Author Archives: Alenka Pirman

O spletu s producenti: festival in društvo Mesto žensk

CoW_logo_colour

Kmalu po 24. izvedbi mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk smo k pogovoru povabili umetniško vodjo Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk Tejo Reba. V pogovoru smo se osredotočili na spletno komuniciranje društva oziroma festivalskega programa, o žal zamrli platformi COWeb, arhiviranju in priložnostih, ki jih za to ponuja splet.

Teja Reba je od leta 2016 umetniška vodja festivala Mesto žensk. Že več kot deset let profesionalno deluje na polju uprizoritvenih umetnosti kot koreografinja, performerka, plesalka in režiserka. Če kaj, jo zaznamuje žar – ob njenem umetniškem delu, kot aktivistko in kot osebo, ki želi enakopravno obravnavo vseh ljudi.

Zdravo Teja, morda je na mestu za bralce vstaviti opombo, da sva v preteklosti sodelovala, ter da sem pri uresničevanju komunikacijskih strategij društva med letoma 2012 in 2016 tudi sam aktivno sodeloval. Eden izmed izzivov v tem pred-#MeToo obdobjem je bilo tudi pri sicer še nenagovorjenih javnostih vzbuditi zanimanje in zavest, da društvo in festival odpirata vprašanja, ki se tičejo nas vseh. Zanima me, kakšno vlogo ima za vas kot društvo ter kot producente festivala spletno komuniciranje? Kje vidite omejitve, pasti, kaj po vašem mnenju “deluje” in po čem prepoznate uspešnost spletnega komuniciranja? Kakšno je razmerje med vloženimi sredstvi v spletno in “ne-spletno” oglaševanje?

TR: Pri vsakem komuniciranju je v ospredju poglavitno vprašanje: “Kaj je osrednja zgodba? Zakaj je ta zgodba pomembna? Kakšne vrednote nosi?” Mesto žensk je edinstven fenomen v evropskem prostoru in ga danes vsekakor lahko podajamo kot primer dobre prakse. Zaradi izjemno omejenih sredstev je delovanje bilo fragmentarno, zgodba Mesta žensk v mednarodnem kulturnem prostoru se je razživela od ust do ust. Da ne bo pomote, mislim, da je to velik adut. Mesto žensk so v svetu promovirale umetnice, gostje, teoretičarke, profesionalni kulturni sektor – festival ima v profesionalnem okolju sloves, umetnice se z našim delovanjem identificirajo in so počaščene, če pri nas nastopajo. To je izjemen dosežek za festival, ki operira z neprimerljivo nižjimi sredstvi, kot primerljiva platforma v tujini.

Ker so naše festivalske vsebine specifične, govorimo o angažiranih umetniških praksah, naš prostor pa je majhen, je prodor v širšo javnost zahteven proces. Tukaj po mojem ne moremo govoriti samo o komunikaciji festivalskih vsebin, temveč o akcijah, ki lahko odzvanjajo onkraj samega umetniškega konteksta. Te akcije so namenjene senzibilizaciji ljudi za vprašanja enakosti. Takšna je npr. kampanja #VsakDan8Marec, ki poteka okoli 8. marca, v zadnjih dveh letih je usmerjena predvsem v mlade (srednje šole), za katere pripravljamo interaktivne učne ure o feminizmu, enakosti in kontekstualiziramo manko prisotnosti ženskih likov, avtoric, pesnic, slikark v šolskih učnih načrtih. Ali pa Teden odprtih vrat, kjer predvsem študentsko populacijo popeljemo v zakulisje našega delovanja. Ogromno dela opravimo na terenu, to je velik angažma, ki terja svoj čas, vendar verjamem, da se vsebina bolj vtisne v spomin z dejanskim iz oči v oči. Mogoče to izhaja iz dejstva, da sem odrska oseba in prisegam na direktno izmenjavo in odrsko norost razdajanja. V sezoni 2017/2018 smo izvedle veliko predstavitev našega delovanja in vizije v Sloveniji in v tujini, gre tako za predstavitve novim ciljnim skupinam kot tistemu profesionalnemu sektorju, ki nas še ne pozna, dobršen del je namenjen tudi mreženju in pripravi novih mednarodnih projektov, kjer se naša zgodba organsko širi.

Sicer pa bi rekla, da so spletna, klasična, osebna komunikacija in mreženje sestavni del naše strategije v nekem uravnovešenem razmerju. Velik izziv nam predstavlja prenova spletne strani. Tukaj vidim res dober potencial, saj je naša, sicer okorela spletna stran pravi vsebinski in arhivski biser. Drugi izziv je kontinuiteta spletne komunikacije, saj se nam sodelavka_ec za PR in promocijo, pridruži le za festival. V pisarni smo tri osebe, ki skrbimo za program, produkcijo in administracijo, kar lahko prevedem v pomanjkanje resursov in kadra za sistematično in daljnosežno nadgradnjo obstoječega spletnega komuniciranja. Cilj: redna sodelavka. Novost so mesečniki, manjše celoletne akcije na spletnih omrežjih, redne novice in krovno trietapno plačano oglaševanje (teaser – trailer – event). Za letošnji festival smo do zdaj zabeležili 246 objav v medijih. Trenutno imamo na Facebooku malo več kot 7.000 sledilk_cev, kar je za nevladno organizacijo našega ranga kar fino število, cilj je 10.000 sledilk_cev v letu 2019, ko bomo praznovali 25. obletnico festivala.

V sklopu festivala Mesta žensk je dolgo let živel COWeb, namenjen kritiškemu pretresu dogodkov v sklopu festivala, kasneje tudi izobraževanju kritiških peres. Podoben princip delovanja je od lanskega leta zaživel tudi v obliki spletne platforme Kriterij, letos pa je Mesto žensk izdalo tudi refleksijo o lanskoletnem festivalu v obliki publikacije. Zanima me, ali ste morda razmišljale o obuditvi COWeba oziroma kakšni alternativi?

TR: Lani smo začeli s programom rezidenc, ki je namenjen spremljanju festivala tujim umetnicam, kuratoricam, piskam in spodbuja spoznavanje našega konteksta in refleksijo nanj. Ti vpogledi in zapisi so nam dragoceni, zanima nas raznovrstnost mnenj in doživljanj, s programom in publikacijo bomo nadaljevali tudi v prihodnje. Publikacijo izdajamo v angleščini, primarno je namenjena mednarodni javnosti, izhaja pa tudi iz potrebe, da se “naše” umetnice dodatno izpostavi, saj opažamo izjemen manko v promociji slovenskih umetnic v tujini. In seveda vzpodbujanje feministične kritike in analize umetnosti. Ob naši načrtovani prenovi spletne strani bodo tudi te stvari malo bolj zaživele in imele svoj prostor. Spletna platforma Kriterij v produkciji zavoda Bunker je odličen projekt, ki zapolnjuje vrzel kritiške refleksije predstav, ki nastajajo na neodvisni sceni v okviru Stare mestne elektrarne. Prepričana sem, da bo Kriterij inspiracija za nadaljnje delo na tem področju. Mesto žensk pri refleksiji sicer sodeluje z različnimi strokovnimi iniciativami, odvisno od vsebine, tako smo letos sodelovali z Amfiteatrom in revijo Masko. Vsekakor je tvoje vprašanje spletnih platform pomembno za tiste, ki se že ukvarjajo s kritiko in teorijo.

Društvo Mesto žensk je eno izmed društev z najboljšim naborom arhivskega gradiva, arhiviranju so posebno pozornost namenile vse dosedanje ekipe. Prav tako je arhiviranje uprizoritvenih umetnosti eno izmed teoretskih osišč nedavnih festivalov. Kako v društvu pristopate k spletnemu arhiviranju ter kje vidite priložnosti, ki jih arhiviranju omogoča splet?

TR: Mesto žensk ima velik arhiv, na festivalu se je do sedaj predstavilo približno 1.000 umetnic z različnih koncev sveta. Tehnologija se je s časom spreminjala, stvari niso urejene in zabeležene. Odličen pregled najdemo na Vimeu, kjer društvo predstavlja trailerje vseh dogodkov z izjavami umetnic in avtoric, snemane od leta 2008, ko sta bili umetniški vodji Katja Kobolt in Dunja Kukovec. To je bila odlična ideja, ki jo nadaljujemo še danes. Izziv, ki smo se ga lotili, je popis vseh materialov in postopna digitalizacija starejših materialov. Ob tem tudi postopna montaža dogodkov, ki so bili v produkciji Mesta žensk, predstav naših umetnic in enkratnih dogodkov, festivalskih naročil, performansov ipd; dokumentacija obstaja, vendar v surovi obliki. V sodelovanju z MG+MSUM postopoma evidentiramo, digitaliziramo, obdelujemo in vnašamo materiale v repozitorij Mrežni muzej. Pripravili smo prvo spletno razstavo. Tako imenovane aktivacije arhiva načrtujemo tudi v prihodnje, v obliki kuratorskih selekcij na spletu, namenjenih najširši javnosti, pripravljamo tudi feministično kulturno umetnostno vzgojo, ki se navezuje na arhiv. Spletni projekt predstavlja več stvari, hrambo kulturne dediščine, možnosti razstavnih produkcij, predvsem pa zaklad za raziskovalne namene – v tej perspektivi bomo projekt predstavljali na umetnostnih akademijah in na humanističnih oddelkih drugih fakultet.

Družbena omrežja so za vse producente pomenila manjšo revolucijo v načinu komuniciranja z njihovimi javnostmi, mnogokrat tudi za ceno zanemarjanja lastne spletne infrastrukture. Mnoge spletne strani producentov služijo le kot informacijsko središče. Kako vi dojemate vaša spletišča in uporabo družbenih omrežij, dajete prednost slednjim ali je v ospredju uredniško delo na spletni strani?

TR: Uredniško delo na spletni strani nam je pomembno, je dvojezična, na njej so vse informacije, vse biografije, daljši opisi dogodkov, foto, video galerija in arhiv vseh dosedanjih festivalskih edicij. Kot že rečeno, spletno stran želimo strukturno in vizualno posodobiti, jo funkcionalizirati, bolje izpostaviti vsebine, izboljšati iskalnik, dodati povezave in kontekst, kjer človek lahko dela tudi kaj drugega kot se informira, recimo temu, da na njej pridobi neko izkušnjo. Razmišljamo o streamingih in online projektih. Družbena omrežja nam pomenijo nekaj čisto drugega, vzpostavljamo direktno, ciljno in hitrejšo komunikacijo z občinstvom, na katero se lahko vzajemno odzivamo in ki ima neko stopnjo viralnosti zaradi svoje horizontalne, instantne, klepetave dispozicije. Spletna stran je vsebina, družbena omrežja so buzz.

Vsi producenti s kilometrino in izkušnjami, ki jo imaš tudi sama, poznate najrazličnejše buzzwords, s katerimi ste se srečali pri svojem delu, od diskurza, zvočne krajine, režijske poetike, če navedemo samo nekatere zimzelene. Katere od teh “brenčavk” so tebi ostale v spominu in se nasmejiš ob zavedanju, kako prepogosto ste/si jih uporabljala?

TR: Projekt, neodvisna scena, mlada umetnica, mlada kritičarka, najbolj drzna ustvarjalka. Tiste performativne vsebine, ki preizprašujejo politične geste, katere strategije se umeščajo v ideloško paradigmo neoliberalnega diskurza, ki jih izhajajoč iz Foucaultove kritike oblasti in naslanjajoč se na konceptualno avtoreferencialnost avtorice, lahko razumemo kot poseg v samo družbeno tkivo. Problem “naših buzzwordov” pa je, da je v njih vedno vsaj delček resnice.

Pogovarjal se je Rok Avbar

Povezave:
Spletna stran Mesta žensk: www.cityofwomen.org
Video arhiv na Vimeo: https://vimeo.com/cityofwomen
Mrežni muzej/ Mesto žensk: http://mrezni-muzej.mg-lj.si/si/novice/34/premescanja-vezja/
Društvo Mesto žensk na Culture.si: https://www.culture.si/en/City_of_Women_Association_for_Promotion_of_Women_in_Culture
Festival Mesto žensk na Culture.si: https://www.culture.si/en/City_of_Women_International_Festival_of_Contemporary_Arts

Brenčavke, 2. del: PREIZPRAŠEVATI

V tokratnem postanku na časovnici brenčavk preizprašujemo brenčavko preizpraševanje. Povod za to je intervju z direktorico Kulturnega doma Nova Gorica Pavlo Jarc, ki pravi, da je »preizpraševanje« ena tistih, ki so ji ostale v spominu.

Sogovornica ugotavlja, da so se nekatere brenčavke kar “ugnezdile v naš jezik”; preizpraševanje je ena takšnih. Z gotovostjo lahko rečemo, da se uporablja že od leta 1998 – denimo v članku Delo, ki ga za primer navaja ZRC SAZU. Od kod pa pride? Pavla Jarc nam pove, da so brenčavke pogosto prenešene iz anglosaksonskih jezikov (tako tudi sama brenčavka). V še enem primeru spletnega slovarja knjižnega jezika najdemo primer iz prevoda knjige Amelie Jones Body Art (Prevod: prevod Aleksandra Rekar; Maska, 2004), kjer avtorica piše o umetnici, ki nekaj preizprašuje. Reče: she questions.

Pri tem gre za rabo glagola, ne samostalnika, izraža pa nekakšen dvom, saj izprašuje obstoječe, uveljavljeno itn. Čemu potem preizpraševati in ne izpraševati? Ali gre za ostrejše preizpraševanje, namenjenost dvomiti do konca in še dlje? Ali je preizpraševanje presežno, pretirano izpraševanje in tako že paranoja? Je preizpraševanje svojevrsten spektakel, ugovor v prostoru absolutnosti, totalne razsvetljenskosti, ki je začela nažirati samo sebe? Ali je torej v paniki, imenovani kultura laži, izpraševati čisto premalo in zahteva preizpraševanje? Morda. Ali pa ne. Vse to je potrebno preizprašati, ali pa vsaj izprašati – tako na teoretski ravni kot prek kakšnega performansa. Če ste se slučajno spraševali, o kateri brenčavki nameravamo govoriti prihodnjič.

> Preizpraševanje in flagranti na Kulturniku

Prikaz poletizacije festivalov v Sloveniji.

Smrt, davki in festivali

Menda so na tem svetu gotove le tri stvari: smrt, davki in festivali. Tule se bomo dotaknili slednjih: od vzpostavitve portala Culture.si leta 2012 namreč sistematično zbiramo podatke o festivalih v Sloveniji. Njihovo vsakoletno koledarsko in žanrsko razporeditev lahko obiskovalci portala preverijo tudi na interaktivni infografiki. Prav tako je moč preveriti njihovo zgodovinsko dimenzijo – na voljo je tudi časovnica ustanavljanja festivalov po Sloveniji od leta 1946 dalje.

Mednarodna arhitekturna konferenca Piranski dnevi arhitekture se lahko baha z eno najdaljših tradicij na svetu.

Mednarodna arhitekturna konferenca Piranski dnevi arhitekture se lahko baha z eno najdaljših tradicij na svetu.

Vzporedno s tem se nam občasno zapišejo tudi nekatera opažanja. Ko je lani država napovedala, da bo leto 2019 leto kulturnega turizma in da bo kultura nekakšen »peti letni čas«, smo se lotili klimatologije festivalskega ekosistema. Tedaj smo za provizorično analizo festivalskih agend predložili tri tipske profile: razvojni festivali, potrošni festivali ter festivali lokalpatriotskega entuziazma.

Z letnimi časi smo se ukvarjali tudi leto prej, ko smo na podlagi zbranih podatkov skozi leta opazili proces ti. poletizacije festivalov. Povprečno število festivalov v povprečnem poletnem tednu je namreč od leta 2012 do 2016 naraslo iz 18,7 na 22,3. Pri tem velja upoštevati, da je število vseh festivalov v tem času upadlo in da je relativen porast še nekoliko večji.

V še enem od razmislekov smo se lotili državotvornosti festivalov. Špekulirali smo s tezo, da je slovenska družba za vstop med polnovredne moderne nacije potrebovala tako razvoj težke industrije in vojske kot tudi dostojno razvita polja umetnosti in kulture. Celo pri rojstvu naroda so torej eno ključnih vlog igrali festivali. Deloma sorodna vprašanja so se porajala pri zapisu o festivalu Ment, ki ga je moč razumeti kot lokalno simulacijo ‘pravega’ glasbenega trga oz. zasilno metodo za zmanjševanje trgovskega deficita v kulturni izmenjavi med periferijo in centrom.

Festival MENT: Simulacija mehanik »nevidne roke trga« za male dežele iz obrobja.

Festival MENT Ljubljana: Simulacija mehanik »nevidne roke trga« za male dežele z obrobja.

Datume festivalov za prihodnje leto navadno pričnemo zbirati jeseni. Večino zberemo do decembra, preostali pa se v bazo nakapljajo tja do konca koledarskega leta. Pridobivanje potrebnih informacij je pogosto kar drzna avantura v spletnem prostorju ugrabljenih domen, zapuščenih strani na Facebooku in raznovrstnih oblikovalskih ekscesov.

Festivals 2019 Dec 14

Ob tem soočenju z našo spletno zbirko festivalov se seveda vedno znova odpre vprašanje kriterijev in doslednosti našega izbora. Tudi s tem smo se že ukvarjali; načelno izhodišče je, da vnašamo le festivale z mednarodno dimenzijo. Vseeno pa po uredniški presoji v izbor pripustimo tudi tiste festivale, ki temu kriteriju sicer ne zadostijo, a so tako ali drugače pomembni za slovensko kulturno krajino, za njene nišne scene ter za njene posamezne regije.

Če opazite, da se nam je kateri od festivalov izmuznil in ga nimamo v bazi in bi tja nemara sodil, nas seveda lahko brez oklevanja opomnite.

Anže Zorman

Kulturnikovih petkrat top pet in enkrat top deset v 2017-2018

Kulturnik s polno paro obratuje že pet let. Pri uporabnikih se je prijel, dnevna raba ne upade vse od jutranje kave pa do zadnje kino predstave! Kaj pa najraje berete in čigave vsebine vas najbolj zanimajo? Nazadnje smo to pogledali leta 2016, zato je čas za predpraznično inventuro iztekajoče se dveletke.* Ampak, pozor! Kulturnik zajema vsebine iz okoli 2000 virov in deluje po načelu dolgega repa**. Zato so lestvice še posebej nehvaležne, nam pa vendarle pomagajo razumeti kontekst spletne prisotnosti slovenske kulture in spletno medijsko krajino, ki jo sedaj sooblikuje tudi Kulturnik. Pri pregledu smo se osredotočili na Kulturnikove Novice in Kulturnikove Dogodke., v komentarjih pa lestvice primerjamo s prejšnjimi ugotovitvami.

Novice na debelo

Najbolj priljubljena področja:

  1. Literatura (48 virov RSS)
  2. Gledališče (33 virov RSS)
  3. Glasba (56 virov RSS)
  4. Film (31 virov RSS)
  5. Dediščina (25 virov RSS)

Literatura med Kulturnikovimi uporabniki ostaja daleč najbolj priljubljena. Tudi gledališče ostaja na drugem mestu, glasba, film in dediščina pa so z lestvice izrinili fotografijo, vizualno umetnost in arhitekturo. Slednja so dejansko na spletu žal slabše zastopana.

Najbolj priljubljene rubrike, ki prečijo vsa področja:

  1. Mediji (40 virov RSS)
  2. Blogi (90 virov RSS)
  3. Kritike in recenzije (21 virov RSS)
  4. Podkasti (28 virov RSS)
  5. Tehnologija (11 virov RSS)

Kaže, da cenite Kulturnikovo priročnost in preglednost, saj lahko do določenih sklopov vsebin pridete z enim samim klikom. Namesto spremljanja 40 posamičnih virov, kolikor smo jih uvrstili v rubriko Mediji, na primer, raje redno obiskujete Kulturnik. Z gotovostjo lahko rečemo, da so se poleg Literature pri uporabnikih prijeli še Mediji, Blogi, Gledališče ter Kritike in recenzije. Upamo, da vas vsebine tako pritegnejo, da jih do konca preberete pri viru. Kulturnik namreč prikaže le, kar posamezen vir vključi v svoj RSS. Naš namen ni prevzemanje vsebin, pač pa populariziranje kulture na spletu in odkrivanje novih virov, ki bi vas utegnili zanimati onkraj običajnega medijskega jedilnika.

Novice na drobno

Toliko o področjih. Kaj pa posamezni viri in RSS viri? Koga ali kaj najraje berete?

Najbolj obiskani viri (posamezni viri RSS):

  1. Marijan Zlobec
  2. Stare slike (Cerknica)
  3. Notranjsko primorske novice
  4. Simboli polpretekle zgodovine
  5. Radio Študent
  6. Dnevnik
  7. Večer
  8. Mladina
  9. Misli (STA)
  10. Delo Ocene

Videti je bilo, da bodo to lestvico počasi prevzeli mediji, toda na vrhu že od samega začetka vztrajata zelo različna, a dobro profilirana bloga s pogostimi in rednimi prispevki (prvega piše vseprisotni upokojeni novinar, drugega pa člani ljubiteljske domoznanske skupnosti z Notranjske). Da se notranjska kultura na spletu bolje znajde kot slovenska, je očitno tudi po odlični branosti lokalnih Notranjsko primorskih novic. Spravljivi fotoblog polpretekle zgodovine trenutno sicer miruje, je pa njegova dosedanja rednost objav uporabnike očitno prepričala, da so ga radi spremljali. Časopis Delo se bo z naših lestvic počasi poslovil, saj od prenove njihovega spletnega mesta v maju 2018 odgovornim brez uspeha pošiljamo prošnjo, naj ponovno uredijo RSS feed za kulturne vsebine.

Dogodki na hitro

Aprila 2018 so se na Kulturnik prenehale stekati napovedi prireditev, najavljene na Facebookovih straneh, zato se je narava podatkov, ki jih objavljamo, spremenila. Umanjkali so predvsem tisti manjši kulturni zavodi, društva, upravniki prizorišč ipd., ki so iz praktičnih razlogov v celoti preselili svoje najave na to družbeno omrežje. Na Ljudmili smo zato okrepili svetovanje in pomoč producentom, da uredijo strojno branje podatkov pri sebi in s tem ohranijo nadzor nad njimi. Poglejmo, kaj so uporabniki na Kulturniku najpogosteje iskali:

Najbolj iskana mesta s kulturnimi dogodki:

  1. Maribor
  2. Ljubljana
  3. Kranj
  4. Ptuj
  5. Tolmin

Poplavo dogodkov na Kulturniku lahko filtriramo po slovenskih regijah ali mestih. Lestvica priljubljenih mest nakazuje, odkod ste, obenem pa daje slutiti, katera mesta moramo še bolje pokriti z viri. Vsekakor zanimiv pokazatelj tudi za štiri slovenska mesta, ki bodo naslednje leto kandidirala za Evropsko kulturno prestolnico 2025.

Najbolj iskani dogodki:

  1. koncerti
  2. razstave
  3. za otroke
  4. gledališke predstave
  5. izobraževanje

Najbolj iskana prizorišča:

  1. Cankarjev dom
  2. Arena Stožice
  3. Blunout 
  4. Cvetličarna
  5. Kulturni center Janeza Trdine

Izboljšava RSS feeda je največji kulturni center v državi s tretjega mesta zavihtela na čelo. Že od samega začetka na tem seznamu bivajo komercialna prizorišča, ki jih dohiteva le še kulturni center v Novem mestu.

Popotnica za 2019

Če ste se z nami prebili do konca te inventure, nam lahko pomagate na več načinov: sporočite nam, katere vire na Kulturniku še pogrešate, širite dober glas o Kulturniku ali pa končno uredite strojno berljivost svojih podatkov. V pomoč smo vam pripravili nasvete in preprosta navodila.


* Podatki zajemajo obdobje od 1. 1. 2017 do 1. 12. 2018. Zajeli smo jih z orodjem Piwik.

** Veliko posameznih strani z majhnim številom obiskov. (Gl. geslo long tail na Wikipediji.)

> Gl. tudi Kulturnikovih osemkrat top pet (1. 4. 2016).

Okrogle obletnice 2019

Radio_Student_crew_portrait_2012_photo_Marinka_Stanko

Tudi v letu 2019 kar nekaj organizacij obhaja častitljive jubileje. Odprli smo “piflarjevo zbirko” na portalu Culture.si, pričeli brskati ter jih nekaj našteli spodaj.

310-obletnica (ustanovljen 1709)
Kapucinski arhiv in knjižnica samostana v Škofji Loki
Arhiv skriva tudi Škofjeloški pasijon, najstarejši dramski tekst v slovenskem jeziku.

120-obletnica (ustanovljena leta 1899)
Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU)
Najstarejša zveza slovenskih likovnih umetnikov, katere člani so spodbudili tudi ustanovitev Narodne galerije Slovenije, Moderne galerije ter Akademije za likovno umetnost in oblikovanje.

100-obletnica (ustanovljena 23. julija 1919)
Univerza v Ljubljani
Z “Zakonom o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovenci v Ljubljani” je začasno narodno predstavništvo v Beogradu julija 1919 sprejelo zakon, ki je v Ljubljano postavilo univerzo. Prvi popolni programi so potekali na Pravni, Filozofski, Tehniški in Teološki fakulteti, dvoletni program pa na Medicinski fakulteti.

80-obletnica (ustanovljen leta 1939)
Loški muzej Škofja Loka
Prva lokacija muzeja je bila v škofjeloški mestni hiši, po drugi svetovni vojni je muzej zaživel v gradu Puštal, leta 1959 pa so ga dokončno umestili v Loški grad.

70-obletnica (ustanovljena leta 1949)
Mestno gledališče ljubljansko
Drugo največje dramsko gledališče v Sloveniji je eno produkcijsko najbolj aktivnih gledališč na naših tleh.
Inštitut Jožef Stefan
Največji slovenski znanstveni center, ki pogosto sodeluje tudi s slovenskimi umetniki in umetnicami.

50-obletnica (ustanovljen leta 1969)
Radio Študent
Naš najljubši radio.

40-obletnica (ustanovljena leta 1979)
Čevljarski muzej, Turnišče
Čevljarski muzej je odprla legendarna tovarna Planika.
Grumova nagrada
Grumova nagrada je najpomembnejša slovenska nagrada, ki jo na Tednu slovenske drame podeljujejo za najboljšo novo nastalo slovensko dramo.

30-obletnica (ustanovljeni leta 1989)
Ljubljanski mednarodni filmski festival – LIFFe
Največji kulturni dogodek “hrama slovenske kulture” Cankarjev dom.
K4
Nekoč eden najbolj legendardnih slovenskih klubov.
Strip Core, Forum Ljubljana
Kolektiv, ki od leta 1992 izdaja revijo Stripburger, od leta 2008 pa organizira tudi festival Svetlobna gverila.

20-obletnica (ustanovljena leta 1999)
Mini Teater
S svojim programom Mini Teater res ni mini, saj od leta 2005 organizira tudi Festival srednjeveške in renesančne glasbe.
Druga godba
Društvo Druga godba organizira največji slovenski festival glasb vseh sveta.

10-obletnica (ustanovljeni leta 2009)
Center urbane kulture Kino Šiška
Največji center urbane kulture v Sloveniji z več kot 300 glasbenimi, gledališkimi, plesnimi in razstavnimi dogodki na leto.
Festival nasedlega kita
Edini svetovni festival, posvečen nasedlim kitom.

Na sliki: Ekipa sodelavcev Radia Študent, 2012. Fotografinja Marinka Stanko. Vir: Culture.si, CC-ND.

 

Pripravil Rok Avbar

Uvod v časovnico brenčavk na področju kulture

Jože Vogrinc se v knjigi Pojmovne prikazni (Studia Humanitatis, 2015) ukvarja z izrazi, ki so ga “zbodli v oko kot humanista in družboslovca.” Pod drobnogled tega že zbodenega očesa vzame pojme, kot so komoditizacija, koncept, negativna rast, videna kot, najtrofejnejši in – po našem mnenju absolutna zmagovalka – generični žanr. To so izrazi nekega časa, brenčavke, če dovolite prenos iz angleške buzzword, ki obeležujejo neko obdobje, četudi je njihova raba včasih napačna, nenavadna, povsem nelogična, ali pa nas, ker nikakor ne prenesemo povzpetništva prek velikih besed in tujk in neologizmov, kratko malo iritirajo, pardon, živcirajo.

Menda je bila pred leti vsak dan beseda dneva oplajanje – tako nam je povedel eden izmed programerjev na Ljudmili -, tu so bile godbe in diskurzi, danes pa – če gre soditi po recenzijah glasbenih dogodkov – domala vse poteka na raznih stičiščih, sicer pa so stvari v jukstapoziciji, kar je morebiti konsekvenca nekih drugih kuriozitet.

Prejšnji dan smo se pogovarjali z Almo R. Selimović, vodjo razvojnih programov v Bunkerju, in jo povprašali o njej najbolj zanimivih brenčavkah. Med favorite je dodala hibrid, katerega vse pogostejša raba v angleški različici je razvidna že iz, recimo Googlovega grafa, medtem ko je drugi favorit – lapidarno – v zadnjih dvesto letih nekoliko bolj enakomerno uporabljen, a z manjšim upadom v zadnjih letih, kar pa, glede na pomen besede – jedrnato – niti ni presenetljivo.

image

Graf 1: prikaz prisotnosi besede hybrid na Google Ngram Viewer.

image1

Graf 2: prikaz prisotnosi besede lapidary na Google Ngram Viewer.

Nina Dragičević

O spletu s producenti: festival Pixxelpoint

43660210_2209535529288752_4108843196010725376_n

Že od leta 2000 v organizaciji Kulturnega doma Nova Gorica poteka Pixxelpoint, mednarodni festival sodobnih umetniških praks. Ker gre za festival, ki je “internete razumel še preden so bili popularni”, smo k pogovoru o spletu in spletnem komuniciranju povabili Pavlo Jarc, direktorico Kulturnega doma Nova Gorica.

Pavla Jarc (1971), diplomirana umetnostna zgodovinarka, muzejska svetovalka, že skoraj dvajset let deluje v slovenskem kulturnem prostoru. Od leta 2000 je vodja mednarodnega festivala sodobnih umetniških praks – Pixxelpoint, ki se vsako leto odvija v Novi Gorici in sosednji Gorici, od leta 2004 pa tudi direktorica Javnega zavoda Kulturni dom Nova Gorica. V letu 2015 je postala predsednica Združenja kulturnih domov in ustanov Slovenije – KUDUS.

Pozdravljeni Pavla, ste organizatorka enega od festivalov, ki splet resnično razume in ga med drugim skozi najrazličnejše umetniške prakse tudi problematizira. Zato je vprašanje, kakšno vlogo ima za vas kot producente festivala spletno komuniciranje, toliko bolj tehtno? Kje vidite omejitve, pasti, kaj po vašem mnenju “deluje” in po čem prepoznate uspešnost spletnega komuniciranja? Prav tako me zanima, ali festival s takšnim poreklom še verjame v “ne-spletno” oglaševanje in kakšno je razmerje med vloženimi sredstvi v obe obliki, tj. spletno in “ne-spletno” oglaševanje?

PJ: Spletno komuniciranje postaja vse pomembnejši kanal za oglaševanje in promocijo našega festivala, s pomočjo katerega nagovarjamo svoje ciljne javnosti. Skozi zgodovino festivala so se komunikacijske strategije sicer spreminjale, nadgrajevale, a glede na naravo in vsebino Pixxelpointa, ki bo letos potekal že 19. leto zapored, že od vsega začetka uporabljamo spletno stran, kjer se trudimo, da je v festivalskem obdobju vedno aktualna, za obiskovalce informativna, enostavna in pregledna, pa tudi dovolj vizualno privlačna. Druge oblike spletnega komuniciranja, ki se jih poslužujemo ter so vse bolj razširjene in priljubljene, so seveda socialna oziroma družbena omrežja. Prav tu nas čaka še veliko dela, kako čim bolj optimalno izkoristiti njihov potencial ter doseči večjo prepoznavnost festivala in razširitev njegove vsebine v javnosti. Zelo učinkovit je tudi t. i. e-novičnik, ki ga tedensko pošiljamo na naslove tistih, ki so izrazili željo po tedenskem prejemanju informacij o dogajanju v naši instituciji. Še vedno pa prisegamo tudi na kot pravite “ne-spletne” oziroma klasične oblike oglaševanja, saj verjamemo v njihovo učinkovitost. Za tovrstno oglaševanje porabimo večino sredstev namenjenih za oglaševanje, kjer največji strošek predstavljajo predvsem oblikovanje in tisk plakatov, letakov, vabil in kataloga. Vse to namreč izdajamo ob vsaki ediciji festivala, saj menimo, da mora kljub spletni platformi za nami ostati tudi fizična sled, v papirni obliki. Promocijsko gradivo uporabimo tudi v digitalni obliki za spletno komuniciranje, zlasti na socialnih omrežjih, ki je vse bolj aktualno, saj je hitro, cenovno zelo ugodno in omogoča, da se uporabniku poleg teh vsebin približamo tudi na atraktiven način z objavljanjem video oglasov in fotografij tako umetniških del kot dogajanja na samih dogodkih.

Pixxelpoint že od samega začetka skrbi tudi za arhiviranje festivalskih vsebin. Kje vidite priložnosti, ki jih arhiviranju omogoča splet in kako ocenjujete skrb za spletno arhiviranje v slovenskem kulturnem prostoru?

PJ: Bogata zgodovina delovanja festivala mora biti trajno dostopna stroki in širši javnosti, zato se vseskozi posvečamo tudi arhiviranju bogatih festivalskih vsebin tako na spletu kot v fizični obliki. S tem zgodovinimo projekt in umetnost, ki jo festival obravnava, za širše kulturno okolje in jo tako na nek način ohranjamo pri življenju. Mislim, da se pri nas sicer vedno bolj zavedamo vloge in pomena spletnega arhiviranja, a na tem področju čaka institucije, razne producente in druge kulturne akterje, predvsem pa naše javne arhive, ki so dolžni skrbeti za ohranjanje in varovanje gradiva tudi v elektronski obliki, še veliko dela in novih izzivov. V naši instituciji smo se s tem ‘trdim orehom’ že spopadli in prizadevamo si, da nam v obilici dela znotraj relativno zelo majhnega kolektiva, pri arhiviranju kakšna vsebina ne uide. Glede na sistemska pričakovanja, bi namreč morali imeti dodatnega sodelavca, ki bi se v luči zadoščanja pričakovanj lahko posvečal samo področju arhiviranja.

Družbena omrežja so za vse producente pomenila manjšo revolucijo v načinu komuniciranja z njihovimi javnostmi, mnogokrat tudi za ceno zanemarjanja lastne spletne infrastrukture. Mnoge spletne strani producentov služijo le kot informacijsko središče. Kako vi dojemate vaša spletišča in uporabo družbenih omrežij, dajete prednost slednjim ali je v ospredju uredniško delo na spletni strani?

PJ: Spletno stran in družbena omrežja dojemamo kot pomembno komunikacijsko platformo, kjer uporabnikom nudimo podrobne informacije o naših dogodkih in jim na razne načine poskušamo približati naše festivalske in redne vsebine. Družbena omrežja so odličen spremljevalec in podpora uradni spletni strani, ki je dnevno ažurirana, s čimer se je večkrat poslužimo kot odskočno desko za mnogotere ‘poste’na družbenih omrežjih. Bistvo namreč vidimo v tem, da povezavo do naše spletne strani čim pogosteje uporabimo z namenom, da ljudje tudi sami od sebe poiščejo na njej sebi zanimive vsebine, ne da bi za to nujno potrebovali ‘družabni opomnik’. Za vse te oblike komuniciranja, ki so, roko na srce, precej zamudne, a hkrati nujne, v zavodu skrbimo sami.

Vsi producenti s kilometrino in izkušnjami, ki jo imate tudi vi, poznate najrazličnejše buzzwords, s katerimi ste se srečali pri svojem delu, od diskurza, zvočne krajine, režijske poetike, če navedemo samo nekatere zimzelene. Katere od teh “brenčavk” so vam ostale v spominu in se nasmejite ob zavedanju, kako prepogosto ste jih uporabljali?

PJ: Od vaših naštetih prednjači brenčavka diskurz, naj omenim še kulturne in kreativne industrije, globalizacija, preizpraševanje … Nekatere brenčavke so postale zelo priljubljene in so se kar ugnezdile v naš jezik, nekatere pa so prav smešne, saj so precej nerodno sestavljene oziroma preveč dobesedno prevedene iz angleščine. Velikokrat se mi zdi, da se jih uporablja zgolj zato, ker je to “in” ali pa kot neko mašilo.

Čeravno sva govorila o spletni komunikaciji, naj za konec podam svoje mnenje tudi okrog brenčavk na medmrežju. Kljub temu, da je spletni jezik res nekaj posebnega in da večina izrazov sloni na anglosaksonskem izrazoslovju sem mnenja, da je ohranjanje slovenske besede, govorjene in predvsem pisane, maksima, h kateri bi morali težiti vsi kulturniki, še posebej tisti, ki svoje poslanstvo opravljamo v javnih zavodih in javnih medijih. Ne pozabimo, čeprav morda zvenim nekoliko arhaično, da je prav slovenski jezik osnova naše kulture, temelj obstoja naše samostojne države in nacije. To si velja zapomniti.

Povezave:
Spletna stran festivala Pixxelpont: http://www.pixxelpoint.org/index_si.html
Kulturni dom Nova gorica na Culture.si: https://www.culture.si/en/Nova_Gorica_Arts_Centre
Festival Pixxelpoint na Culture.si: https://www.culture.si/en/Pixxelpoint_International_Festival_of_Contemporary_Art_Practices
In na Kulturniku: https://kulturnik.si/search?q=Pixxelpoint
Pixxelpoint arhiv (2000-2010): http://www.pixxelpoint.org/2011/archive.html

O spletu s producenti: zavod Bunker

Beton Ltd.: VELIKA PRIČAKOVANJA|GROSSE ERWARTUNGEN (SI), premiera, 30.8.2018, Mladi levi

Beton Ltd.: VELIKA PRIČAKOVANJA|GROSSE ERWARTUNGEN (SI), premiera, 30.8.2018, Mladi levi. Foto: Nada Žgank


Dober mesec dni po zaključku festivala Mladi levi smo z uredništva portalov Kulturnik.si in Culture.si vodji razvojnih programov Almi R. Selimović in vodji komunikacij ter koordinatorici mednarodne mreže Balkan Express Tamari Bračič Vidmar poslali nekaj vprašanj v zvezi z nedavnim festivalom, prvo “sezono” kritiške platforme Kriterij.si ter (še neizkoriščenimi) priložnostmi spleta. Zavod Bunker, v katerem delujeta, je eden epicentrov kulturnega dogajanja v Ljubljani. V njem prostor poleg lastnih produkcij najdejo tudi najrazličnejši festivali in posamezni ustvarjalci in ustvarjalke. 

Zdravo Alma in Tamara, ob tem e-pogovoru so prisotna naša velika pričakovanja (op. pr. Grosse Erwartungen je naslov najnovejše predstave kolektiva Beton Ltd., nastale v produkciji zavoda Bunker). Zavod, v katerem delujeta, je eden najbolj prisotnih, prepoznavnih kulturnih producentov v ljubljanskem, če ne tudi slovenskem prostoru. Nedavno ste zaključili s produkcijo že enaindvajsete edicije festivala Mladi levi, že šestnajst let pa poteka tudi Drugajanje v Mariboru. Če se pri prvem srečujete z zvesto publiko, se druga zdi morda malo bolj “neulovljiva” in predvidevam, da se nagovarjanje in vzpostavljanje odnosov z javnostmi pri omenjenih festivalih razlikujeta. Zanima nas, kakšno vlogo ima za vas kot producente obeh festivalov spletno komuniciranje? Kje vidite omejitve, pasti, kaj po vašem mnenju “deluje” in po čem prepoznate uspešnost spletnega komuniciranja? Kakšno je razmerje med vloženimi sredstvi v spletno in “nespletno” oglaševanje?

TBV: Festivala sta zelo različna – Mladi levi potekajo že dolgo časa in komunikacijske strategije so se z leti zelo spremenile. Spomnim se, da je bilo včasih zelo pomembno, da so bili v dnevnih časopisih oglasi za festivalske dogodke. Tega že dolgo ne počnemo več, delno seveda tudi zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, v velikem delu pa zato, ker je mnogo pomembnejše sredstvo komuniciranja postal splet. Bunker ima kompleksno spletno stran, v kateri skušamo zajeti mnogotere aktivnosti, ki jih skozi leto počnemo (oba festivala, premiere novih predstav v naši produkciji, mednarodne conference Ready to Change, množica mednarodnih projektov, v katere smo vključeni, projekti kulturno umetnostne vzgoje) in hkrati promovirati tudi vse dogodke, ki se skozi leto odvijajo v Stari mestni elektrarni.

Razmišljamo, da bi bilo morda pametneje spletno stran Bunkerja razvejati v več bolj fokusiranih strani, vendar se tega lotevamo počasi tudi zaradi finančnih zadržkov. Kar se tiče festivala Mladi levi, še vedno uporabljamo veliko klasičnih načinov komuniciranja – novice pošiljamo po e-mailih (mailing lista se je sicer po uvedbi nove uredbe GDPR malo zmanjšala), pripravimo tudi letake, vabila in tiskane kataloge ter mestne plakate, ki prinesejo večjo opaznost, so pa po drugi strani tudi zajeten finančni zalogaj, ki si ga lahko privoščimo le ob prispevku sponzorjev. V zadnjih letih pa se vedno bolj zanašamo na družbena omrežja (facebook, twitter, instagram) – veliko uporabljamo organsko širjenje informacij (za deljenje novičk se zanašamo na naše sledilce – obiskovalce, prostovoljce, umetnike), že nekaj let pa uporabljamo tudi oglaševanje na družbenih omrežjih (predvsem FB), ki dosegajo veliko število ljudi, tudi v tujini. Kar se tiče oglaševanja, vedno več sredstev sicer namenjamo spletnemu oglaševanju, vendar pa je delež sredstev namenjen bolj klasičnim oblikam komunikacije še vedno večji. Kljub vsem tem pristopom pa pomemben del naše strategije temelji na osebnih stikih – z občinstvom skušamo vzpostavljati stike osebno, jih povabiti k sodelovanju pri predstavah, na družabnih dogodkih ali pa kot prostovoljce na festivalu in tako skozi čas ustvarjati začasno festivalsko skupnost, sproščeno in svobodno okolje, kjer se ljudje dobro počutijo in kamor se vračajo zaradi umetnosti, presenečenj, dobrih debat in seveda dobre družbe.

Festival Drugajanje je čisto drugačna zgodba – pri njegovi izvedbi že sedemnajsto leto sodelujemo z Drugo Gimnazijo Maribor in njenim ravnateljem Ivanom Lorenčičem. Velik del naše publike je vsako leto prav gimnazijcev Druge gimnazije, prihajajo pa tudi gimnazijci Prve gimnazije in srednješolci z drugih mariborskih srednjih šol, ki jih sodobno gledališče zanima in se z njim že na kakšen način ukvarjajo. Pri komunikaciji festivala Drugajanje sicer uporabljamo spletno stran in družbene medije, vendar pa s temi večinoma ne dosežemo publike, ki si jo na festivalu želimo, saj dijaki ponavadi uporabljajo druga spletna omrežja, s katerimi se mi še nismo čisto spoprijateljili. 🙂 Zato se potrudimo, da je komunikacija tudi osebna – natisnemo festivalske kataloge in prosimo učitelje, da jih razdelijo dijakom z osebnim priporočilom. Nekateri dijaki se udeležijo predstav tudi kot del obveznih izbirnih vsebin, nekatere pa nagovorimo osebno preko aktivnosti, ki jih vodimo skozi projekt Igrišče za gledališče 2.0 (delavnice, Šole v kulturi, gledališki klubi). Študentje pridejo gledat predstave predvsem, če jim te kdo osebno priporoči ali če nam uspe najti pravi medijski kanal, ki jih nagovori – radio, pravo rubriko v spletnih napovednikih. Tu je še veliko prostora za izboljšave in precej se ukvarjamo s tem, kako izboljšati spletno komunikacijo prav s to skupino mladih ljudi – če rečem, da to ni najbolj enostavno, nisem povedala nič novega. 🙂

Lansko leto avgusta je zaživela spletna kritiška platforma Kriterij.si. Njen nastanek je spodbudilo pomanjkanje refleksivnih zapisov o projektih s področja scenskih umetnosti, že od začetka je bilo mišljeno kritiško spremljanje predstav v Stari mestni elektrarni, torej v prostoru, s katerim upravljate kot producenti. Četudi se vsi strinjamo, da je kritiška refleksija nujna ter da je zaradi dostopnosti, lastne uredniške politike ter distribucijskih kanalov spletna oblika kritiške platforme najprimernejša oblika, pa se kljub vsemu ne morem izogniti pomisleku o Kriteriju kot zaprtem ekosistemu, saj kritiško pretrese zgolj dogodke v vašem prostoru, pod nekatere pa se podpisujete tudi kot producent (med drugim prej omenjeno Grosse Erwartungen). Kako vi ocenjujete prvo sezono Kriterija, kakšni so nadaljnji načrti z njim ter ali ste razmišljali o Kriteriju tudi v natisnjeni obliki in če da, zakaj?

ARS: Da je Kriterij incestuozen ali da je interen so pogosti očitki. Tudi ocena in vitro je padla. Najprej tehničen odgovor – predstave, ki so na Kriteriju, so predstave, ki so v Stari mestni Elektrarni (SMEEL). Bunker s slednjo sicer upravlja, ampak je pri tem servis ostalim (pretežno nevladnim) organizacijam s področja uprizoritvene umetnosti. Kriterij tako ni orodje za samopromocijo, ampak je del storitev, ki jih zagotavljamo partnerjem, ki delajo v SMEEL. Povedano zelo banalno – zagotovimo prostor, prodajo kart, čiščenje, deloma tudi promocijo in tehnično oskrbo, opremo … Poskušamo pa ustvariti tudi nek odmev predstav, ki bi šel dlje od klepeta po predstavi in dlje od ene ali dveh kritik, ki jih v povprečju dobijo predstave. Pa še o zaprtem ekosistemu: kar mi delamo, sodobna umetnost, je bolj ali manj zaprt ekosistem. 🙂 »Scena« je sicer bogata, a majhna in razmišljati, da na njej obstajajo razmerja, ki so neomadeževana s poznanstvi, vnaprejšnjimi srečanji, sodelovanji … se mi zdi nemogoče. Mislim, da je higiena drugje – da imajo pisci res proste roke. In tu smo recimo dobili kritiko, da so zapisi preveč afirmativni, premalo ostri (to je po mojem sicer del problema tiskane kritike – ker je tako malo kritik, pisci čutijo nekako še večjo odgovornost, da so afirmativni, da ne »skritizirajo« preveč, saj je čisto možno, da to ne bo en zapis med mnogimi, ampak edini). Da »pokrivamo« samo elektrarno ni toliko odločitev, kolikor je omejitev, saj je to šele poskus vzpostaviti neko platformo, z vsemi omejitvami, s katerimi se soočamo.

S sourednikom Muanisom Sinanovićem sva zato zasnovala izjemno enostaven format: pet piscev na predstavo (vedno se ne izide), nobenih žanrskih ali dolžinskih omejitev, v prvi sezoni sta bila stalna pisca Alja Lobnik in Muanis, ki sta na koncu pisala tudi o celotni sezoni, pri izboru ljudi pa sva skušala poleg strokovnjakom za uprizoritveno umetnost sistematično dodajati še t. i. področne strokovnjake. Prav področni strokovnjaki se mi zdijo eden od načinov, da prebijamo iz zaprtega ekosistema in nagovorimo še koga drugega.

Po prvi sezoni je bilanca naslednja: številčni obiski strani, kar pomeni, da o predstavah običajno bere na Kriteriju več ljudi, kot pa jih predstave vidi, veliko dobrih odzivov avtorjev predstav ter volja in odločenost, da nadaljujemo. O tiskani verziji ne razmišljamo, prej o razširitvi: ne samo predstave v SMEEL, ne samo teksti o predstavah ali pa o povezovanju v mikromedijske grozde. Vsekakor nismo edini, povezovanje se mi zdi smiselno, če bi nam skupaj povečalo doseg ali odpravilo morebitno prekrivanje.

Pa še o občinstvu: prvi v mojih mislih pri Kriteriju so bili umetniki, zdelo se mi je prav luksuzno, da lahko predstava dobi pet odzivov in to različnih, raznorodnih. To se je seveda izkazalo za super – sedaj pa: branost je ok, ampak vsekakor bi lahko bil doseg večji. Tuhtamo kako.

Kot uspešni producenti na področju uprizoritvenih umetnosti ste vključeni v evropske projekte. Eden izmed kriterijev pri ocenjevanju prijav projektov je med drugim tudi uspešnost prijavljene komunikacijske strategije. Zanima nas, kako vašo siceršnjo komunikacijsko strategijo, predvsem mislim na komunikacijo na spletu, prilagajate potrebam tovrstnih prijav projektov in kateri so glavni gradniki vaše spletne komunikacije ter kdo pri vas skrbi za njeno uresničevanje?

TBV: Za vso komunikacijo skrbimo znotraj Bunkerja. Pri mednarodnih projektih se trudimo najti kakšen nov komunikacijski pristop vsakokrat, ko pišemo prijavo za projekt. Velik del naše strategije temelji na spletni komunikaciji, saj je mednarodne projekte težko komunicirati drugače. V novem projektu Create to Connect –> Create to Impact, za katerega smo financiranje pridobili na zadnjem razpisu programa EU Creative Europe in vključuje petnajst partnerskih organizacij iz različnih evropskih držav in širše, smo v komunikacijo vključili tudi dva zanimiva umetnika, ki bosta aktivnosti komentirala skozi svoja umetniška dela, za katera bosta uporabljala različne medije – od videa do besedil, krajših komentarjev, fotografij, družbenih medijev … In te umetniške vsebine bomo delili skozi spletne kanale vseh partnerjev. Vzpostavili pa bomo tudi posebno spletno platformo prav za te vsebine. Pomembno se nam zdi, da skozi našo komunikacijo razširjamo predvsem vsebine z neko dodano vrednostjo – da ne vsebujejo le novice o tem, da se nekaj je ali se bo zgodilo, ampak tudi refleksijo, komentarje, kritike, alternativne poglede na dogodke, ki jih skupaj s partnerji pripravljamo.

Družbena omrežja so za vse producente pomenila manjšo revolucijo v načinu komuniciranja s z njihovimi javnostmi, mnogokrat tudi na ceno zanemarjanja lastne spletne infrastrukture. Mnoge spletne strani producentov služijo le kot informacijsko središče. Kako vi dojemate vaša spletišča in uporabo družbenih omrežij, dajete prednost slednjim ali je v ospredju uredniško delo na spletni strani?

TBV: Spletna stran nam še vedno pomeni osnovo spletnega komuniciranja. Pomembno se mi zdi, da je na spletni strani zbrana večina informacij, ki jih potencialni obiskovalci potrebujejo, da se odločijo za obisk našega dogodka. Veliko informacij objavljamo tudi v spletnih napovednikih in se trudimo za prisotnost v medijih – če so objave spletne, jih z veseljem in pogosto delimo na naših družbenih omrežjih. Družbena omrežja razumemo kot super dodaten kanal, preko katerega lahko komuniciramo tako osnovne informacije kot tudi zabavne ocvirke, povezane z dogodki, projekti ali umetniki, spremembe v zadnji minuti, pozive k sodelovanju in seveda nepogrešljive vizualne informacije – fotografije, trailerje, včasih kratke intervjuje … Ko delimo novice o dogodkih, pa sledilce vedno povabimo, da obiščejo še našo spletno stran ali Kriterij za bolj poglobljeno informacijo.

Vsi producenti s kilometrino in izkušnjami poznate najrazličnejše buzzwords, s katerimi ste se srečali pri svojem delu, od diskurza, zvočne krajine, režijske poetike, če navedemo samo nekatere zimzelene. Katere od teh “brenčavk” so vama ostale v spominu in se nasmejita ob zavedanju, kako prepogosto ste/si jih uporabljala?

ARS: Favoritke: preizpraševati, rizomatsko, heterotopično, lapidarno, hibridno …
Že nekaj let imamo v Bunkerju tekmovanje, kjer imamo izziv, da izbrane besede leta izrečeš skupaj v enem stavku, ko daješ izjavo za medij. Zaenkrat je zmagovalka samo direktorica Nevenka Koprivšek. Kje pa ji je z izjavo uspelo, prepuščamo kopanju po Bunkerjevem klipingu, haha.

E-spraševal: Rok Avbar

Povezave:
Spletna stran Bunker: http://www.bunker.si/slo/
TW: https://twitter.com/bunkerljubljana
FB Bunker: https://www.facebook.com/bunkerljubljana/
IG: https://www.instagram.com/zavod_bunker/
Kriterij: http://www.kriterij.si/
Bunker na Vimeo: https://vimeo.com/user5531085
Bunker na Culture.si: https://www.culture.si/en/Bunker_Institute
Mladi levi na Culture.si: https://www.culture.si/en/Mladi_levi_Festival
Stara mestna elektrarna na Kulturniku: https://dogodki.kulturnik.si/?where=Stara%20mestna%20elektrarna%20-%20Elektro%20Ljubljana

open data C eu funding private-public

Odprti podatki portalov Culture.si in Kulturnik

Portala Culture.si in Kulturnik.si sta portala Ministrstva za kulturo, razvija pa ju Društvo Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost. Prvi je v angleščini in namenjen spodbujanju mednarodnega sodelovanja. Vsebine so izvirne, deluje na odprtokodni platformi MediaWiki. Kulturnik pa je namenjen lažjemu dostopu do obstoječega digitaliziranega bogastva slovenskih knjižnic, arhivov, muzejev in sledenju aktualni kulturni produkciji ter pestremu kulturnemu dogajanju po Sloveniji. Gre za iskalnik po podatkovnih zbirkah in agregator novic ter dogodkov iz prek 2000 različnih spletnih virov, ki jih povprečni uporabnik spleta niti ne pozna niti jim ne more slediti, Google pa jih le deloma upošteva oz. zadetkov pri posamezni poizvedbi ne prikaže na prvi strani.

Ta uvod je potreben, da opredelimo podatkovne zbirke, ki nastajajo na obeh portalih, kot “stranski produkt” sledenja zastavljenim ciljem (popularizacija slovenske kulture za različne javnosti). Ker pokrivamo tako javni kot zasebni sektor v kulturi, ter vsa področja od kulturne dediščine do vseh umetnostnih zvrsti, smo v bistvu ustvarili edinstvene podatkovne zbirke, za katere si želimo ponovne uporabe, tudi v statistične in torej analitične namene.

Za Ministrstvo za javno upravo smo pripravili seznam nekaterih podatkovnih zbirk odprtih podatkov za portal Odprti podatki Slovenije (OPSI).

https://wiki.ljudmila.org/OpenData_Zbirke

open data ljudmila wiki

Sami pa smo na treh primerih izdelali interaktivne infografike, ki lahko ponazorijo potencial, ki se skriva v naših (t.j. javnih, odprtih) podatkih portala Culture.si. Za te tri primere smo določili natančne kriterije, podatke očistili in uskladili, tako da so baze podatkov verodostojne. Podobno bi postopali pri vsakem nadaljnjem tovrstnem projektu.

1) Festivali po Sloveniji
https://www.culture.si/en/Festivals_in_Slovenia
V bazi je okrog 200 festivalov, ki jih prikazujemo po tednih skozi koledarsko leto. Na dnu strani smo objavili tudi press clipping, ta infografika je bila za medije očitno najbolj zanimiva. Skozi primerjavo po letih se da odčitati trend “poletizacije” festivalov, recimo.

festivali 2018

2) Culture from Slovenia Worldwide
https://www.culture.si/en/Culture_from_Slovenia_World_Map
Edina obstoječa baza podatkov o gostovanjih naših ustvarjalcev in kulturnih producentov po svetu. Zanimalo nas je, kakšen izgleda svet, če ga “kolonizira” slovenska kultura. Kje smo najbolj prisotni in kam ne zahajamo? Ti podatki, ki so na voljo tudi v obliki zemljevida, najbolj zanimajo Ministrstvo za zunanje zadeve, v veliko pomoč je namreč tudi mreži naših diplomatsko-konzularnih predstavništev.

open dataworldwide

3) EU funding
https://www.culture.si/en/EU_funding
Skupaj z informacijsko pisarno Ustvarjalna Evropa Slovenija smo pripravili edinstveno bazo podatkov, ki je ne premore nobena druga evropska država. V njej smo združili podatke tako za Creative Europe kot za Media programe, ki so edini viri financiranja kulture na ravni Evropske Unije. Dejansko je Slovenija pri črpanju teh sredstev med najuspešnejšimi državami in te infografike služijo za analizo. Po letih lahko spremljamo razmerje med nevladnimi in javnimi kulturnimi organizacijami, recimo, dobimo pregled nad uspešnostjo po področjih ali pa po vlogi v projektu (prijavitelj ali partner).

Apel za likovno kritiko

Ugotovitve in apel partnerjev v poskusu vzpostavitve spletnega medija za podporo likovni kritiki in kritiškemu pisanju: Paviljon – prostor za likovno kritiko

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije se po državi na leto zvrsti okrog 2500 razstav. In vendar so obiskovalci likovnih razstav, njihovi ustvarjalci in producenti prikrajšani: medijski prostor za kritiško refleksijo se krči; ob slabih (materialnih) pogojih načrtno spremljanje in veščina kritiškega pisanja vse bolj pojemata; vsled varčevalnih politik zasebnih lastnikov pisanje o vizualni umetnosti v veliki meri postaja pristojnost zaposlenih novinarjev, ki največkrat za to niso strokovno usposobljeni, zapisi pa tako postajajo vse bolj le predelana PR in agencijska sporočila. Ob vsem tem je likovna kritika v tradicionalnih medijih v primerjavi z drugimi umetnostnimi področji med slabše zastopanimi. Izkušnje spletnega portala Kulturnik.si po drugi strani kažejo, da so kritike in recenzije med najbolj branimi prispevki na Kulturniku, in da jih bralci – obiskovalci razstav močno pogrešajo.

Da bi v to, vse bolj nevzdržno situacijo, ki se odraža tudi v ravni javnega diskurza o umetnosti in o samih ustvarjalcih, posegli proaktivno, smo se v letu 2017 predstavniki spletnega portala Kulturnik.si, revije Šum ter Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo povezali v nameri vzpostavitve spletnega mesta za podporo likovni kritiki in kritiškemu pisanju. Pri tem so se nam pridružili še Radio Študent, revija Fotografija, spletni medij Koridor – križišča umetnosti in spletni kanal Sodobna umetnost; kot konzorcij partnerjev smo zasnovali  spletni medij Paviljon: prostor za likovno kritiko.

Izhajali smo iz prepričanja, da je problem pomanjkanja kritiške refleksije potrebno zagrabiti in media res in torej aktivno poseči v samo medijsko krajino. Spletno mesto Paviljon bi na enem mestu agregiralo izbrane likovne kritike, ki jih na svojih spletnih mestih objavljajo sodelujoči partnerji, obenem pa bi skupno uredništvo k objavljanju vabilo tudi gostujoče pisce in piske. Paviljon je bil tako tudi poskus povezovalno zastavljenega produkcijskega modela in sinergičnega delovanja, s tem pa preseganja partikularnih, četudi dobronamernih pobud. Paviljon bi temeljil na samostojno razviti odprtokodni programski rešitvi, ki se že financira iz javnih sredstev. Pridobili smo tudi del potrebnih sredstev (sponzorstvo in zasebna fundacija), za zagon pa smo manjkajoči del želeli pridobiti iz javnih sredstev na ustreznem razpisu.

Letvico smo si postavili visoko, a z možnostjo sledljivosti ciljev:

  • v treh letih izboljšati količino in raven pisanja o vizualni umetnosti,
  • izboljšati materialne pogoje za kritiško pisanje,
  • vzpostaviti uravnotežen kritiški pregled likovnega dogajanja po celi državi in ne le po večjih razstaviščih v Ljubljani,
  • povečati zanimanje za vizualno umetnost (branost recenzij) in posledično sam obisk razstav.

Pri skupni uredniški politiki konzorcija smo si za vodila postavili: strokovnost, decentralizacijo, pluralnost oz. odprtost za različne žanre in eksperimente okoli kritiškega pisanja kot tudi za različne estetike in teoretska izhodišča, ter pokrivanje razstav, umetniških praks in umetnostnih vprašanj, ki so v tradicionalnih medijih slabo zastopani. Projekt je načrtoval tudi gostovanja tujih kritikov v Sloveniji ter usposabljanje in izobraževanje tako piscev in pisk kot tudi urednikov in urednic.

Po več kot enoletnih prizadevanjih smo ugotovili oz. so se nam potrdile naslednje opreke:

  • Sodelujoči partnerji v projektu se soočajo s pomanjkanjem piscev in pisk za področje vizualne umetnosti.
  • Kljub zavedanju pristojnih na Ministrstvu za kulturo (MK) o resnosti problema pomanjkanja kritiške refleksije, zlasti na področju vizualne umetnosti, ministrstvo ne deluje dovolj proaktivno, da bi se to področje okrepilo.
  • Trenuten način reševanja te problematike s strani MK je parcialen in z vidika umetnostne kritike ne najbolj smotrn: ministrstvo programsko sofinanciranim producentom nalaga izvajanje podpornih programov, na nekaterih umetnostnih področjih celo z izrecnim poudarkom na “krepitvi kritiške stroke”. To v primeru kritiške refleksije lahko pomeni, da je producent razstave, koncerta, gledališke predstave, … hkrati tudi naročnik kritiškega zapisa o lastnem programu.
  • Razpis MK za sofinanciranje podpornih dejavnosti na področju umetnosti in kulture, s poudarkom na deficitarnih področjih, kamor umetnostna kritika sodi, ne obstaja.
  • Edini obstoječi razpis, kamor bi se projekt, kot je Paviljon, pogojno lahko prijavil, je razpis za e-založništvo Javne agencije za knjigo (JAK), ki je namenjen tudi spletnim medijem (SM). Težava je v tem, da je razpis namenjen le “sofinanciranju kulturnih projektov, ki so pomembni za razvoj in uveljavljanje literarne ustvarjalnosti v spletnih medijih”, torej le področju literature in literarne kritike, saj JAK letno za podpodročje SM razpolaga le z 20.000 evri.
  • Novo nastajajoči medijski projekti v kulturi, kot je Paviljon, nimajo sistemske možnosti pridobitve zagonskih sredstev (obstoječi razpis MK za sofinanciranje programskih vsebin medijev npr. ni namenjen sofinanciranju vzpostavitve medija, temveč mora medij izkazati dvoletno delovanje).

    Na osnovi spoznanega, apeliramo:
  • Da se v času, ko so spletni mediji vse bolj običajen način spremljanja različnih vsebin, povečajo sredstva JAK za sofinanciranje kulturnih projektov, ki so pomembni za razvoj in uveljavljanje kritiške refleksije v spletnih medijih, in da razpis za SM poleg literature vključuje celotno polje humanistike.
  • Da MK vzpostavi celosten sistem sofinanciranja podpornih dejavnosti v polju umetnosti in kulture, s posebno občutljivostjo do deficitarnih področij, kamor kritika sodi.
  • Da MK omogoči dodatna sredstva in poseben razpis za podporne dejavnosti v polju umetnosti in kulture, s posebnim poudarkom na deficitarnih področjih, posebne pozornosti pa naj bo pri tem deležno tudi usposabljanje kadrov ter izboljšanje materialnih pogojev za kritiško pisanje.
  • Da MK vzpostavi sistemsko možnost zagonskih sredstev za kulturne projekte v javnem interesu.

Partnerji v projektu in podpisniki:
Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo, zanj Urška Jurman (programska vodja)
Društvo Ljudmila / Kulturnik.si, zanj Alenka Pirman (urednica)
Društvo Galerija Boks / revija Šum, zanj Andrej Škufca (član uredništva)
Zavod Radio Študent, zanj Polona Tokar (odgovorna urednica)
Zavod Membrana / revija Fotografija, zanj Jan Babnik (glavni urednik)
Društvo Koridor – križišča umetnosti, zanj Jan Podbevšek (glavni urednik)
spletni kanal Sodobna umetnost, zanj Aljoša Abrahamsberg