Brenčavke, 2. del: PREIZPRAŠEVATI

V tokratnem postanku na časovnici brenčavk preizprašujemo brenčavko preizpraševanje. Povod za to je intervju z direktorico Kulturnega doma Nova Gorica Pavlo Jarc, ki pravi, da je »preizpraševanje« ena tistih, ki so ji ostale v spominu.

Sogovornica ugotavlja, da so se nekatere brenčavke kar “ugnezdile v naš jezik”; preizpraševanje je ena takšnih. Z gotovostjo lahko rečemo, da se uporablja že od leta 1998 – denimo v članku Delo, ki ga za primer navaja ZRC SAZU. Od kod pa pride? Pavla Jarc nam pove, da so brenčavke pogosto prenešene iz anglosaksonskih jezikov (tako tudi sama brenčavka). V še enem primeru spletnega slovarja knjižnega jezika najdemo primer iz prevoda knjige Amelie Jones Body Art (Prevod: prevod Aleksandra Rekar; Maska, 2004), kjer avtorica piše o umetnici, ki nekaj preizprašuje. Reče: she questions.

Pri tem gre za rabo glagola, ne samostalnika, izraža pa nekakšen dvom, saj izprašuje obstoječe, uveljavljeno itn. Čemu potem preizpraševati in ne izpraševati? Ali gre za ostrejše preizpraševanje, namenjenost dvomiti do konca in še dlje? Ali je preizpraševanje presežno, pretirano izpraševanje in tako že paranoja? Je preizpraševanje svojevrsten spektakel, ugovor v prostoru absolutnosti, totalne razsvetljenskosti, ki je začela nažirati samo sebe? Ali je torej v paniki, imenovani kultura laži, izpraševati čisto premalo in zahteva preizpraševanje? Morda. Ali pa ne. Vse to je potrebno preizprašati, ali pa vsaj izprašati – tako na teoretski ravni kot prek kakšnega performansa. Če ste se slučajno spraševali, o kateri brenčavki nameravamo govoriti prihodnjič.

> Preizpraševanje in flagranti na Kulturniku