Category Archives: Kulturnik.si

Novosti na spletišču Kulturnik.si.

header_mesecnik-05

Kulturnikov mesečnik, arhivske številke

Društvo Ljudmila od marca 2018 izdaja Kulturnikov mesečnik, elektronski novičnik, posvečen prisotnosti slovenske kulture na svetovnem spletu: pod kakšnimi pogoji uspeva, kako do nje dostopamo, katere vire spremljati in kaj brati, da bi ostali na tekočem in se ne utopili v spletnem smetju. Vsaka številka prinaša koristne informacije, zato vam ponujamo arhiv z orisom obravnavanih tem. Vabljeni k branju!

#2: April 2018: Festivalska pra(k)tika, višave in planjave Gorenjske, Kulturčniki
[celoletni nabor festivalov, umetniške rezidence na nemškem govornem območju, kulturno dogajanje na Gorenjskem]

#1: Marec 2018: O gorskem zdravniku in celjskih grofih
[najbolj iskani zadetki na Kulturniku, podatki o mednarodnih gostovanjih slovenskih producentov, obletnice v letu 2018, o avtorskih pravicah]

graffiti-keyboard-19858446

Slovenska kultura v Facebookovem primežu

V sredo, 11. aprila 2018 zvečer so se na Kulturnik prenehale stekati napovedi prireditev, najavljene na Facebookovih straneh. Kaj se je zgodilo?

Facebook je nenadoma prenehal posredovati kakršnekoli podatke o dogodkih prek programskega vmesnika Open Graph, tudi podatke o javnih dogodkih na javnih Facebookovih straneh, kakršne smo zajemali za Kulturnik. Obljubljajo možnost, da bo sčasoma možno pridobiti izjemo na podlagi skrbnega pregleda, ki pa trenutno še ne obstaja.

Takole so poskusili pojasniti, kaj so spremenili:

Kot mi, se tudi mnogi drugi razvijalci podobnih storitev po svetu zdaj sprašujejo “Kaj za vraga?”:

Kaj to pomeni?

Kot vemo, je Facebook zasebna oglaševalska platforma, ki svojim strankam (plačnikom oglasov) prodaja svoje uporabnike, ki jim oglase ciljano prikazuje glede na njihove profilirane podatke. V štirinajstih letih je v svoj obzidani vrt zvabila zavidljivo količino registriranih uporabnikov, ki po celem svetu prostovoljno in brezplačno proizvajajo podatke kot dragoceno surovino. Med njimi je tudi precej kulturnih producentov in organizatorjev kulturnih dogodkov iz Slovenije.

Mnogi manjši kulturni zavodi, društva, upravniki prizorišč ipd. so namreč iz praktičnih razlogov v celoti preselili svoje najave na Facebook, večji pa ga uporabljajo za dopolnilno komunikacijo. Popolna selitev podatkov na to platformo je obenem tudi prostovoljna osamitev v obzidani vrt. Dostopen je namreč le tistim uporabnikom, ki imajo čas in voljo spremljati objave na svojih “zidovih”. K sreči smo lahko med letoma 2011 do 2018 podatke o kulturnih dogodkih, najavljenih na Facebooku, preusmerili tudi na Kulturnik, da so vsaj v grobem postali dostopni vsakomur. Nad kakovostjo teh podatkov in vira nasploh na Ljudmili nismo navdušeni, a smo jih sprejeli kot kompromis.

Razmerje med različnimi tipi virov in številom najavljenih dogodkov na Kulturniku pokaže, da jih kar 60 % prenesemo s Facebooka (lani jih je bilo ok. 18.000). Po 11. aprilu smo torej ostali brez večine najav kulturnih dogodkov manjših prirediteljev (v bazi imamo ok. 1200 Facebookovih strani). Prav ti so uporabniku Kulturnika zagotavljali dragocen pregled nad pestrostjo in razpršenostjo kulturne ponudbe po celi Sloveniji, Kulturnik pa je organizatorjem pomagal doseči več potencialnega občinstva.

Zakaj je prišlo do tega?

Na žalost tega Facebook naravnost ne pove. Govorijo recimo o zaščiti vaših podatkov. Verjetno gre za omejevanje škode ob nedavnem zaslišanju Marka Zuckerberga v ameriškem kongresu po škandalu z zlorabo osebnih podatkov s Facebooka v podjetju Cambridge Analytica.

Ugibamo lahko, da zna biti med vzroki tudi skorajšnja uveljavitev evropskega zakona o varstvu osebnih podatkov GDPR, zaradi katere zdaj Facebook tudi seli podatke vseh neevropejcev iz Irske v Kalifornijo. Vsekakor pa Kulturnikova uporaba podatkov o dogodkih ni bila zloraba zasebnosti, ampak koristna ponovna uporaba javnih podatkov. Ponovna raba, ki je usluga avtorjem in lastnikom teh podatkov (slovenskim kulturnim organizacijam), pa tudi njihovim obiskovalcem in s tem slovenski kulturi na splošno ter nenazadnje Facebooku, saj je le še utrjevala njegovo prevlado. Tako smo lahko upravičeno začudeni, če ne celo ogorčeni, da so “zaprli pipico” tudi za te eksplicitno javne vsebine.

Znano je, da podjetje Facebook že doslej ni blestelo v transparentni komunikaciji z uporabniki in razvijalci. Prav nasprotno – izpostavljeni smo nenajavljenim spremembam pravil in algoritmov, ki vplivajo tako na uporabniško izkušnjo kot na dostopnost posameznih objav in podatkov, ki jih proizvedemo. Kot zasebno podjetje nemara niti ni dolžno skrbeti za razvijalce stranskih, nišnih izrab dosegljivih podatkov, zato je vsak poslovni model ali pa vsebinski projekt, ki temelji na tako zastavljeni platformi, kratkoviden. In kratkega daha.

Kako naprej?

Društvo Ljudmila bo sicer pisalo v Silicijevo dolino in se potegovalo za ponoven dostop do podatkov o kulturnih dogodkih slovenskih organizatorjev, vendar pa dejansko rešitev vidimo v njihovi večji tehnološki ozaveščenosti. Ta pa nič ne stane, kvečjemu prihrani! Zato bomo dokumentirali in kulturnim producentom predstavljali možne alternative za najavljanje kulturnih dogodkov na odprtem spletu in s tem tudi za avtomatsko objavo v Kulturniku.

Najbolj priporočamo vzpostavitev ustreznega koledarja dogodkov s strojno berljivim RSS feedom (z dodatnimi polji za dogodke) na lastni spletni strani. RSS je sodoben in razširljiv format, zelo primeren za ta namen. Pri tem si lahko pomagate z našimi tehničnimi specifikacijami.

V prihodnje bi si želeli dobrega odprtokodnega vtičnika za spletišča na WordPressu, prilagojenega potrebam manjših organizatorjev kulturnih dogodkov. Zaenkrat ga še nismo našli. Seveda pa lahko na svojem spletišču uporabite večino obstoječih koledarskih vtičnikov, saj ponavadi ponujajo iCalendar feed.

[Dopisano 15. 5.] Afera Cambridge Analytica je sprožila velik porast zanimanja za različna alternativna decentralizirana družbena omrežja, kot so Mastodon (s slovenskim vozliščem toot.si), Hubzilla, Friendica. Slednji dve omogočata objavljanje najav dogodkov, za katere ponujata tudi strojno berljive feede. Na Ljudmili jih že testiramo.

Možno je uporabiti tudi kateri koli javni servis, ki ponuja za koledarje javno dostopen iCalendar ali RSS feed. Recimo Google Calendar (khm). Seveda zdaj razmišljamo tudi, da bi tak servis ponovno vzpostavili tudi v okviru Kulturnika. V svoji prvi iteraciji od leta 2007 do 2012, ko je bil še Kulturni urnik Mreže multimedijskih centrov Slovenije, ga je namreč že ponujal. A sčasoma so se uporabniki množično odločili za Facebook, njim pa smo, hote ali nehote, sledili organizatorji prireditev – tudi mi, v Društvu Ljudmila.

Alenka Pirman in Luka Frelih


Pripis in pojasnilo, 8. 5. 2018

Temo je komentiral Matjaž Ropret v blogu Tehnozvezdje in nauk takole povzel: “Facebook je lahko eden od kanalov. Zaradi številčnosti občestva ali občinstva, kakor hočete, je zagotovo pomemben. Vsakdo, ki hoče biti na internetu viden in neodvisen, pa se mora predvsem zanašati sam nase in na odprte platforme in rešitve. Svoja spletna stran je nujna, danes je res ni težko postaviti in najti cenovno ugodnega prostora, kjer varno živi. V Ljudmili priporočajo tudi uporabo ustreznega koledarja s strojno berljivim tokom RSS in seveda pravilno izpolnjenimi polji. Tako gredo lahko podatki k agregatorju brez kakšnega dodatnega truda.

Na Ljudmili pa dodajamo pojasnilo, da v primeru Kulturnikovih dogodkov gre le za javne objave na Facebooku, vidne tudi spletnim iskalnikom in neprijavljenim uporabnikom (žal prekrite z ogromno pasico, ki vabi k vpisu na družabno omrežje). In ki niso predmet varstva zasebnosti, ampak gre za primer, ko je z umazano vodo čez balkon zletel tudi dojenček.

Pot pod noge s Kulturnikom!

Vzemite pot pod noge s Kulturnikom! Na njem je nekaj za prav vsak varžet, saj je dostop do kvalitetne ponudbe kulturnih dogodkov in informacij res mala malca.

Bled

Kje take planjave, kje take višave, kje čar je prirodni tako razodet? Nikjer! Le gorenjski ima vse to svet!

V libreto za Foersterjevo opero Gorenjski slavček vtkane besede Luize Pesjak še danes držijo, a Gorenjska vsekakor ponuja tudi kulturnih užitkov obilo. Luiza se je v Ljubljani kot najstarejša hči rodila slovenskemu politiku, mecenu in pravniku Blažu Crobathu, ki je bil doma z Železnikov, in sicer točno dva meseca po tem, ko je v Kranju umrl slikar Leopold Layer, po katerem se imenuje Layerjeva hiša. V Crobathovi advokaturi je služboval tudi pesnik, ki daje ime osrednjemu kranjskemu gledališču in v katerem se je že zaključil letošnji Teden slovenske drame. Prešeren je bil tudi Luizin učitelj ter pesniški vzor; prevajala ga je rada, a je njeno delo Fran Levstik na srečanjih v Škofji Loki strogo sodil. Če je obiskala Radovljico, Bled, Jesenice, Žirovnico, Mojstrano, lahko le ugibamo, vsekakor pa jih lahko vi – na poti v višave, četudi iz doline.

O Luizi Pesjak smo po večini črpali iz vira Slovenska biografija. Razglednica je del digitaliziranega bogastva Narodne in univerzitetne knjižnice.

Polona Torkar

V spletnem gozdu kulturnih dogodkov

Kam pogledate, ko si želite zvečer na predstavo ali koncert? In kje najdete naslov, da po elektronski pošti rezervirate vstopnico? Kako načrtujete, na katero ustvarjalno delavnico boste odpeljali svojega otroka? Ste zamudili dober film v svojem kraju, pa bi ga radi ujeli tam, kjer se še vrti? In na katerem naslovu je že tisti klub? … Predstavljajte si idealno spletno mesto, ki odgovarja na taka vprašanja in še več: mesto, kjer se po kulturni ponudbi lahko tudi razgledate (po možnosti kar prek mobilca) in vas bo zamikala predstava, razstava, knjiga …, ki je še ne poznate! Za povrh je uporaba brezplačna, registracija nepotrebna in ni vam treba preskakovati oglasov, ker jih enostavno ni!?

Stroj za kulturo

Idealnega stroja ni, njegov najboljši približek v Sloveniji ta hip pa je definitivno Kulturnik. In če je stroj, kako deluje? Po Sloveniji je prek 5000 različnih kulturnih prizorišč, število dogodkov, ki se zvrstijo v enem letu, pa merimo že v desettisočih. S kopipejstanjem ne bi nikamor prišli, podatke o dogodkih Kulturnik bere strojno. A od kod jih jemlje? Kako ve, kje in kdaj so in kdo nastopa?

Hisa-1 Največ o dogodkih vedo tisti, ki jih organizirajo. Najbolje uredijo podatke tisti, ki jih organizirajo preveč, da bi pri vsaki najavi improvizirali. In ker taki organizatorji navadno prodajajo še vstopnice, imajo vzpostavljen elektronski sistem, ki kot po tekočem traku spremlja dogodek od internega načrtovanja, do promoviranja in prodaje same. Zajeti pri takem viru je kot piti studenčnico – podatki so čisti, točni in usklajeni.

Vozicek-1Razvoj takih elektronskih sistemov pa stane in organizatorji dogodkov se pogosto odločajo za pogodbeno razmerje z enim od treh največjih ponudnikov v državi. Eventim.si je izpostava korporacije iz Nemčije, tam so tudi strežniki z vsemi podatki, ki niso odprti. Druga ponudnika sta slovenski tehnološki podjetji, ki sta razvili lastni rešitvi s podobnima imenoma: Kupi karto in Moje karte. In prav podatki iz slednje so (po dogovoru s podjetjem) brezplačno vključeni tudi v Kulturnik. Ti podatki so bolj skopi, a zanesljivi, omogočajo pa tudi spletni nakup vstopnic pri tem posredniku.

FB-1In kje so vsi drugi? Na Facebooku, seveda. Mnogi manjši organizatorji kulturnih dogodkov so iz praktičnih, a kratkovidnih razlogov preselili svoje najave na to družbeno omrežje, večji pa ga uporabljajo za dopolnilno komunikacijo in zanjo tudi plačujejo. V upanju, da vas bodo dosegli. Popolna selitev podatkov na Facebook je obenem tudi prostovoljna osamitev v zazidani vrt. Dostopen je namreč le tistim uporabnikom, ki imate čas in voljo spremljati objave na svojih “zidovih”. K sreči lahko podatke o kulturnih dogodkih, najavljenih na tem omrežju, preusmerimo tudi na Kulturnik in tako postanejo dostopni vsakomur. Prednost izvoza v Kulturnikovo spletno okolje je tudi večja preglednost, predvsem pa arhiviranje in možnost pregledovanja dogodkov po prizoriščih. So pa Facebookove strani, žal, tudi najmanj zanesljiv vir, saj organizatorji niso dosledni pri navajanju prizorišč in popravljanju spremenjenih podatkov (morebitna prestavljena ura, sprememba v zasedbi itn.) v samem spletnem obrazcu.

Povzetek

Na uredništvu Kulturnika torej izbiramo in urejamo tri različne tipe spletnih virov, najraje pa imamo prvega:

Kulturnik 3 tipi virov DOGODKI

Alenka Pirman

> Vas zanima še statistični pregled dogodkov? Vliva optimizem!

 

 

Enajst let in sto petdeset tisoč dogodkov

Najbolj priljubljena Kulturnikova storitev je najava kulturnih dogodkov po Sloveniji. V državi je prek 5000 različnih kulturnih prizorišč, število dogodkov, ki se zvrstijo v enem letu, pa merimo že v desettisočih. Podatke o dogodkih Kulturnik zajema strojno iz različnih spletnih virov, ki jih delimo po tipu tehničnega standarda:

  • regionalni portali nekdanje mreže multimedijskih centrov po Sloveniji,
  • spletna mesta (koledarji) organizatorjev kulturnih dogodkov,
  • komercialni ponudnik spletnega nakupa vstopnic,
  • strani na Facebooku.

Kako to deluje, smo že pisali, tukaj pa si poglejmo, kakšna so razmerja med temi viri.

Grafi-2018-05

Največ virov zajamemo s strani na Facebooku (FB), kamor so zaradi njegove razširjenosti migrirali tudi kulturni producenti. Za mnoge je to, žal, edini način objavljanja dogodkov na spletu, ki ga je možno strojno prebrati in izvažati. Po številu zajetih dogodkov sledi komercialni ponudnik Mojekarte.si (MKML), s katerim smo sklenili poseben dogovor. Sledijo spletišča organizatorjev kulturnih dogodkov s standardom RSS in starejšim ICS (iCAL in vCAL) ter opuščeni RDFCAL, ki pa je v rabi le še za potrebe agregiranja vsebin s portalov nekdanje mreže multimedijskih centrov M3C. Dolgoročen cilj je pridobiti čimveč kakovostnih virov iz neposrednih virov, za katere na svojih spletiščih producenti in organizatorji kulturnih dogodkov skrbijo sami.

Zato nas zelo veseli, da prikaz razmerja med tipi virov in količino agregiranih dogodkov vendarle prikaže drugačno sliko:

Grafi-2018-06

Navkljub navidezni prevladi Facebooka nam z aktivno uredniško politiko uspeva povečevati odstotek kulturnih dogodkov, objavljenih iz kakovostnejših virov. Rešitev vidimo v večji tehnološki ozaveščenosti kulturnih producentov, ta pa nič ne stane, kvečjemu prihrani! Morda se boste še hitreje strinjali z nami, če povemo, da smo doslej v Kulturnikovo bazo vključili že prek 1200 strani na Facebooku in le okrog 40 tehnično ustreznih spletišč posamičnih kulturnih organizacij.

Kakovost v primeru podatkov o kulturnih dogodkih pomeni, da so ti popolni, točni, usklajeni in ažurirani ter da ponujajo dobro informacijo tudi o vsebini kulturnega dogodka. Do takih podatkov pridemo, kadar ima organizator dogodkov nadzor nad njimi – po možnosti v elektronskem sistemu, ki integrira vse organizacijske faze, od internega načrtovanja, do promoviranja in prodaje vstopnic. Delovni procesi so poenostavljeni, obenem pa ne prihaja do napak pri kopipejstanju – vsako spremembo v sistemu (npr. alternacijo zasedbe vloge ali spremembo ure) avtomatsko zazna tudi Kulturnikov stroj.

Alenka Pirman

Oblikovanje grafov: Žiga Artnak

> Najave aktualnih kulturnih dogodkov na Kulturniku

kulturnik_banner_200x100_obroba

Kulturnik namesto gugla

Navada je železna srajca. Celo v uredništvu na Ljudmili, kjer vsak dan pregleduješ Kulturnikove agregirane zadetke in trebiš vire, se ti zgodi, da se zaguglaš. Ko ne najdeš, kar iščeš, pa se tresneš po betici in presedlaš na Kulturnik. Ni naključje, da je bilo eno od njegovih delovnih imen tudi “kugl”. Ne, ne, slovensko besedotvorje pritrjuje, da je “stroj za kulturo” preprosto Kulturnik.

Poglejmo primer. Po katerem literarnem ustvarjalcu je poimenovana nagrada za slovensko-nemške prevode? Predvidevamo, da je o nagradi poročal kakšen medij. Kateri? Namesto ugibanja, deus ex machina: Kulturnik postreže tako z arhivskimi gesli kot tudi z novicami o prezgodaj preminulem koroškem avtorju.

hafner

“Metaiskalnik”? Prav nič metafizičnega ni na tem, pomeni preprosto le iskati po iskalnikih, kar se lepo sklada z izvornim pomenom starogrškega μετά. Teh iskalnikov – takšnih, ki iščejo po zbrani bazi podatkov s področja kulture – pa je pri nas kar nekaj ducatov, z vseh področij.

Recimo definicija ali etimologija ? Metaiskalnik “prelista” slovensko Wikipedijo in Wikivir, pa seveda vire naše akademije znanosti: (Slovenska biografija, jezikovni “metaiskalnik” Fran.si, SSKJ), hkrati so tukaj tudi definicije “izven škatle”, ki vam jih morebiti ob tej besedi ponudi Razvezani jezik. Pa knjižno in slikovno gradivo? Oranje skozi dLib, digitalno knjižnico NUK-a, zbere in prikaže povezave na članke, fotografije, plakate, zemljevide in zvočne posnetke na iskano temo. Seznam relevantnih knjig prispevata stari znanec Cobiss, pa tudi portala Bližji knjigi ali Knjige na trgu. Priključijo se zadetki iz specializiranih zbirk podatkov: ime književnika bo pobralo vsebine s portala Društva pisateljev, dediščini strežeta portal Dedi in register Ministrstva za kulturo Situla, ob arhitekturi so dragoceni zadetki s portala Trajekt in njihovega Arhitekturnega vodnika. Za izbor avdiovizualnih vsebin poskrbi edinstveni digitalni video arhiv Postaja DIVA. In tako naprej in tako dalje – teh virov je prek štirideset, in pogosto jih gugl sploh (!) ne doseže. Kulturnik jih.

Zakaj torej ne bi uporabili Kulturnika namesto gugla? Začnimo tam, kjer so stvari odprte in gibke in praktične, pri mladih generacijah, ki so na spletu itak doma, hkrati pa še “gulijo klopi” in lovijo boljše ocene iz slovenske književnosti, zgodovine ali umetnosti v osnovnih in srednjih šolah. Po enciklopedijah ne bodo segli, spletni zadetki pa so prepuščeni guglovi ponudbi, ki jo uravnavajo komercialni algoritmi.

Hiter pregled internih šolskih “priročnikov za pisanje seminarskih nalog”, ki jih najdemo na spletu, pokaže, da so opisi virov obrobnega pomena. Več je tehničnih podatkov o oblikovanju besedila, tudi o tem, kako citirati spletne vire. Ko gre za vsebine in iskanje informacij, je najpogosteje poimenovan Cobiss, seveda v funkciji “Odpravite se po dodatno literaturo v knjižnico”. Sklepamo, da se zdi učiteljem nepotrebno, da bi usmerjali mlade na splet, saj tam že čemijo in “kopipejstajo”. V priročnikih se sicer tu in tam znajde seveda tudi opozorilo “Pazi, da internet ne bo edini vir” ali kratek odstavek o presojanju spletnega gradiva. Nikjer pa ne duha ne sluha o konkretnih primerih, o bogastvu (in revščini) vsebin na spletu.

Kulturnik, knjižnica dobrih spletnih virov o slovenskih kulturi je tukaj! Čas je, da izzove “Gooljata” in vstopi v učilnice, na namizja in mobilce, olajša in skrajša pot, preseneti, nasmeji (kaj, Smrekarjeva karikatura Napoleona v našem NUKU?!), ali celo prinese dobro oceno …

Alternativni iskalnik je zrasel v domačem laboratoriju, čaka na odzive, da izpili svoj servis. Poiščite nas na prvem Kulturnem bazarju v regiji (odvijal se bo 29. novembra 2017 v Slovenskem narodnem gledališču Maribor) ali pa nam pišite na urednik@kulturnik.si. Veselimo se srečanja z vami!

tviter računi COVER

Slovenska kulturna tvitosfera 2017

V ocean petstotih milijonov tvitov dnevno prispeva svoje kaplje tudi slovenska kultura. Združena redakcija portalov Culture.si in Kulturnik.si na Ljudmili že več let vzdržuje področne sezname, ki so odprti za javnost. Na sezname vključujemo tako uradne račune kulturnih institucij, producentov, festivalov, bendov … kot tudi posameznike – novinarje, knjižničarje, kustose, domoznance, producente, ustvarjalce …, ki tvitajo (predvsem) o svojem delu.

Mikrobloganje s terena ali o ozadju priprav na kulturne dogodke, recimo, je seveda lahko del skrbno načrtovane, celo predvidljive komunikacijske strategije, ki pa jo boste med branjem tvitov v slovenski kulturni tvitosferi le stežka zaznali.

Februarja 2016 smo pogledali, kdo se je najbolj suvereno naselil na tviter in koga pogrešamo. Septembra 2017 smo vajo ponovili in ugotovitve ostajajo enake: Daleč pred vsemi področji je glasba, sledita film in vizualna umetnost. Velik potencial hišnega gradiva bi lahko izkoristili arhivi, muzeji pa so na tviterju že doma. Največ novih računov smo v sezname dodali pri glasbi, filmu in literaturi, kar ne preseneča. Koncerti, filmi in knjige so med najbolj množičnimi kulturnimi dobrinami, o njih pa živahno komunicirajo tako njihovi uživalci kot producenti.

Slovenska kulturna tvitosfera 2016 (15. 2.) in 2017 (18. 9.). Vir: Culture.si, Ljudmila.

Slovenska kulturna tvitosfera 2016 (15. 2.) in 2017 (18. 9.). Vir: Culture.si, Ljudmila.

Mimogrede – posamezen račun je lahko zastopan v več seznamih (na primer: @SeviqcBrezice = glasba + festival, @festivalbs = gledališče + festival, @ALUOacademy = izobraževanje + vizualna umetnost + dizajn, @Airbeletrina = kulturni medij + literatura). Trenutno je vključenih 640 tviterašev, število pa zlagoma narašča.

Že bežen vpogled na časovnico posameznih seznamov razkrije, da je le del vključenih računov tudi aktivnih. Festivalski so navadno sezonski in med letom ne tvitajo. Ko neki film neha krožiti po festivalih, zamre tudi njegov račun, včasih pa je dovolj le odhod prostovoljca, ki se je v določeni kulturni organizaciji ukvarjal z družabnimi omrežji. Razlogov je seveda še veliko več …

Če koga pogrešate oz. smo spregledali vaš račun na tviterju, nam to, prosimo, sporočite na @KulturnikSi! V seznam vključujemo take, ki pogosto objavljajo izvirne vsebine o svojem delu oz. področju, na katerem delujejo.

Vas zanima, kaj Ljudmila počne s temi podatki?

cropped-kulturnik_blog_cover_light.jpg

Prvomajska inventura

Kulturnik je troedino spletno orodje za lažjo orientacijo po slovenski kulturi. Uporabnikom ponuja Metaiskalnik (40+ virov), Novice (300+ virov) in Dogodke (1400+ virov). Slednji privabijo največ obiska, saj Kulturnik uspešno zajema podatke o kulturnih dogodkih po vsej Sloveniji iz različnih virov (objave na Facebookovih straneh, spletnih koledarjih producentov in pri ponudnikih e-vstopnic). Zanimajo nas uporabniške navade, zato poglejmo, kaj je pokazala prvomajska* inventura. Čigave vsebine so uporabniki najbolj spremljali? Še vedno drži, da Kulturnik, ki zajema vsebine iz skoraj 2000 virov, deluje po načelu dolgega repa**, je pa na lestvicah kar nekaj sprememb.

Novice na debelo

Najbolj priljubljena področja:

  1. literatura
  2. gledališče
  3. kritike in recenzije
  4. mediji
  5. blogi

Literatura ostaja daleč najbolj priljubljena zvrst na Kulturniku in si je kot rubrika očitno pridobila največ rednih bralcev. Sledita takorekoč izenačena gledališko področje in rubrika kritiških zapisov, ki preči vse umetniške zvrsti. Med redno spremljanimi rubrikami izstopajo še novice iz medijskih hiš in blogi. Kateri pa so najbolj priljubljeni viri?

Najbolj brani viri:

  1. Stare slike (Cerknica)
  2. Delo Ocene
  3. Arhitekt magazin
  4. Marijan Zlobec
  5. SLG Celje
  6. Dnevnik, vizualna umetnost
  7. Gledališče Velenje
  8. Mestno gledališče Ptuj
  9. Notranjsko primorske novice (Kultura)

Naše predvidevanje, da bodo to lestvico zavzeli mediji, saj zaradi rednih in pogostih objav zasenčijo druge vire, se ni uresničilo! Domoznanskemu blogu Stare slike ne zmore parirati več nihče, še blog plodovitega Marijana Zlobca, ne. Tega so po priljubljenosti prehitele Delove kritiške objave in, presenetljivo, zamrli arhitekturni blog (dostopen le še prek Kulturnika). Precej brane so še novice iz treh gledaliških in dveh medijskih hiš, so pa vsi viri od tretjega mesta navzdol precej izenačeni.

Dogodki na hitro

Najbolj iskana mesta s kulturnimi dogodki:

1) Maribor
2) Kranj
3) Ljubljana
4) Ptuj
5) Celje

Poplavo dogodkov na Kulturniku lahko filtriramo po slovenskih regijah ali mestih. Lestvica priljubljenih mest nakazuje, odkod so naši uporabniki.

Najbolj iskani dogodki:

  1. glasba
  2. za otroke
  3. razstave
  4. gledališče
  5. film

Najbolj iskana prizorišča:

  1. Cankarjev dom
  2. Ambasada Gavioli
  3. Vodnikova domačija
  4. Top Six Club
  5. Cirkus

Že od samega začetka na tem seznamu bivajo komercialni nočni klubi, ki jim lahko v 2017 kljubuje le še Cankarjev dom. Zanimivo, da visoko na lestvici vztraja tudi Vodnikova domačija. Premnogi producenti kulturnih dogodkov na spletu komunicirajo z občinstvom le prek Facebooka. Vsi tisti, ki tega omrežja ne uporabljajo, lahko do njihovih informacij dostopajo prek Kulturnika.


* Podatki zajemajo obdobje od 1. 1. do 5. 5. 2017. Zajeli smo jih z orodjem Piwik.

** Veliko posameznih strani z majhnim številom obiskov. (Gl. geslo long tail na Wikipediji.)

> Gl. tudi Kulturnikovih enajstkrat top pet v 2016 (11. 12. 2016).

Kolaboracija ali odpor: mediji in algoritemsko obzorje

Svetovna smetana medijske industrije

IJF 2017, Hotel Brufani.

IJF 2017, Hotel Brufani.

V Perugii so že enajstič zapored organizirali Mednarodni novinarski festival (International Journalism Festival, IJF). Že od samega začetka je zasnovan ambiciozno (mednarodnost so vzeli resno), udeležujejo se ga največji igralci. Organizatorji so formalnosti omejili na logistični minimum, brezplačni dogodki so odprti za javnost. V debatah se je znalo iskriti od kolegialne kritičnosti, vprašanja iz publike so bila zahtevna in pogosto neprijetna, direktorji ameriških medijskih korporacij oz. njihovih divizij in ugledni univerzitetni profesorji so se bili prisiljeni soočati z nepopustljivimi novinarji, anarhistično študentarijo in nabritimi nevladniki … Sem si lahko prišel ošilit svoj pogled na medijsko krajino. A kot se s festivali rado dogaja, je tudi IJF vsako leto »še večji in še boljši«.

Kar 80 odstotkov festivalskega proračuna zagotovijo zasebni sponzorji, med katerimi so letos izstopali Facebook, Google, Amazon in italijanska multinacionalka Eni. Vpetost tehnoloških gigantov v festivalski program je pometla z nekdanjo zadržanostjo novinarjev in urednikov do družbenih omrežij. Udeleženci ene od okroglih miz so se dejansko na glas spraševali, kako opraviti s trmastimi dinozavri v redakcijah, ki ne razumejo, da jih je povozil čas. Ni problema, k boljši pismenosti nam bodo pomagali ti, ki so vse skupaj zakuhali.

Odprta družba in tehnološka suverenost

Na lanskem festivalu je tehnokratske debate pronicljivo zaokrožil raziskovalec Evgenij Morozov. Predaval je o konceptu tehnološke suverenosti, torej o možnostih, ki jih ima posamezna družba za upravljanje, nadziranje in prilagajanje svoje tehnološke infrastrukture. Ključen problem ni le ta, da IKT giganti privatizirajo vmesnike in podsisteme, prek katerih delujeta država ali civilna družba. Situacija je precej bolj radikalna. Ta podjetja tako rekoč ex nihilo ustvarjajo povsem nova, algoritemsko upravljana polja družbene interakcije, ki so do obisti premišljena in se nenehno izpopolnjujejo. Njihova učinkovitost ni vprašljiva – a ravno zato je njihova prevlada tako strašljiva.

Mediji se v tem kontekstu zdijo kot kanarček v rudniku. Novinarska profesija je bila namreč med prvimi, ki jo je vase posrkal vrtinec družbenih omrežij. Iz nekdaj uglednega, na lastni tehnologiji utemeljenega družbenega položaja se je iznenada prelevila v drobec, ki tekmuje za našo pozornost v reki novic na Facebooku; njeni sopotniki so slike muc, utrinkov iz počitnic in ponudbe potrošne robe. Razvrednotenje novinarskega dela je bila med udeleženci festivala še lani, tako se zdi, osrednja branžna tesnoba (industry angst). Prav mediji so bili namreč najbolj nazorno soočeni s hrbtno stranjo internetne demokratizacije.

Kolaboracija

O teh algoritmih je bilo tudi letos govora veliko. A tokrat med govorci ni bilo Morozova, ki (zmotno) velja za kritika Silicijeve doline. Nasprotno, letos je bil eden vidnejših gostov Jeff Jarvis, profesor novinarstva ter predvsem entuziastičen spletni ideolog in tehnološki navdihovalec. Naslov prve okrogle mize, ki jo je obiskala naša delegacija, je bil zelo zgovoren: Sodelovanje (ali bolje: kolaboracija) z algoritmi. Poziv h kolaboraciji je bil eden od festivalskih leitmotivov. Novinarske teme so apropriirali sponzorji, ugledni profesorji z (ameriških) univerz pa bolj ali manj navdušeno sodelujejo pri medijskem opismenjevanju, ki ga financira Facebook. Propulzivni mediji so priklopljeni na Googlov program Digital News Initiative (DNI; pri nas financira portal Parlameter), njegov šef se je v vseh ključnih zadevah gladko dopolnjeval s predstavnico Soroseve Open Society Foundation. Gostje iz velikih medijskih hiš (Guardian, Buzzfeed, BBC, Spiegel, Time) so pripovedovali o svojih metodah, trikih in veščinah rabe Facebooka, Instagrama, Snapchata in kar je še tega. Še nedavno so medijski delavci tarnali nad neodzivnostjo IKT velikanov, danes so nastopali skupaj s svojimi novimi sodelavci iz Facebookove divizije za medijska partnerstva. Je privlačnost kolaboracije res neizbežni duh časa ali gre za marketinško posledico prisotnosti sponzorjev, ostaja odprto vprašanje.

Zaroka z občinstvom

Družbena omrežja osmišljajo njihovi uporabniki. Za lastnike so blago, ki ga lahko prodajo naprej, za »kolaborantske« medije pa potencialni gledalci, bralci ali poslušalci. Kako pritegniti njihovo pozornost? Ni naključje, da je bila festivalska brenčavka dneva angažiranje občinstva (audience engagement). Ko smo BBC-jevega urednika za video vsebine povprašali o njihovi tehnološki suverenosti v luči rabe orodja Facebook Live, je odvrnil, da je »seveda veliko zadev tveganih in nepredvidljivih, a da je Facebook pač tu, ‘z nami’. Lahko bi ga zavrnili, lahko pa ga uporabimo za interakcijo z uporabniki, ki je kvalitativno povsem nova …« Kot pravi, je Facebook uspešen z razlogom, saj je njegov izvedbeni pristop »popolnoma podrejen občinstvu«. Verjetno res, le da “občinstvo” v tej transakciji ni kralj, saj ni kupec, pač pa blago.

Težava z brenčavkami je, da navadno vzniknejo iz dobrih praks, se pretvorijo v dnevne marketinške zapovedi in povratno okužijo iniciative, ki mislijo resno. Zato je včasih zelo težko ločiti med podjetji, ki ponujajo orodja za »novinarstvo na bralčev pogon« (prim. Hearken, Storyful) in apologeti krasnega novega sveta, saj vsi govorijo isti jezik: »Javnost lahko informiramo le, če ji najprej dobro prisluhnemo.«

Odgovornost

Ob vsem tem je zanimivo naslednje. Tudi leta 2015 je Facebook v Perugio poslal svoje vojake, med njimi Andya Mitchella, direktorja za novice in globalna partnerstva. Ta je na vprašanje profesorja Georga Brocka o družbeni odgovornosti tega vplivnega podjetja arogantno zagotovil, da jih zanima le optimizacija uporabniške izkušnje. Minili sta dve leti. Facebook danes vpliva na življenja dveh milijard ljudi, za mnoge je postal edina vstopna točka (one-stop shop) na svetovni splet, njegov ustanovitelj pa je spisal, kako si predstavlja »izgradnjo globalne skupnosti«. Letos je isti profesor Adamu Mosseriju, Facebookovemu podpredsedniku za Newsfeed, zastavil še bolj izzivalno vprašanje: »Ste največja vstopna točka za informacije na planetu in menim, da bi vas lahko nehalo skrbeti za novinarske probleme … Dejansko lahko prevzamete vlogo v prizadevanjih za obnovo civilne družbe. Jo boste sprejeli?« Spravljivejši vojak je odgovoril, da se zavedajo te odgovornosti, vendar še ugotavljajo, kako naj jo uresničujejo.

Medtem ko Facebook pili svoje strategije (bodisi politične ali zgolj piarovske), pa poteka kolaps civilne družbe in njenih orodij. Vrh ledene gore naj bil pojav fake news, letos seveda tema kopice omizij. A dejansko je večina govorcev to brenčavko hitro odpravila kot vse preveč površno idejo. Problem je globlji, nekateri ga datirajo v čas medijske priprave terena za iraško vojno. Odnos zahodnih medijskih velikanov do resnice je namreč ravno tako problematičen kot njemu vzporedni ekosistem za produkcijo laži in zavajanja. Po desetletjih sejanja vetra ta elita danes žanje vihar, ki ga je eden od festivalskih gostov označil kot »razdejanje razumne ravni ukvarjanja z realnostjo« (decimation of a reasonable level of engagement with reality). Realnost je v prepletu strateško manipulirane in algoritemsko konstruirane posredovanosti povsem razvrednotena.

Posledice tega razdejanja je lepo povzela pesnica in urednica portala Colta.ru Maria Stepanova. Dolga leta so se ji zdeli problemi iztirjene ruske medijske krajine unikatni, nekaj, kar se lahko zgodi le v Rusiji in je pač podedovana bolezen postsocialistične avtokratske družbe. A zadnja leta opaža, da so ti problemi sorodni po vsem svetu, ne le v Turčiji, na Madžarskem in Poljskem, pač pa tudi v Franciji, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. Zgrozila se je, da v svoji tesnobi ni več sama. Politična ekonomija sodobne medijske tehnologije je globalizirala problem medijskega avtoritarizma, pa naj bo ta trd, orbanovski, ali pa prijaznejši, zuckerbergovski.

Odpor

»Redno uživajte vitamine, odpor je naporen,« je predlagala turška novinarka Gulsin Harman v luči Erdoganovih avtoritarnih pretenzij. V duhu teze, da je pesimizem kratkoročno neizbežen, a da je srednjeročno pač nujen optimizem, George Brock vztraja: »Novinarstvo je sistematično in neodvisno prizadevanje, da bi pravočasno ugotovili resnico o dogodkih in problemih, ki zadevajo družbo.« V avtoritarnih režimih je to izjemno težko, celo smrtno nevarno, a znotraj obzorja možnega. Gostujoči novinarji iz držav, kot so Rusija, Turčija in Madžarska, imajo omejena sredstva, a jasno vizijo. Nasprotno je širjenje resnice v pogojih gospostva algoritmov povsem nenevaren, a domala nezamisljiv ideal. Če parafraziramo Žižkov aforizem: Dandanašnji si lažje zamišljamo konec sveta kot konec Googla.

Opogumlja, da je teoretskemu malodušju (značilnem ravno za Morozova) vzporeden tudi praktični entuziazem oziroma medijsko-tehnološki aktivizem. Tako lani kot letos se je na festivalu predstavilo na ducate novih medijskih projektov, ki eksperimentirajo z modeli financiranja, z modeli interakcije s publiko, z modeli predstavnosti vsebin in torej z grajenjem drugačnih družbenih razmerij. Zdi se, da bo prihodnost medijev skrita za obzorjem zgolj toliko časa, kolikor bodo koncept medija naseljevale družbene prakse in odnosi minulih dveh stoletij.

Na zapečku domačih orodjarn

Dave Winer je bil v tem oziru morda najbolj zanimiv govorec, čeravno precej skop z idejami. Blogerski in podkasterski pionir ter pomemben razvijalec programske povezljivosti ima rad standarde, najraje pa tiste, ki jih sam postavi (npr. izboljšave RSS feeda). Na IJF je v glavnem operiral z dovtipi tipa »Google ljubi odprti splet tako kot Exxon ljubi Arktiko.« A opozoril je na nekaj zelo pomembnega: na medijskem področju je miselnost, da moramo povreti ocean (»boil the ocean mentality«) popolnoma neučinkovita. Gre za ambicijo, da mora res relevantna inovacija povzročiti vsaj tako tektonske spremembe, kot jo je, recimo, bliskoviti vzpon Googla. »Nasprotno,« pravi Winer. »Treba je zgolj vztrajati in delati svojo stvar.« Družba in kultura nikoli nista statični in v kolektivnem ter konfliktnem mikroprojektiranju vsakdana je vsak miselni domet hitro presežen oz. preobražen do nerazpoznavnosti.

Winerjev starokopitni predlog novega medijskega projekta t. i. Električnih rek (Electric Rivers) sam na sebi prav gotovo ne bo spremenil ničesar. Tudi nove in nove medijske platforme, kot so piqd, Mediagazer itn. verjetno ne bodo dolgožive. A vsaka od njih prispeva v kolektivno tehnološko kulturo in vsaka od njih pomeni čisto posebno hermenevtiko v razumevanju civilne družbe, narave medijskega razglabljanja ter nenazadnje koncepta državljana in države. Kot je dejal Winer: ni treba stremeti k algoritemski neodvisnosti, dovolj je ustvarjati algoritemsko raznovrstnost.

Na festivalu sva se nenehno spraševala o platformi, na kateri se nahaja tudi ta blog. O Kulturniku in deloma tudi o njegovem bratskem portalu Culture.si. Odprt dostop, odprta koda, proste licence, vzpostavljanje novih informacijskih vozlišč, razvoj svežih modelov sodelovanja in še posebej ustvarjanje tehnološke infrastrukture, ki je v lasti države in (vsaj teoretično) torej tudi skupnosti … Vse to so značilnosti praks, s katerimi na Ljudmili dejansko plavamo proti toku in soustvarjamo pilotne modele družbeno-kulturne bodočnosti.

Anže Zorman, Alenka Pirman

Dave Winer s članoma Ljudmiline redakcije.

Dave Winer s članoma Ljudmiline redakcije.

> Posnetki vseh predavanj, predstavitev in diskusij na IJF 2017
> Ljudmilino poročilo z IJF 2016

Kaj bere Ljudmila?

Stolpci in lestvice so sicer koristni, a že rahlo banalni. Preštevanje najbolj priljubljenih virov na Kulturniku zagotovo nekaj pove o uporabniških navadah in potrebah. Pokaže tudi, kateri spletni mediji, strani in blogi so dovolj dobri, da te potrebe zadovoljujejo. Vendar je statistika le eden od možnih pogledov na bogastvo slovenske kulture na spletu. Štetju se izmuznejo Kulturnikovi viri, ki ne objavljajo pogosto, ne povzemajo viralnih tem ali pripravkov Slovenske tiskovne agencije, ne objavljajo rumeno … ali pa so preprosto zunaj omejenega dometa, ki ga premorejo domači oblikovalci družabno-javnega mnenja.

Zato smo v uredništvu Kulturnika na društvu Ljudmila sklenili, da drug drugemu zaupamo, kaj sami najraje spremljamo in beremo.

Domače branje

najlepše mest2

Najlepše mesto na svetu, 18. oktober 2016

Izkazalo se je, da poleg notranjskih Starih slik skoraj brez izjeme (a vsak zase) redno spremljamo fotografski blog Najlepše mesto na svetu. Avtorja sta fotografa Matjaž Rušt in Robert Marin, ki že tri leta stikata po prestolnici za “skritimi prostori lokalnega vsakdanjika v maniri ulične fotografije” in to brez “cinizma in sarkazma, niti do upodobljencev niti do mesta“. Citat smo si izposodili pri Galeriji Photon, ki je avtorjema lani pomagala izdati fotoknjigo.

Radi tudi poslušamo. Boštjan Perovšek, skladatelj, elektro- in bioakustik, na Crnkovičevem FokusPokusu objavlja Zvočne razglednice. Ker so omogočili RSS vir, do njih lahko pridemo prek Kulturnika. Za predpraznično hajko je primerna tale: “Ko imamo vsega dovolj, si zaželimo tišino. Tišine je več vrst. Tišina je mir, ki se naseli v nas, če ga znamo poiskati.”

Da pa nismo zgolj avdiovizualni tipi, naj priča redno branje objav Kulturnoumetniškega društva Logos. Od Sv. Hildegarde iz Bingna prek poljskih pesnikov in Lemovega Solarisa do brezplačne izdaje Antologije kartuzijanskih piscev! Založba ne čaka, da bodo njene izdaje ojačali mediji, pač pa sama proizvaja izviren konceptualni okvir. Kar bi lahko rekli tudi za majhno, radoživo, a skrajno profesionalno založbo VigeVageKnjige. Njihov blog je nemara res svojevrstno marketinško orodje, vendar odraža trd vsakdan v primežu slovenske kulturne realpolitike. Anja Golob piše, da njihov “cilj ni zgolj kovanje dobička s prodajo knjig – naj se nasmehnem že ob sami frazi -, naš namen je, če povem vljudno in sramežljivo nežno, spreminjati svet“. In včasih je za to treba tožiti tudi Javno agencijo za knjigo …

07_SI_ZAC_15811985a.š.29_002

Ribarjenje na Šmartinskem jezeru, Zgodovinski arhiv Celje

Od rubrik pa se nam zdi največji potencial Dediščina. Kombinacija blogov in svežih spletnih strani nekaterih muzejev, arhivov in domoznanskih društev prinaša novo, izvirno branje in širi naša obzorja. Preverite recimo objave Zgodovinskega arhiva Celje ali Humanističnega društva Histria.

Kulturniška tvitosfera

tviti na Kulturniku

Gradnik s tviti ob Kulturnikovih Novicah

Člani redakcije, ki niso aktivni na družbenih omrežjih, redno berejo (ja, berejo!) tvite, ki jih objavljamo v gradniku ob Kulturnikovih Novicah: “Hvala Kulturniku! Čeprav ne vlagam na ta “račun”, zdaj vem, kaj dogaja na kulturni tviterijadi vsak dan, vsak moment!” Dejansko kulturniške objave na tviterju nikakor niso banalne, Kulturnik le skrajša čas, ki bi ga sicer porabili, da bi se do njih dokopali. “Tudi meni so tviti fajn, ker drugač nisem na twitterju. Tko da dostikrat poskrolam znotraj widgeta tudi malo bolj nazaj.” O tvitih na Kulturniku smo letos sicer že pisali in kulturniško tvitosfero celo prešteli po področjih.

Ljudmiline razvade

Še bolj kot posamezni viri pa so za uporabnikovo dobro počutje pomembne njegove navade. Kaj in kako iščemo po Kulturniku?

  • Zmagajo seveda Dogodki in to glasbeni: te spremljamo sproti in so dejansko že prva izbira, ko se odločamo, kam bi šli. Pravzaprav jih Kulturnik sedaj zajema že kar preveč, zato si včasih za oddih odpremo dogodke v savinjski regiji.
  • Dogodkov ne bi bilo brez prizorišč. Na Kulturniku ima vsako od njih svojo kartico s kontaktnimi podatki, zemljevidom, napovedmi prihajajočih dogodkov in arhivom preteklih. Noro! Tega niso spregledali v Pritličju in v naših novih prostorih bo nad vhodom njihov citat: “Kulturnik – takorekoč red in disciplina!
  • Ob jutranji kavi nas nekaj dejansko preleti sveže objave v Novicah. Kot se za splet spodobi, nas te potem odnesejo na različne konce, da si članke lahko preberemo do konca. Ja, to je že razvada. In potem zehamo, ko se že prebrane teme še cel dan svaljkajo po Facebooku.
  • Po dobri gledališki, plesni ali kinopredstavi ne gremo več na Google pač pa na Kulturnik in poiščemo vse, kar se na to temo dobi iz časopisov, portalov in blogov.
  • Za študijske in delovne potrebe ga ni čez Metaiskalnik. Še posebej zadetki z dLiba, Kamre in Dive so res na nivoju!
Zadetki za "prvinski" na Kulturnikovih Novicah

Zadetki za “prvinski” na Kulturnikovih Novicah

Za konec moramo priznati, da Kulturnik tudi zlorabljamo. Če v iskalnik vpišeš brenčalko (kot Lenart J. Kučić reče buzzwordu), se pred tabo odpreta blišč in beda nepremišljenega pisanja. Dejansko so rezultati zabavni in ponujajo nespodoben vpogled v orodjarne domačih kritikov. Lahko nam verjamete na besedo, še bolje pa, če preizkusite sami in izsledke delite z nami!

Vaša Ljudmila