorica.

Pavla Jarc (1971), diplomirana umetnostna zgodovinarka, muzejska svetovalka, že skoraj dvajset let deluje v slovenskem kulturnem prostoru. Od leta 2000 je vodja mednarodnega festivala sodobnih umetniških praks – Pixxelpoint, ki se vsako leto odvija v Novi Gorici in sosednji Gorici, od leta 2004 pa tudi direktorica Javnega zavoda Kulturni dom Nova Gorica. V letu 2015 je postala predsednica Združenja kulturnih domov in ustanov Slovenije – KUDUS.

Pozdravljeni Pavla, ste organizatorka enega od festivalov, ki splet resnično razume in ga med drugim skozi najrazličnejše umetniške prakse tudi problematizira. Zato je vprašanje, kakšno vlogo ima za vas kot producente festivala spletno komuniciranje, toliko bolj tehtno? Kje vidite omejitve, pasti, kaj po vašem mnenju “deluje” in po čem prepoznate uspešnost spletnega komuniciranja? Prav tako me zanima, ali festival s takšnim poreklom še verjame v “ne-spletno” oglaševanje in kakšno je razmerje med vloženimi sredstvi v obe obliki, tj. spletno in “ne-spletno” oglaševanje?

PJ: Spletno komuniciranje postaja vse pomembnejši kanal za oglaševanje in promocijo našega festivala, s pomočjo katerega nagovarjamo svoje ciljne javnosti. Skozi zgodovino festivala so se komunikacijske strategije sicer spreminjale, nadgrajevale, a glede na naravo in vsebino Pixxelpointa, ki bo letos potekal že 19. leto zapored, že od vsega začetka uporabljamo spletno stran, kjer se trudimo, da je v festivalskem obdobju vedno aktualna, za obiskovalce informativna, enostavna in pregledna, pa tudi dovolj vizualno privlačna. Druge oblike spletnega komuniciranja, ki se jih poslužujemo ter so vse bolj razširjene in priljubljene, so seveda socialna oziroma družbena omrežja. Prav tu nas čaka še veliko dela, kako čim bolj optimalno izkoristiti njihov potencial ter doseči večjo prepoznavnost festivala in razširitev njegove vsebine v javnosti. Zelo učinkovit je tudi t. i. e-novičnik, ki ga tedensko pošiljamo na naslove tistih, ki so izrazili željo po tedenskem prejemanju informacij o dogajanju v naši instituciji. Še vedno pa prisegamo tudi na kot pravite “ne-spletne” oziroma klasične oblike oglaševanja, saj verjamemo v njihovo učinkovitost. Za tovrstno oglaševanje porabimo večino sredstev namenjenih za oglaševanje, kjer največji strošek predstavljajo predvsem oblikovanje in tisk plakatov, letakov, vabil in kataloga. Vse to namreč izdajamo ob vsaki ediciji festivala, saj menimo, da mora kljub spletni platformi za nami ostati tudi fizična sled, v papirni obliki. Promocijsko gradivo uporabimo tudi v digitalni obliki za spletno komuniciranje, zlasti na socialnih omrežjih, ki je vse bolj aktualno, saj je hitro, cenovno zelo ugodno in omogoča, da se uporabniku poleg teh vsebin približamo tudi na atraktiven način z objavljanjem video oglasov in fotografij tako umetniških del kot dogajanja na samih dogodkih.

Pixxelpoint že od samega začetka skrbi tudi za arhiviranje festivalskih vsebin. Kje vidite priložnosti, ki jih arhiviranju omogoča splet in kako ocenjujete skrb za spletno arhiviranje v slovenskem kulturnem prostoru?

PJ: Bogata zgodovina delovanja festivala mora biti trajno dostopna stroki in širši javnosti, zato se vseskozi posvečamo tudi arhiviranju bogatih festivalskih vsebin tako na spletu kot v fizični obliki. S tem zgodovinimo projekt in umetnost, ki jo festival obravnava, za širše kulturno okolje in jo tako na nek način ohranjamo pri življenju. Mislim, da se pri nas sicer vedno bolj zavedamo vloge in pomena spletnega arhiviranja, a na tem področju čaka institucije, razne producente in druge kulturne akterje, predvsem pa naše javne arhive, ki so dolžni skrbeti za ohranjanje in varovanje gradiva tudi v elektronski obliki, še veliko dela in novih izzivov. V naši instituciji smo se s tem ‘trdim orehom’ že spopadli in prizadevamo si, da nam v obilici dela znotraj relativno zelo majhnega kolektiva, pri arhiviranju kakšna vsebina ne uide. Glede na sistemska pričakovanja, bi namreč morali imeti dodatnega sodelavca, ki bi se v luči zadoščanja pričakovanj lahko posvečal samo področju arhiviranja.

Družbena omrežja so za vse producente pomenila manjšo revolucijo v načinu komuniciranja z njihovimi javnostmi, mnogokrat tudi za ceno zanemarjanja lastne spletne infrastrukture. Mnoge spletne strani producentov služijo le kot informacijsko središče. Kako vi dojemate vaša spletišča in uporabo družbenih omrežij, dajete prednost slednjim ali je v ospredju uredniško delo na spletni strani?

PJ: Spletno stran in družbena omrežja dojemamo kot pomembno komunikacijsko platformo, kjer uporabnikom nudimo podrobne informacije o naših dogodkih in jim na razne načine poskušamo približati naše festivalske in redne vsebine. Družbena omrežja so odličen spremljevalec in podpora uradni spletni strani, ki je dnevno ažurirana, s čimer se je večkrat poslužimo kot odskočno desko za mnogotere ‘poste’na družbenih omrežjih. Bistvo namreč vidimo v tem, da povezavo do naše spletne strani čim pogosteje uporabimo z namenom, da ljudje tudi sami od sebe poiščejo na njej sebi zanimive vsebine, ne da bi za to nujno potrebovali ‘družabni opomnik’. Za vse te oblike komuniciranja, ki so, roko na srce, precej zamudne, a hkrati nujne, v zavodu skrbimo sami.

Vsi producenti s kilometrino in izkušnjami, ki jo imate tudi vi, poznate najrazličnejše buzzwords, s katerimi ste se srečali pri svojem delu, od diskurza, zvočne krajine, režijske poetike, če navedemo samo nekatere zimzelene. Katere od teh “brenčavk” so vam ostale v spominu in se nasmejite ob zavedanju, kako prepogosto ste jih uporabljali?

PJ: Od vaših naštetih prednjači brenčavka diskurz, naj omenim še kulturne in kreativne industrije, globalizacija, preizpraševanje … Nekatere brenčavke so postale zelo priljubljene in so se kar ugnezdile v naš jezik, nekatere pa so prav smešne, saj so precej nerodno sestavljene oziroma preveč dobesedno prevedene iz angleščine. Velikokrat se mi zdi, da se jih uporablja zgolj zato, ker je to “in” ali pa kot neko mašilo.

Čeravno sva govorila o spletni komunikaciji, naj za konec podam svoje mnenje tudi okrog brenčavk na medmrežju. Kljub temu, da je spletni jezik res nekaj posebnega in da večina izrazov sloni na anglosaksonskem izrazoslovju sem mnenja, da je ohranjanje slovenske besede, govorjene in predvsem pisane, maksima, h kateri bi morali težiti vsi kulturniki, še posebej tisti, ki svoje poslanstvo opravljamo v javnih zavodih in javnih medijih. Ne pozabimo, čeprav morda zvenim nekoliko arhaično, da je prav slovenski jezik osnova naše kulture, temelj obstoja naše samostojne države in nacije. To si velja zapomniti.

Povezave:
Spletna stran festivala Pixxelpont: http://www.pixxelpoint.org/index_si.html
Kulturni dom Nova gorica na Culture.si: https://www.culture.si/en/Nova_Gorica_Arts_Centre
Festival Pixxelpoint na Culture.si: https://www.culture.si/en/Pixxelpoint_International_Festival_of_Contemporary_Art_Practices
In na Kulturniku: https://kulturnik.si/search?q=Pixxelpoint
Pixxelpoint arhiv (2000-2010): http://www.pixxelpoint.org/2011/archive.html

O spletu s producenti: zavod Bunker

Beton Ltd.: VELIKA PRIČAKOVANJA|GROSSE ERWARTUNGEN (SI), premiera, 30.8.2018, Mladi levi

Beton Ltd.: VELIKA PRIČAKOVANJA|GROSSE ERWARTUNGEN (SI), premiera, 30.8.2018, Mladi levi. Foto: Nada Žgank


Dober mesec dni po zaključku festivala Mladi levi smo z uredništva portalov Kulturnik.si in Culture.si vodji razvojnih programov Almi R. Selimović in vodji komunikacij ter koordinatorici mednarodne mreže Balkan Express Tamari Bračič Vidmar poslali nekaj vprašanj v zvezi z nedavnim festivalom, prvo “sezono” kritiške platforme Kriterij.si ter (še neizkoriščenimi) priložnostmi spleta. Zavod Bunker, v katerem delujeta, je eden epicentrov kulturnega dogajanja v Ljubljani. V njem prostor poleg lastnih produkcij najdejo tudi najrazličnejši festivali in posamezni ustvarjalci in ustvarjalke. 

Zdravo Alma in Tamara, ob tem e-pogovoru so prisotna naša velika pričakovanja (op. pr. Grosse Erwartungen je naslov najnovejše predstave kolektiva Beton Ltd., nastale v produkciji zavoda Bunker). Zavod, v katerem delujeta, je eden najbolj prisotnih, prepoznavnih kulturnih producentov v ljubljanskem, če ne tudi slovenskem prostoru. Nedavno ste zaključili s produkcijo že enaindvajsete edicije festivala Mladi levi, že šestnajst let pa poteka tudi Drugajanje v Mariboru. Če se pri prvem srečujete z zvesto publiko, se druga zdi morda malo bolj “neulovljiva” in predvidevam, da se nagovarjanje in vzpostavljanje odnosov z javnostmi pri omenjenih festivalih razlikujeta. Zanima nas, kakšno vlogo ima za vas kot producente obeh festivalov spletno komuniciranje? Kje vidite omejitve, pasti, kaj po vašem mnenju “deluje” in po čem prepoznate uspešnost spletnega komuniciranja? Kakšno je razmerje med vloženimi sredstvi v spletno in “nespletno” oglaševanje?

TBV: Festivala sta zelo različna – Mladi levi potekajo že dolgo časa in komunikacijske strategije so se z leti zelo spremenile. Spomnim se, da je bilo včasih zelo pomembno, da so bili v dnevnih časopisih oglasi za festivalske dogodke. Tega že dolgo ne počnemo več, delno seveda tudi zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, v velikem delu pa zato, ker je mnogo pomembnejše sredstvo komuniciranja postal splet. Bunker ima kompleksno spletno stran, v kateri skušamo zajeti mnogotere aktivnosti, ki jih skozi leto počnemo (oba festivala, premiere novih predstav v naši produkciji, mednarodne conference Ready to Change, množica mednarodnih projektov, v katere smo vključeni, projekti kulturno umetnostne vzgoje) in hkrati promovirati tudi vse dogodke, ki se skozi leto odvijajo v Stari mestni elektrarni.

Razmišljamo, da bi bilo morda pametneje spletno stran Bunkerja razvejati v več bolj fokusiranih strani, vendar se tega lotevamo počasi tudi zaradi finančnih zadržkov. Kar se tiče festivala Mladi levi, še vedno uporabljamo veliko klasičnih načinov komuniciranja – novice pošiljamo po e-mailih (mailing lista se je sicer po uvedbi nove uredbe GDPR malo zmanjšala), pripravimo tudi letake, vabila in tiskane kataloge ter mestne plakate, ki prinesejo večjo opaznost, so pa po drugi strani tudi zajeten finančni zalogaj, ki si ga lahko privoščimo le ob prispevku sponzorjev. V zadnjih letih pa se vedno bolj zanašamo na družbena omrežja (facebook, twitter, instagram) – veliko uporabljamo organsko širjenje informacij (za deljenje novičk se zanašamo na naše sledilce – obiskovalce, prostovoljce, umetnike), že nekaj let pa uporabljamo tudi oglaševanje na družbenih omrežjih (predvsem FB), ki dosegajo veliko število ljudi, tudi v tujini. Kar se tiče oglaševanja, vedno več sredstev sicer namenjamo spletnemu oglaševanju, vendar pa je delež sredstev namenjen bolj klasičnim oblikam komunikacije še vedno večji. Kljub vsem tem pristopom pa pomemben del naše strategije temelji na osebnih stikih – z občinstvom skušamo vzpostavljati stike osebno, jih povabiti k sodelovanju pri predstavah, na družabnih dogodkih ali pa kot prostovoljce na festivalu in tako skozi čas ustvarjati začasno festivalsko skupnost, sproščeno in svobodno okolje, kjer se ljudje dobro počutijo in kamor se vračajo zaradi umetnosti, presenečenj, dobrih debat in seveda dobre družbe.

Festival Drugajanje je čisto drugačna zgodba – pri njegovi izvedbi že sedemnajsto leto sodelujemo z Drugo Gimnazijo Maribor in njenim ravnateljem Ivanom Lorenčičem. Velik del naše publike je vsako leto prav gimnazijcev Druge gimnazije, prihajajo pa tudi gimnazijci Prve gimnazije in srednješolci z drugih mariborskih srednjih šol, ki jih sodobno gledališče zanima in se z njim že na kakšen način ukvarjajo. Pri komunikaciji festivala Drugajanje sicer uporabljamo spletno stran in družbene medije, vendar pa s temi večinoma ne dosežemo publike, ki si jo na festivalu želimo, saj dijaki ponavadi uporabljajo druga spletna omrežja, s katerimi se mi še nismo čisto spoprijateljili. 🙂 Zato se potrudimo, da je komunikacija tudi osebna – natisnemo festivalske kataloge in prosimo učitelje, da jih razdelijo dijakom z osebnim priporočilom. Nekateri dijaki se udeležijo predstav tudi kot del obveznih izbirnih vsebin, nekatere pa nagovorimo osebno preko aktivnosti, ki jih vodimo skozi projekt Igrišče za gledališče 2.0 (delavnice, Šole v kulturi, gledališki klubi). Študentje pridejo gledat predstave predvsem, če jim te kdo osebno priporoči ali če nam uspe najti pravi medijski kanal, ki jih nagovori – radio, pravo rubriko v spletnih napovednikih. Tu je še veliko prostora za izboljšave in precej se ukvarjamo s tem, kako izboljšati spletno komunikacijo prav s to skupino mladih ljudi – če rečem, da to ni najbolj enostavno, nisem povedala nič novega. 🙂

Lansko leto avgusta je zaživela spletna kritiška platforma Kriterij.si. Njen nastanek je spodbudilo pomanjkanje refleksivnih zapisov o projektih s področja scenskih umetnosti, že od začetka je bilo mišljeno kritiško spremljanje predstav v Stari mestni elektrarni, torej v prostoru, s katerim upravljate kot producenti. Četudi se vsi strinjamo, da je kritiška refleksija nujna ter da je zaradi dostopnosti, lastne uredniške politike ter distribucijskih kanalov spletna oblika kritiške platforme najprimernejša oblika, pa se kljub vsemu ne morem izogniti pomisleku o Kriteriju kot zaprtem ekosistemu, saj kritiško pretrese zgolj dogodke v vašem prostoru, pod nekatere pa se podpisujete tudi kot producent (med drugim prej omenjeno Grosse Erwartungen). Kako vi ocenjujete prvo sezono Kriterija, kakšni so nadaljnji načrti z njim ter ali ste razmišljali o Kriteriju tudi v natisnjeni obliki in če da, zakaj?

ARS: Da je Kriterij incestuozen ali da je interen so pogosti očitki. Tudi ocena in vitro je padla. Najprej tehničen odgovor – predstave, ki so na Kriteriju, so predstave, ki so v Stari mestni Elektrarni (SMEEL). Bunker s slednjo sicer upravlja, ampak je pri tem servis ostalim (pretežno nevladnim) organizacijam s področja uprizoritvene umetnosti. Kriterij tako ni orodje za samopromocijo, ampak je del storitev, ki jih zagotavljamo partnerjem, ki delajo v SMEEL. Povedano zelo banalno – zagotovimo prostor, prodajo kart, čiščenje, deloma tudi promocijo in tehnično oskrbo, opremo … Poskušamo pa ustvariti tudi nek odmev predstav, ki bi šel dlje od klepeta po predstavi in dlje od ene ali dveh kritik, ki jih v povprečju dobijo predstave. Pa še o zaprtem ekosistemu: kar mi delamo, sodobna umetnost, je bolj ali manj zaprt ekosistem. 🙂 »Scena« je sicer bogata, a majhna in razmišljati, da na njej obstajajo razmerja, ki so neomadeževana s poznanstvi, vnaprejšnjimi srečanji, sodelovanji … se mi zdi nemogoče. Mislim, da je higiena drugje – da imajo pisci res proste roke. In tu smo recimo dobili kritiko, da so zapisi preveč afirmativni, premalo ostri (to je po mojem sicer del problema tiskane kritike – ker je tako malo kritik, pisci čutijo nekako še večjo odgovornost, da so afirmativni, da ne »skritizirajo« preveč, saj je čisto možno, da to ne bo en zapis med mnogimi, ampak edini). Da »pokrivamo« samo elektrarno ni toliko odločitev, kolikor je omejitev, saj je to šele poskus vzpostaviti neko platformo, z vsemi omejitvami, s katerimi se soočamo.

S sourednikom Muanisom Sinanovićem sva zato zasnovala izjemno enostaven format: pet piscev na predstavo (vedno se ne izide), nobenih žanrskih ali dolžinskih omejitev, v prvi sezoni sta bila stalna pisca Alja Lobnik in Muanis, ki sta na koncu pisala tudi o celotni sezoni, pri izboru ljudi pa sva skušala poleg strokovnjakom za uprizoritveno umetnost sistematično dodajati še t. i. področne strokovnjake. Prav področni strokovnjaki se mi zdijo eden od načinov, da prebijamo iz zaprtega ekosistema in nagovorimo še koga drugega.

Po prvi sezoni je bilanca naslednja: številčni obiski strani, kar pomeni, da o predstavah običajno bere na Kriteriju več ljudi, kot pa jih predstave vidi, veliko dobrih odzivov avtorjev predstav ter volja in odločenost, da nadaljujemo. O tiskani verziji ne razmišljamo, prej o razširitvi: ne samo predstave v SMEEL, ne samo teksti o predstavah ali pa o povezovanju v mikromedijske grozde. Vsekakor nismo edini, povezovanje se mi zdi smiselno, če bi nam skupaj povečalo doseg ali odpravilo morebitno prekrivanje.

Pa še o občinstvu: prvi v mojih mislih pri Kriteriju so bili umetniki, zdelo se mi je prav luksuzno, da lahko predstava dobi pet odzivov in to različnih, raznorodnih. To se je seveda izkazalo za super – sedaj pa: branost je ok, ampak vsekakor bi lahko bil doseg večji. Tuhtamo kako.

Kot uspešni producenti na področju uprizoritvenih umetnosti ste vključeni v evropske projekte. Eden izmed kriterijev pri ocenjevanju prijav projektov je med drugim tudi uspešnost prijavljene komunikacijske strategije. Zanima nas, kako vašo siceršnjo komunikacijsko strategijo, predvsem mislim na komunikacijo na spletu, prilagajate potrebam tovrstnih prijav projektov in kateri so glavni gradniki vaše spletne komunikacije ter kdo pri vas skrbi za njeno uresničevanje?

TBV: Za vso komunikacijo skrbimo znotraj Bunkerja. Pri mednarodnih projektih se trudimo najti kakšen nov komunikacijski pristop vsakokrat, ko pišemo prijavo za projekt. Velik del naše strategije temelji na spletni komunikaciji, saj je mednarodne projekte težko komunicirati drugače. V novem projektu Create to Connect –> Create to Impact, za katerega smo financiranje pridobili na zadnjem razpisu programa EU Creative Europe in vključuje petnajst partnerskih organizacij iz različnih evropskih držav in širše, smo v komunikacijo vključili tudi dva zanimiva umetnika, ki bosta aktivnosti komentirala skozi svoja umetniška dela, za katera bosta uporabljala različne medije – od videa do besedil, krajših komentarjev, fotografij, družbenih medijev … In te umetniške vsebine bomo delili skozi spletne kanale vseh partnerjev. Vzpostavili pa bomo tudi posebno spletno platformo prav za te vsebine. Pomembno se nam zdi, da skozi našo komunikacijo razširjamo predvsem vsebine z neko dodano vrednostjo – da ne vsebujejo le novice o tem, da se nekaj je ali se bo zgodilo, ampak tudi refleksijo, komentarje, kritike, alternativne poglede na dogodke, ki jih skupaj s partnerji pripravljamo.

Družbena omrežja so za vse producente pomenila manjšo revolucijo v načinu komuniciranja s z njihovimi javnostmi, mnogokrat tudi na ceno zanemarjanja lastne spletne infrastrukture. Mnoge spletne strani producentov služijo le kot informacijsko središče. Kako vi dojemate vaša spletišča in uporabo družbenih omrežij, dajete prednost slednjim ali je v ospredju uredniško delo na spletni strani?

TBV: Spletna stran nam še vedno pomeni osnovo spletnega komuniciranja. Pomembno se mi zdi, da je na spletni strani zbrana večina informacij, ki jih potencialni obiskovalci potrebujejo, da se odločijo za obisk našega dogodka. Veliko informacij objavljamo tudi v spletnih napovednikih in se trudimo za prisotnost v medijih – če so objave spletne, jih z veseljem in pogosto delimo na naših družbenih omrežjih. Družbena omrežja razumemo kot super dodaten kanal, preko katerega lahko komuniciramo tako osnovne informacije kot tudi zabavne ocvirke, povezane z dogodki, projekti ali umetniki, spremembe v zadnji minuti, pozive k sodelovanju in seveda nepogrešljive vizualne informacije – fotografije, trailerje, včasih kratke intervjuje … Ko delimo novice o dogodkih, pa sledilce vedno povabimo, da obiščejo še našo spletno stran ali Kriterij za bolj poglobljeno informacijo.

Vsi producenti s kilometrino in izkušnjami poznate najrazličnejše buzzwords, s katerimi ste se srečali pri svojem delu, od diskurza, zvočne krajine, režijske poetike, če navedemo samo nekatere zimzelene. Katere od teh “brenčavk” so vama ostale v spominu in se nasmejita ob zavedanju, kako prepogosto ste/si jih uporabljala?

ARS: Favoritke: preizpraševati, rizomatsko, heterotopično, lapidarno, hibridno …
Že nekaj let imamo v Bunkerju tekmovanje, kjer imamo izziv, da izbrane besede leta izrečeš skupaj v enem stavku, ko daješ izjavo za medij. Zaenkrat je zmagovalka samo direktorica Nevenka Koprivšek. Kje pa ji je z izjavo uspelo, prepuščamo kopanju po Bunkerjevem klipingu, haha.

E-spraševal: Rok Avbar

Povezave:
Spletna stran Bunker: http://www.bunker.si/slo/
TW: https://twitter.com/bunkerljubljana
FB Bunker: https://www.facebook.com/bunkerljubljana/
IG: https://www.instagram.com/zavod_bunker/
Kriterij: http://www.kriterij.si/
Bunker na Vimeo: https://vimeo.com/user5531085
Bunker na Culture.si: https://www.culture.si/en/Bunker_Institute
Mladi levi na Culture.si: https://www.culture.si/en/Mladi_levi_Festival
Stara mestna elektrarna na Kulturniku: https://dogodki.kulturnik.si/?where=Stara%20mestna%20elektrarna%20-%20Elektro%20Ljubljana

open data C eu funding private-public

Odprti podatki portalov Culture.si in Kulturnik

Portala Culture.si in Kulturnik.si sta portala Ministrstva za kulturo, razvija pa ju Društvo Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost. Prvi je v angleščini in namenjen spodbujanju mednarodnega sodelovanja. Vsebine so izvirne, deluje na odprtokodni platformi MediaWiki. Kulturnik pa je namenjen lažjemu dostopu do obstoječega digitaliziranega bogastva slovenskih knjižnic, arhivov, muzejev in sledenju aktualni kulturni produkciji ter pestremu kulturnemu dogajanju po Sloveniji. Gre za iskalnik po podatkovnih zbirkah in agregator novic ter dogodkov iz prek 2000 različnih spletnih virov, ki jih povprečni uporabnik spleta niti ne pozna niti jim ne more slediti, Google pa jih le deloma upošteva oz. zadetkov pri posamezni poizvedbi ne prikaže na prvi strani.

Ta uvod je potreben, da opredelimo podatkovne zbirke, ki nastajajo na obeh portalih, kot “stranski produkt” sledenja zastavljenim ciljem (popularizacija slovenske kulture za različne javnosti). Ker pokrivamo tako javni kot zasebni sektor v kulturi, ter vsa področja od kulturne dediščine do vseh umetnostnih zvrsti, smo v bistvu ustvarili edinstvene podatkovne zbirke, za katere si želimo ponovne uporabe, tudi v statistične in torej analitične namene.

Za Ministrstvo za javno upravo smo pripravili seznam nekaterih podatkovnih zbirk odprtih podatkov za portal Odprti podatki Slovenije (OPSI).

https://wiki.ljudmila.org/OpenData_Zbirke

open data ljudmila wiki

Sami pa smo na treh primerih izdelali interaktivne infografike, ki lahko ponazorijo potencial, ki se skriva v naših (t.j. javnih, odprtih) podatkih portala Culture.si. Za te tri primere smo določili natančne kriterije, podatke očistili in uskladili, tako da so baze podatkov verodostojne. Podobno bi postopali pri vsakem nadaljnjem tovrstnem projektu.

1) Festivali po Sloveniji
https://www.culture.si/en/Festivals_in_Slovenia
V bazi je okrog 200 festivalov, ki jih prikazujemo po tednih skozi koledarsko leto. Na dnu strani smo objavili tudi press clipping, ta infografika je bila za medije očitno najbolj zanimiva. Skozi primerjavo po letih se da odčitati trend “poletizacije” festivalov, recimo.

festivali 2018

2) Culture from Slovenia Worldwide
https://www.culture.si/en/Culture_from_Slovenia_World_Map
Edina obstoječa baza podatkov o gostovanjih naših ustvarjalcev in kulturnih producentov po svetu. Zanimalo nas je, kakšen izgleda svet, če ga “kolonizira” slovenska kultura. Kje smo najbolj prisotni in kam ne zahajamo? Ti podatki, ki so na voljo tudi v obliki zemljevida, najbolj zanimajo Ministrstvo za zunanje zadeve, v veliko pomoč je namreč tudi mreži naših diplomatsko-konzularnih predstavništev.

open dataworldwide

3) EU funding
https://www.culture.si/en/EU_funding
Skupaj z informacijsko pisarno Ustvarjalna Evropa Slovenija smo pripravili edinstveno bazo podatkov, ki je ne premore nobena druga evropska država. V njej smo združili podatke tako za Creative Europe kot za Media programe, ki so edini viri financiranja kulture na ravni Evropske Unije. Dejansko je Slovenija pri črpanju teh sredstev med najuspešnejšimi državami in te infografike služijo za analizo. Po letih lahko spremljamo razmerje med nevladnimi in javnimi kulturnimi organizacijami, recimo, dobimo pregled nad uspešnostjo po področjih ali pa po vlogi v projektu (prijavitelj ali partner).

Kultura v diplomatski mreži

Z Ministrstvom za zunanje zadeve RS (Sektor za javno diplomacijo in mednarodno sodelovanje v kulturi) ter z mrežo slovenskih diplomatsko-konzularnih predstavništev po svetu sodelujemo vse od vzpostavitve portala Culture.si v letu 2010. Takorekoč vsak dan teče izmenjava informacij o gostovanjih slovenskih umetnikov in producentov po svetu, ki jih vrisujemo na interaktivni zemljevid sveta, s skupnim ciljem: krepitev prepoznavnosti in vidnosti slovenskega ustvarjanja, ki pomembno soustvarja sodobno svetovno kulturno krajino.

S kakšnimi vprašanji, povezanimi s kulturo in umetnostjo, se pravzaprav srečujejo pri vsakodnevnem delu uslužbenci naše diplomatsko-konzularne mreže (DKP)? Izvedli smo krajšo spletno anketo, tukaj pa povzemamo rezultate 31 odgovorov (46 vprašanih).

Portal Culture.si uporablja več kot polovica vprašanih redno ali občasno, pri svojem delu ga največkrat uporabljajo za iskanje kontaktnih podatkov, nekaj jih je potrebovalo logotipe (zbirka logotipov) ali pa so iskali informacije o festivalih (Festivals in Slovenia). Več kot 40 % jih išče informacije o sodobni umetnosti, dobrih 11 % pa o kulturni dediščini.

ali pri svojem delu uporabljate culture

Kakšno je v mednarodnem prostoru povpraševanje po informacijah o slovenski kulturi? Približno polovica vprašanih se pri svojem delu pogosto oziroma občasno sreča s posredovanjem oziroma iskanjem tovrstnih informacij. Na vprašanja o slovenski umetnosti in kulturi s strani tujih državljanov naletijo vsaj enkrat mesečno ali večkrat, z njimi se ponavadi srečajo prek elektronske pošte ali na kulturnih dogodkih. Informacije o slovenski kulturi v DKP dobijo tako prek osebnih kontaktov kot spletnih mest, slaba polovica tudi na portalu Culture.si.

kako pogosto potrebujete culture

Kaj pa je tisto, kar po izkušnjah naših diplomatov tuje državljane najbolj zanima o slovenski kulturi in umetnosti? Vprašanja se vrtijo okrog možnosti finančne podpore za sodelovanje s slovenskimi umetniki in gostovanja, zanimajo jih tudi festivali ter programi večjih kulturnih ustanov, mednarodno uveljavljeni slovenski umetniki s posameznih področij in njihovi nastopi (predvsem na Zahodnem Balkanu) ter kulturna dediščina in kulturni turizem.

Za naša predstavništva v tujini smo pred leti pripravili Priročnik za rabo Culture.si, na letnih skupinskih pripravah diplomatov pred odhodom na nova delovna mesta predstavljamo portal Culture.si v družbi ostalih akterjev, ki so dejavni tudi na področju mednarodnega kulturega sodelovanja (UKOM, STO, MK, JAK, SFC, CSDTJ*).

Na portalu Culture.si je tudi spisek vseh slovenskih veleposlaništev, konzulatov in predstavništev po svetu, v sodelovanju z DKP pa pripravljamo tudi povzetke njihovih kulturnih dejavnosti (vzorčni primeri so npr. Veleposlaništvo RS v Pragi, Parizu ali Tel Avivu).

Helena Pivec

*UKOM = Urad vlade za komuniciranje
STO = Slovenska turistična organizacija
MK = Ministrstvo za kulturo
JAK = Javna agencija za knjigo RS
SFC= Slovenski filmski center
CSDT = Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik, Oddelek za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Slogan dvoletne kampanje po zamisli STO.

Kultura kot »peti letni čas« in njene klimatske finese

Slovenska turistična organizacija (STO) je objavila Operativni načrt trženja kulturnega turizma Slovenije 2018-2020. V prihodnjih dveh letih se bodo namreč osredotočili na kulturni turizem in kaže, da Slovenija (oz. produkt Slovenija) ne bo več zgolj »zeleno srce Evrope, dežela z neokrnjeno naravo«, pač pa tudi »dežela, polna privlačnih kulturnih znamenitosti in dogodkov«. Država je kulturo metaforično prepoznala kot »peti letni čas«, ki traja – oziroma se ga da tržiti – celo leto.

Objava dvoletnega načrta je bila povod za okroglo mizo o festivalih in turizmu, ki sta jo konec avgusta v okviru jubilejnega 20. festivala Mladi levi organizirala Asociacija in zavod Bunker. Prav tako je omenjeni fokus razlog za to, da se bo preko vodenih delavnic s kulturnim turizmom v mestu Ljubljana te dni ukvarjal tudi festival Design Biotop.

Festivalske agende in dileme turistične produkcije

Na okroglo mizo v Stari elektrarni je bil vabljen tudi član skupne redakcije portalov Kulturnik in Culture.si. Naša iztočnica za debato je bila opazka, da je festival zgolj in predvsem pojem. Je arbitrarna in precej splošna označba za praktično nepreštevne načine pojavljanja kulture in umetnost v družbi – in na trgu. Vseeno smo, predvsem za potrebe debate, predložili ohlapno tipizacijo festivalskih agend.

  1. Razvojni festivali služijo razvoju posameznih ustvarjalnih polj. Poudarek je na razmislekih in debatah, na promociji lokalnih novitet in spoznavanju mednarodnih trendov, na srečevanju in oplajanju. Tu lahko citiramo kar Vilka Ovsenika, ki je glede vzpostavljanja Slovenske popevke nekoč dejal: »Če želiš razvijati svojo glasbo, potrebuješ svoj festival«.
  2. Potrošni festivali so prvenstveno namenjeni nakupu vstopnice za ogled umetniških del, nastopov ali predstav. Tak primer je recimo Festival Ljubljana, »ustanovljen leta 1953, z namenom posredovanja slovenske in jugoslovanske kulture ter podaljšanja kulturne sezone v poletje«.
  3. Festivali lokalpatriotskega entuziazma so tretji tip. V glavnem nastanejo, ko domačini niso zadovoljni z lokalno kulturno-umetniško ponudbo. Preko festivalov jo začasno ustvarijo sami, obenem pa jim ta format lahko služi za osrediščenje naporov, potrebnih za (trajnejše) spremembe. Festival Kamfest je v tem smislu ilustrativen: »Lahko trdimo, da je zaradi Kamfesta kamniška kultura prešla iz precejšnega mrtvila v obdobje postopne krepitve…«.

Kategorije se v konkretnih festivalskih manifestacijah seveda prepletajo, a pričajo o raznovrstnosti njihovih metod, ciljev in želja. Obenem pa festivale druži njihova “festivalskost”: ostajajo radostni dogodki, osredotočeni na občinstvo, in na katerih je  dogajanje “pod odrom” (druženje občinstva) in “za odrom” (druženje ustvarjalcev) skoraj enako pomembno kot dogodki “na odru”.

Kulturni turizem pa je osredotočen na konkretne ekonomske kazalce. Ti ne povejo kaj dosti o umetniškem doživetju, pač pa se – kot je slikovito razložila producentka festivala Sajeta, ko ga je primerjala z drugimi tolminskimi festivali-giganti – prvenstveno štejejo litri prodanega piva. V logiki in jeziku turistične industrije je turist zgolj in samo potrošnik.

Kulturni producenti so torej soočeni z redukcijo občinstva na kupca, kar precej odstopa od truda, ki ga vlagajo v njegov razvoj. Leta 2014 so namreč evropski kulturni producenti posvojili izraz “razvoj občinstev”, ki ga je Evropska komisija izpostavila kot prednostno nalogo programa Ustvarjalna Evropa (več o tem lahko preberete na spletišču slovenskega Centra Ustvarjalna Evropa). Razlika v pristopu je seveda razlika v vatlih, s katerimi merimo uspeh lastnega delovanja.

Na okrogli mizi sta v zraku obviseli dve očitni dilemi:

  • Kako in v kolikšni meri se spremeni umetniško, družbeno, če ne celo politično poslanstvo določenega festivala, na primer, če se ta prepusti prevodu v turistične pakete?
  • Kako bo omenjena strategija zagotovila pluralizem kulturne ponudbe? Bo znala izpostaviti “nepotrošne” festivale in, denimo, redno galerijsko ponudbo po Sloveniji, ali pa bo nemara le okrepila že obstoječo razporeditev moči, ki jo vzpostavlja Ministrstvo za kulturo s svojo tradicijo sofinanciranja?

Soočamo se s prepadom med kulturno in turistično industrijo. O njegovi globini priča izjava enega od udeležencev okrogle mize, da je ‘turist’ žaljivka. Obstoj takšnih in podobnih sentimentov priča o težavnosti iskanja skupnega jezika med turistično branžo in kulturno produkcijo.

Trk diskurzov, a skupni trg

Toda ne glede na to, ali v občinstvu vidimo abstrahiranega potrošnika ali pa udeleženca v sublimnem, gre za obiskovalca festivala. Kot tak je vpleten v družbeno in tržno transakcijo, na katero se spoznajo predvsem kulturni producenti. Izkazalo se je, da imajo mnogi od njih že presenetljivo veliko izkušenj s poskusi vzpostavljanja sodelovanja z lokalnimi turističnimi organizacijami. Glede na obvladljivo velikost države in kulturne ponudbe v njej (aktivnih mednarodnih kulturnih festivalov je okrog 200, za promocijske aktivnosti STO prikladnih pa verjetno še precej manj) je kontekstualizirana, diferencirana in niansirana obravnava tega poslovnega okolja ne le potrebna, marveč tudi še kako možna!

Če sledimo vremenoslovski metafori letnih časov, ki jo je uvedla STO, lahko rečemo še drugače: turistična industrija bo morala za svoje posle v kulturi še precej bolje spoznati njene klimatske finese – in jim prilagoditi svoje produkte.

Anže Zorman in Alenka Pirman

Dostopnost in ponovna uporaba podatkov

Dobro spletno mesto mora biti berljivo za ljudi in za računalnike. Poglejmo, s katerimi že obstoječimi priporočili si lahko pomagate.

Strojna berljivost podatkov

UPORABITE Kulturnikove specifikacije za pripravo RSS feedov!

Zakaj je pomembno, da so podatki, ki jih objavljate na vašem spletnem mestu, strojno berljivi?

Olajšate si delo in se izognite nenehnemu kopiranju in lepljenju vaših podatkov po spletiščih, s tem pa si prihranite tudi stroške, saj skrajšate postopke objavljanja vaših vsebin na spletu.

V SNG Maribor, kjer izvedejo okrog 500 gledaliških, opernih in baletnih predstav ter koncertov letno, so poskrbeli za lasten sistem za upravljanje spletnih vsebin, kjer z vpisom na enem mestu uspešno zagotavljajo ažurnost podatkov (npr. nenadno spremembo zasedbe v ansamblu), obenem pa nadzorujejo točnost objavljenih vsebin in distribucijo po izbranih družbenih omrežjih.

Olajšate delo vsem, ki želijo ponovno uporabiti vaše podatke in promovirati vaše vsebine.

Na tak način, na primer, delujejo agregatorji Kulturnik, Digitalna knjižnica Slovenije ali Europeana, ki pokrivajo različne ciljne skupine uporabnikov in povečujejo domet vaših spletnih vsebin.

Kulturnik agregira novice in dogodke s spletnih mest slovenskih kulturnih organizacij in producentov s pomočjo RSS feedov. Ko Kulturnikov program prebere vaše podatke, jih mora pravilno razumeti, zato morate feed pripraviti po določenih standardih. Vsak dogodek, recimo, mora v strojnem zapisu imeti pravilno označene in ločene podatke za datum in uro dogodka, datum zaključka dogodka, točno lokacijo, naslov prireditve itn.

UPORABITE Kulturnikove specifikacije za pripravo RSS feedov!

Seveda pa delovni procesi in procesi digitalizacije v posameznih kulturnih organizacijah potekajo v različnih programskih okoljih in idealno je stremeti k temu, da so ti sistemi med seboj čimbolj povezljivi (integrirani). Če vas zanima celoten ekosistem digitalizacije, trajne hrambe in dostopnosti, si oglejte še Smernice za zajem, dolgotrajno ohranjanje in dostop do kulturne dediščine v digitalni obliki, ki jih je leta 2013 pripravilo Ministrstvo za kulturo s pomočjo NUK, Arhiva RS in Društva Ljudmila.

Berljivost spletnega mesta za ljudi

Če se s strojno berljivostjo ukvarjajo predvsem programerji, pa je uporabniška izkušnja precej kompleksnejše področje, ki združuje znanja z različnih področij. Na Kulturnikovem blogu ji bomo posvetili še veliko pozornosti, zato na tem mestu opozarjamo le na že obstoječ priročnik za prilagoditev spletnega mesta potrebam ljudi z različnimi oviranostmi.

Založba Beletrina je leta 2014 pripravila seminar na to temo in leto kasneje izdala tudi dober priročnik Dostopnost spletnih strani za prilagoditve vsebin slepim in slabovidnim, gibalno oviranim, gluhim in naglušnim ter osebam s poškodbami glave ali težavami v duševnem zdravju.

Društvo Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost je leta 2015 prenovilo zelo obsežno spletno mesto Slovenskega etnografskega muzeja, ki že upošteva večino teh priporočil. Vabimo vas k ogledu!