Author Archives: Alenka Pirman

Apel za likovno kritiko

Ugotovitve in apel partnerjev v poskusu vzpostavitve spletnega medija za podporo likovni kritiki in kritiškemu pisanju: Paviljon – prostor za likovno kritiko

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije se po državi na leto zvrsti okrog 2500 razstav. In vendar so obiskovalci likovnih razstav, njihovi ustvarjalci in producenti prikrajšani: medijski prostor za kritiško refleksijo se krči; ob slabih (materialnih) pogojih načrtno spremljanje in veščina kritiškega pisanja vse bolj pojemata; vsled varčevalnih politik zasebnih lastnikov pisanje o vizualni umetnosti v veliki meri postaja pristojnost zaposlenih novinarjev, ki največkrat za to niso strokovno usposobljeni, zapisi pa tako postajajo vse bolj le predelana PR in agencijska sporočila. Ob vsem tem je likovna kritika v tradicionalnih medijih v primerjavi z drugimi umetnostnimi področji med slabše zastopanimi. Izkušnje spletnega portala Kulturnik.si po drugi strani kažejo, da so kritike in recenzije med najbolj branimi prispevki na Kulturniku, in da jih bralci – obiskovalci razstav močno pogrešajo.

Da bi v to, vse bolj nevzdržno situacijo, ki se odraža tudi v ravni javnega diskurza o umetnosti in o samih ustvarjalcih, posegli proaktivno, smo se v letu 2017 predstavniki spletnega portala Kulturnik.si, revije Šum ter Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo povezali v nameri vzpostavitve spletnega mesta za podporo likovni kritiki in kritiškemu pisanju. Pri tem so se nam pridružili še Radio Študent, revija Fotografija, spletni medij Koridor – križišča umetnosti in spletni kanal Sodobna umetnost; kot konzorcij partnerjev smo zasnovali  spletni medij Paviljon: prostor za likovno kritiko.

Izhajali smo iz prepričanja, da je problem pomanjkanja kritiške refleksije potrebno zagrabiti in media res in torej aktivno poseči v samo medijsko krajino. Spletno mesto Paviljon bi na enem mestu agregiralo izbrane likovne kritike, ki jih na svojih spletnih mestih objavljajo sodelujoči partnerji, obenem pa bi skupno uredništvo k objavljanju vabilo tudi gostujoče pisce in piske. Paviljon je bil tako tudi poskus povezovalno zastavljenega produkcijskega modela in sinergičnega delovanja, s tem pa preseganja partikularnih, četudi dobronamernih pobud. Paviljon bi temeljil na samostojno razviti odprtokodni programski rešitvi, ki se že financira iz javnih sredstev. Pridobili smo tudi del potrebnih sredstev (sponzorstvo in zasebna fundacija), za zagon pa smo manjkajoči del želeli pridobiti iz javnih sredstev na ustreznem razpisu.

Letvico smo si postavili visoko, a z možnostjo sledljivosti ciljev:

  • v treh letih izboljšati količino in raven pisanja o vizualni umetnosti,
  • izboljšati materialne pogoje za kritiško pisanje,
  • vzpostaviti uravnotežen kritiški pregled likovnega dogajanja po celi državi in ne le po večjih razstaviščih v Ljubljani,
  • povečati zanimanje za vizualno umetnost (branost recenzij) in posledično sam obisk razstav.

Pri skupni uredniški politiki konzorcija smo si za vodila postavili: strokovnost, decentralizacijo, pluralnost oz. odprtost za različne žanre in eksperimente okoli kritiškega pisanja kot tudi za različne estetike in teoretska izhodišča, ter pokrivanje razstav, umetniških praks in umetnostnih vprašanj, ki so v tradicionalnih medijih slabo zastopani. Projekt je načrtoval tudi gostovanja tujih kritikov v Sloveniji ter usposabljanje in izobraževanje tako piscev in pisk kot tudi urednikov in urednic.

Po več kot enoletnih prizadevanjih smo ugotovili oz. so se nam potrdile naslednje opreke:

  • Sodelujoči partnerji v projektu se soočajo s pomanjkanjem piscev in pisk za področje vizualne umetnosti.
  • Kljub zavedanju pristojnih na Ministrstvu za kulturo (MK) o resnosti problema pomanjkanja kritiške refleksije, zlasti na področju vizualne umetnosti, ministrstvo ne deluje dovolj proaktivno, da bi se to področje okrepilo.
  • Trenuten način reševanja te problematike s strani MK je parcialen in z vidika umetnostne kritike ne najbolj smotrn: ministrstvo programsko sofinanciranim producentom nalaga izvajanje podpornih programov, na nekaterih umetnostnih področjih celo z izrecnim poudarkom na “krepitvi kritiške stroke”. To v primeru kritiške refleksije lahko pomeni, da je producent razstave, koncerta, gledališke predstave, … hkrati tudi naročnik kritiškega zapisa o lastnem programu.
  • Razpis MK za sofinanciranje podpornih dejavnosti na področju umetnosti in kulture, s poudarkom na deficitarnih področjih, kamor umetnostna kritika sodi, ne obstaja.
  • Edini obstoječi razpis, kamor bi se projekt, kot je Paviljon, pogojno lahko prijavil, je razpis za e-založništvo Javne agencije za knjigo (JAK), ki je namenjen tudi spletnim medijem (SM). Težava je v tem, da je razpis namenjen le “sofinanciranju kulturnih projektov, ki so pomembni za razvoj in uveljavljanje literarne ustvarjalnosti v spletnih medijih”, torej le področju literature in literarne kritike, saj JAK letno za podpodročje SM razpolaga le z 20.000 evri.
  • Novo nastajajoči medijski projekti v kulturi, kot je Paviljon, nimajo sistemske možnosti pridobitve zagonskih sredstev (obstoječi razpis MK za sofinanciranje programskih vsebin medijev npr. ni namenjen sofinanciranju vzpostavitve medija, temveč mora medij izkazati dvoletno delovanje).

    Na osnovi spoznanega, apeliramo:
  • Da se v času, ko so spletni mediji vse bolj običajen način spremljanja različnih vsebin, povečajo sredstva JAK za sofinanciranje kulturnih projektov, ki so pomembni za razvoj in uveljavljanje kritiške refleksije v spletnih medijih, in da razpis za SM poleg literature vključuje celotno polje humanistike.
  • Da MK vzpostavi celosten sistem sofinanciranja podpornih dejavnosti v polju umetnosti in kulture, s posebno občutljivostjo do deficitarnih področij, kamor kritika sodi.
  • Da MK omogoči dodatna sredstva in poseben razpis za podporne dejavnosti v polju umetnosti in kulture, s posebnim poudarkom na deficitarnih področjih, posebne pozornosti pa naj bo pri tem deležno tudi usposabljanje kadrov ter izboljšanje materialnih pogojev za kritiško pisanje.
  • Da MK vzpostavi sistemsko možnost zagonskih sredstev za kulturne projekte v javnem interesu.

Partnerji v projektu in podpisniki:
Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo, zanj Urška Jurman (programska vodja)
Društvo Ljudmila / Kulturnik.si, zanj Alenka Pirman (urednica)
Društvo Galerija Boks / revija Šum, zanj Andrej Škufca (član uredništva)
Zavod Radio Študent, zanj Polona Tokar (odgovorna urednica)
Zavod Membrana / revija Fotografija, zanj Jan Babnik (glavni urednik)
Društvo Koridor – križišča umetnosti, zanj Jan Podbevšek (glavni urednik)
spletni kanal Sodobna umetnost, zanj Aljoša Abrahamsberg

Všečki kotalečih se kamnov

… ali kako en tvit prispeva k promociji slovenske grude

Včerajšnja objava podobe Blejskega jezera na uradnem Twitter računu angleške skupine The Rolling Stones je postala vroča tema dneva. Na njej je edini uradni fotograf zasedbe iz Slovenije Miro Majcen ta ponos slovenskega turizma uspel ujeti pod kotom, ki na fotografiji spominja na znamenit “jezični” znak legendarnih rockerjev. Posledica? Nekaj tisoč všečenj in deljenj fotografije, o tem je včeraj in danes govorilo ter pisalo več slovenskih medijev, tako lokalnih kot nacionalnih.

the rolling stones twitter post

… oziroma bi lahko prispeval k promociji slovenske kulture

Večino medijev je zanimalo, kako je prišlo do dotične objave. Fotograf Miro Majcen je za 24ur.com o tem povedal sledeče: “Večkrat sem letel čez Bled in ko letiš pod določenim kotom, se dejansko na neki točki, poziciji, diagonalno vidi to obliko. Zdaj se je ponudila priložnost, da to pride do pravih ljudi. Z njihovo PR ekipo smo sedeli v zakulisju koncerta v Varšavi, kjer smo se pogovarjali, zanimalo jih je moje delo, zato sem izkoristil ta čas. Sicer se točno ve, kaj so tam tvoje zadolžitve in ne moreš ničesar vsiljevati in kaj delati po svoje, ali iti neposredno do Micka in mu nekaj pokazati. Ekipi sem mimogrede pokazal fotografijo, nad čimer so bili navdušeni in je nekdo tako stopil do benda in jim to pokazal. Skupaj smo stopili do njih, bilo je precej smeha, bil je smešen trenutek. Ki ga nimam dokumentiranega, vse se je dogajalo na hitro, na hodniku, bili so že v svoji coni, pred koncertom, a so na hitro pogledali, bilo je zanimivo. Ko sem danes prišel s Poljske, pa sem videl, da so zadevo objavili na svoji Facebook strani in to je to.” [vir]

Čivki oziroma objave tako znanih glasbenih skupin oziroma vplivnežev, neplačani ter “organski”, na prepoznavnost obelodanjene destinacije vsekakor vplivajo. Omenjeni tvit pa ne omenja in vpliva le na promocijo okoljskega bisera naše kokoške, temveč gre tudi za promocijo slovenskega kulturnega ustvarjalca. Da, uradni Twitter račun The Rolling Stones je jasno napisal, da gre za fotografijo Mira Majcna, tudi sicer njihovega uradnega fotografa. To so pravzaprav omenili prav vsi, z izjemo ene oddaje. Informativne oddaje Odmevi na nacionalni televiziji [pričetek prispevka na 30’33”].

Njihovo poročanje se niti za trenutek ni ustavilo na točki, da bi v tovrstni objavi prepoznali ne le promocijo “naravne lepote”, temveč tudi priznanje slovenskemu kulturnemu ustvarjalcu. Bodimo pošteni: avtorstvo fotografije je težko spregledati, saj ga omenja že spremni tekst ob fotografiji. Prav tako ima uredništvo avtonomijo glede načina, kako se temi približati. Morda so se spraševali sledeče: bomo poudarili promocijo slovenske narave ali dosežka slovenskega kulturnega ustvarjalca; bomo povedali, da je avtor slovenski fotograf (pustimo ob strani dejstvo, da je Miro Majcen sodelavec konkurence 24ur.com, četudi denimo njihovi kolegi na Val 202 s tem niso imeli prav nobene težave); se nam zdi smiselno ob tej priložnosti v studio povabiti strokovnjake, ki lahko gledalcem povedo več o vplivu tovrstnih objav na turizem in prepoznavnost slovenske kulture; želimo morda poklicati na Bled in vprašati, ali se je po objavi fotografije povečala obiskanost spletne strani*?

Nauk te zgodbe je preprost: pripis avtorstva k fotografiji je pomemben in prav nič ni narobe, če smo tako kot na naravne bisere ponosni tudi na kulturne ustvarjalce, ki te bisere ujamejo v fotografski objektiv.

Rok Avbar

* Kot zanimivost: vsaj spletno vprašljivo so se odzvali tudi upravitelji FB in TW računov Turizma Bled, saj so za novico o tej fotografiji potrebovali več kot 24 ur.

Kultura v diplomatski mreži

Z Ministrstvom za zunanje zadeve RS (Sektor za javno diplomacijo in mednarodno sodelovanje v kulturi) ter z mrežo slovenskih diplomatsko-konzularnih predstavništev po svetu sodelujemo vse od vzpostavitve portala Culture.si v letu 2010. Takorekoč vsak dan teče izmenjava informacij o gostovanjih slovenskih umetnikov in producentov po svetu, ki jih vrisujemo na interaktivni zemljevid sveta, s skupnim ciljem: krepitev prepoznavnosti in vidnosti slovenskega ustvarjanja, ki pomembno soustvarja sodobno svetovno kulturno krajino.

S kakšnimi vprašanji, povezanimi s kulturo in umetnostjo, se pravzaprav srečujejo pri vsakodnevnem delu uslužbenci naše diplomatsko-konzularne mreže (DKP)? Izvedli smo krajšo spletno anketo, tukaj pa povzemamo rezultate 31 odgovorov (46 vprašanih).

Portal Culture.si uporablja več kot polovica vprašanih redno ali občasno, pri svojem delu ga največkrat uporabljajo za iskanje kontaktnih podatkov, nekaj jih je potrebovalo logotipe (zbirka logotipov) ali pa so iskali informacije o festivalih (Festivals in Slovenia). Več kot 40 % jih išče informacije o sodobni umetnosti, dobrih 11 % pa o kulturni dediščini.

ali pri svojem delu uporabljate culture

Kakšno je v mednarodnem prostoru povpraševanje po informacijah o slovenski kulturi? Približno polovica vprašanih se pri svojem delu pogosto oziroma občasno sreča s posredovanjem oziroma iskanjem tovrstnih informacij. Na vprašanja o slovenski umetnosti in kulturi s strani tujih državljanov naletijo vsaj enkrat mesečno ali večkrat, z njimi se ponavadi srečajo prek elektronske pošte ali na kulturnih dogodkih. Informacije o slovenski kulturi v DKP dobijo tako prek osebnih kontaktov kot spletnih mest, slaba polovica tudi na portalu Culture.si.

kako pogosto potrebujete culture

Kaj pa je tisto, kar po izkušnjah naših diplomatov tuje državljane najbolj zanima o slovenski kulturi in umetnosti? Vprašanja se vrtijo okrog možnosti finančne podpore za sodelovanje s slovenskimi umetniki in gostovanja, zanimajo jih tudi festivali ter programi večjih kulturnih ustanov, mednarodno uveljavljeni slovenski umetniki s posameznih področij in njihovi nastopi (predvsem na Zahodnem Balkanu) ter kulturna dediščina in kulturni turizem.

Za naša predstavništva v tujini smo pred leti pripravili Priročnik za rabo Culture.si, na letnih skupinskih pripravah diplomatov pred odhodom na nova delovna mesta predstavljamo portal Culture.si v družbi ostalih akterjev, ki so dejavni tudi na področju mednarodnega kulturega sodelovanja (UKOM, STO, MK, JAK, SFC, CSDTJ*).

Na portalu Culture.si je tudi spisek vseh slovenskih veleposlaništev, konzulatov in predstavništev po svetu, v sodelovanju z DKP pa pripravljamo tudi povzetke njihovih kulturnih dejavnosti (vzorčni primeri so npr. Veleposlaništvo RS v Pragi, Parizu ali Tel Avivu).

Helena Pivec

*UKOM = Urad vlade za komuniciranje
STO = Slovenska turistična organizacija
MK = Ministrstvo za kulturo
JAK = Javna agencija za knjigo RS
SFC= Slovenski filmski center
CSDT = Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik, Oddelek za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

kreslin cankar

Cankar vs. Kreslin, večni derbi!

Kulturnik.si je (med drugim) uporaben in krasen zato, ker nudi vpogled v dinamike kulturnega prostora v Sloveniji. Zato smo tokrat pogledali, kateri so najpogostejši iskalni pojmi na portalu po mesecih letošnjega leta, in ugotovili, da v spletnem prostoru poteka bitka med Vladom Kreslinom in Ivanom Cankarjem. Oba avtorja sta namreč bila vsak mesec leta 2018 med top 5 iskalnimi pojmi; razen februarja, ko je malo kaj lahko konkuriralo pustovanju.

Res je, da muzičist ves čas vzdržuje nekaj prednosti, a ne gre pozabiti, da se je Cankarjevo leto šele dobro začelo, zato Ivan Cankar reče, “po deveti deželi se je bil nenadoma razlegal glas, da je umetnost na svetu,” nato Vlado Kreslin reče, “danes sem v molu, ne vem, kaj mi je,” nakar Ivan Cankar reče, “sij na naju, usmiljeno nebo,” nakar Vlado Kreslin reče bodisi Cankarju bodisi sebi: “Še je čas.”

Nina Dragičević

Viri:
Perugia, ulični fake news, foto Lenart J. Kučić

Sejem resnic

Ducat let je minilo od prvega novinarskega festivala v slikoviti Perugii. Od skromnih začetkov je iz kritične debatne platforme napredoval v predstavitveni sejem poslovnih modelov in oder za vplivnike iz Silicijeve doline. Njegov bogat program s prek 700 govorci s celega sveta na več kot 300 brezplačnih dogodkih, ki pet dni vzporedno potekajo v dvanajstih bolj ali manj prestižnih dvoranah, je sicer težko odpraviti s frazo. A vseeno poizkusimo: letos se je v Perugii iskalo izgubljeno zaupanje.

Podmena vrste diskusij je bila namreč ta, da je medijem v zgodovini za (relativno) kratek čas uspelo privzgojiti občestva bralcev, poslušalcev ali gledalcev, ki medijski resničnosti zaupajo in se po njej ravnajo – danes pa temu ni več tako. Zaradi spremenjenih tehnoloških pogojev je kovanje resnice ponovno »na trgu« in za vpliv se poleg medijev poteguje še vrsta ponudnikov – od posebnežev z obrobja spleta do naftnih družb. Kako sploh prepoznati relevantne posrednike?  

Udeležencem 12. mednarodnega novinarskega festivala (IJF) je zato peruginski nadškof (kot predstavnik lastnika številnih dvoran, v katerih festival poteka) zaželel dobrodošlico, sklicujoč se na skupna prizadevanja za resnico, demokracijo in svobodo. V boju proti lažnim novicam (izraz je bil na festivalu sicer eksplicitno nezaželen) nam je daroval tudi mašo.

Izgradnja zaupanja

Nekaj bo na tem. Pomemben del tako cerkvene kot medijske prakse je vzpostavljanje »občestva« oziroma t.i. »zamišljenih skupnosti«. Te skupnosti so imele v preteklosti zaradi relativno monopoliziranega medijskega polja dokaj homogeniziran odnos do resničnosti. Tako stanje je imelo seveda svoje slabosti – a tudi prednosti. Tekom stoletij se je v političnih skupnostih izoblikovala mehanika protokolov za krojenje zaupanja vredne medijske resničnosti.

Danes krojenje zaupanja v medijskem poslu cilja na nekaj drugega – na poslovni model. Če želimo ohraniti stari poslovni model z bralcem, ki je za vsebine pripravljen plačati, je slednjega treba pritegniti na nivoju intimne identifikacije. Tako se – paradoksalno – bralec ne počuti kot potrošnik, temveč kot član skupnosti, ki zaupa določenemu ponudniku.  

Jay Rosen temu pravi “optimizacija za zaupanje: “Zaupanja ne moremo več predpostavljati. Njegova produkcija mora biti vgrajena (designed in)” v medij. A, kot je tudi sam priznal – zaupanje ni merilo dobrega novinarstva. “Breitbart je optimiziran za zaupanje. Prav tako tudi Daily Mail,” je opozorila medijska teoretičarka Emily Bell.

Izgradnja vrednot

Kleč je torej – spet na liniji z nadškofom – v vrednotah. Na festivalu smo bili namreč deležni skoraj religioznega sklicevanja na profesionalno etiko. Na torej zelo abstraktne postulate, ki dobro zvenijo. Skeptični državljan lahko utemeljeno sluti, da medijski posel zasleduje še vrsto drugih ciljev poleg resnice.

A hrbtna stran te skepse je lahko tudi cinizem. Ko smo na predstavitvi poljske polarizirane stvarnosti poslušali provladne novinarje, ki so opustili celo deklarativno sklicevanje na omenjene vrednote in za svojo novinarsko nalogo prostodušno razglasili usklajevanje z notranjepolitičnimi razmerji, smo uvideli, kako uničujoča je lahko resignacija v splošni skepticizem. V napetem vzdušju smo primerjali dve filmski interpretaciji poljske polpreteklosti: Prva je bila cenzurirana, druga pa je sedaj na ogled v kontroverznem državnem Muzeju 2. svetovne vojne v Gdansku in prispeva k mitizaciji poljskega naroda kot uporniške žrtve dveh totalitarnih režimov.

Nepremagani / The Unconquered, posnetek iz poljskega animiranega filma

Nepremagani / The Unconquered, posnetek iz poljskega animiranega filma
Fishladder Studio and the Institute of National Remembrance

Takšen odnos je lepo artikuliral David Cohn: “Dejstev v pravljicah ne bomo iskali, vemo pa, da je v njih resnica”. A kaj, ko IJF ni festival pravljičarstva, pač pa novinarstva, ki je – po definiciji prof. Georga Brocka – “sistematično in neodvisno prizadevanje, da bi pravočasno ugotovili resnico o dogodkih in problemih, ki zadevajo družbo”.

Izgradnja tehnologije

A zdi se, da so pravljičarske naracije za splet celo bolj značilne kot sistematično prizadevanje za resnico. Družbena omrežja kot glavni vmesniki današnje javne komunikacije imajo namreč zelo specifično arhitekturo. Po Cohnu je logika umeščanja vsebin v funkciji oblikovanja identitet in je vgrajena (designed in) v srčiko njihove kode.

Nove tehnologije so prostor za artikulacijo javnih zadev res demokratizirale, a so ga obenem radikalno spremenile. Mediji so namreč za javnost relevantne vsebine tradicionalno obdelovali ob boku zasebne sfere. V zasebnosti je bil prostor za individualno in afektivno, nasprotno pa je bila (vsaj načeloma) medijski profesiji zapovedana vrednota kolektivnega dobrega. Bila je vgrajena v ‘tehnologije’ medijev 20. stoletja. Danes pa različnih spletnih objav (od blogov do Facebooka) ne moremo več jasno ločevati od tradicionalnih medijev. Kakor so ti posvojili tehnologije spletnih platform, tako tudi posamezniki na svojih spletnih profilih po svoje zagovarjajo kolektivno – pišejo recenzije, obveščajo o dogodkih, komentirajo politiko … V tehnologijah spleta so se koncepti kolektivnega in individualnega ter profesionalnega in intimnega na novo prepletli.

Vsa koda je torej politična in razmisleki o zaupanju in resnici, kakršnim smo lahko prisluhnili v Perugii, so torej tudi inženirsko vprašanje. Želenim vrednotam je treba zagotoviti ustrezne tehnološke in organizacijske pogoje.

Kovači bodočnosti

Kako se znajti na razdrobljenem trgu domiselnih tehnoloških orodij, ki naj olajšajo novinarsko in uredniško odkrivanje resnice? Pomagate si lahko s seznamom, ki ga priporočajo vplivni, a še vedno zaupanja vredni mojstri.

Toda oblikovanje digitalnih polj javnega sodi v delokrog vseh, ki se ukvarjamo s produkcijo simbolnih vsebin, torej tudi nas, ki se ukvarjamo s kulturo. Treba je raziskovati in eksperimentirati s tehnologijami komuniciranja. Časi relativne tehnološke stabilnosti v medijskem in civilnem življenju so mimo.

 

Anže Zorman in Alenka Pirman

Naslovna fotografija: Lenart J. Kučić

header_mesecnik-05

Kulturnikov mesečnik, arhivske številke

Društvo Ljudmila od marca 2018 izdaja Kulturnikov mesečnik, elektronski novičnik, posvečen prisotnosti slovenske kulture na svetovnem spletu: pod kakšnimi pogoji uspeva, kako do nje dostopamo, katere vire spremljati in kaj brati, da bi ostali na tekočem in se ne utopili v preobilju informacij na spletu. Vsaka številka prinaša koristne informacije, zato vam ponujamo arhiv z orisom obravnavanih tem. Vabljeni k branju!

#5: Julij 2018: Poletna dvojna številka
[Avstrija v fokusu, TV sodobna umetnost, The Rolling Stones na Bledu, poletna festivalska pra(k)tika]

#4: Junij 2018: Kultura v diplomatski mreži
[krajša anketa o slovenski kulturi s člani diplomatsko konzularne mreže, Cankar vs. Kreslin, pojasnila o GDPR mreže Asociacija]

#3: Maj 2018: Slovenska kultura v Facebookovem primežu
[Facebookov enostranski manever, zapolnjevanje wiki škrbin, poročilo iz Mednarodnega novinarskega festivala v Perugii]

#2: April 2018: Festivalska pra(k)tika, višave in planjave Gorenjske, Kulturčniki
[celoletni nabor festivalov, umetniške rezidence na nemškem govornem območju, kulturno dogajanje na Gorenjskem]

#1: Marec 2018: O gorskem zdravniku in celjskih grofih
[najbolj iskani zadetki na Kulturniku, podatki o mednarodnih gostovanjih slovenskih producentov v sosedstvu, obletnice v letu 2018, o avtorskih pravicah]

Naročite se lahko tukaj.

graffiti-keyboard-19858446

Slovenska kultura v Facebookovem primežu

V sredo, 11. aprila 2018 zvečer so se na Kulturnik prenehale stekati napovedi prireditev, najavljene na Facebookovih straneh. Kaj se je zgodilo?

Facebook je nenadoma prenehal posredovati kakršnekoli podatke o dogodkih prek programskega vmesnika Open Graph, tudi podatke o javnih dogodkih na javnih Facebookovih straneh, kakršne smo zajemali za Kulturnik. Obljubljajo možnost, da bo sčasoma možno pridobiti izjemo na podlagi skrbnega pregleda, ki pa trenutno še ne obstaja.

Takole so poskusili pojasniti, kaj so spremenili:

Kot mi, se tudi mnogi drugi razvijalci podobnih storitev po svetu zdaj sprašujejo “Kaj za vraga?”:

Kaj to pomeni?

Kot vemo, je Facebook zasebna oglaševalska platforma, ki svojim strankam (plačnikom oglasov) prodaja svoje uporabnike, ki jim oglase ciljano prikazuje glede na njihove profilirane podatke. V štirinajstih letih je v svoj obzidani vrt zvabila zavidljivo količino registriranih uporabnikov, ki po celem svetu prostovoljno in brezplačno proizvajajo podatke kot dragoceno surovino. Med njimi je tudi precej kulturnih producentov in organizatorjev kulturnih dogodkov iz Slovenije.

Mnogi manjši kulturni zavodi, društva, upravniki prizorišč ipd. so namreč iz praktičnih razlogov v celoti preselili svoje najave na Facebook, večji pa ga uporabljajo za dopolnilno komunikacijo. Popolna selitev podatkov na to platformo je obenem tudi prostovoljna osamitev v obzidani vrt. Dostopen je namreč le tistim uporabnikom, ki imajo čas in voljo spremljati objave na svojih “zidovih”. K sreči smo lahko med letoma 2011 do 2018 podatke o kulturnih dogodkih, najavljenih na Facebooku, preusmerili tudi na Kulturnik, da so vsaj v grobem postali dostopni vsakomur. Nad kakovostjo teh podatkov in vira nasploh na Ljudmili nismo navdušeni, a smo jih sprejeli kot kompromis.

Razmerje med različnimi tipi virov in številom najavljenih dogodkov na Kulturniku pokaže, da jih kar 60 % prenesemo s Facebooka (lani jih je bilo ok. 18.000). Po 11. aprilu smo torej ostali brez večine najav kulturnih dogodkov manjših prirediteljev (v bazi imamo ok. 1200 Facebookovih strani). Prav ti so uporabniku Kulturnika zagotavljali dragocen pregled nad pestrostjo in razpršenostjo kulturne ponudbe po celi Sloveniji, Kulturnik pa je organizatorjem pomagal doseči več potencialnega občinstva.

Zakaj je prišlo do tega?

Na žalost tega Facebook naravnost ne pove. Govorijo recimo o zaščiti vaših podatkov. Verjetno gre za omejevanje škode ob nedavnem zaslišanju Marka Zuckerberga v ameriškem kongresu po škandalu z zlorabo osebnih podatkov s Facebooka v podjetju Cambridge Analytica.

Ugibamo lahko, da zna biti med vzroki tudi skorajšnja uveljavitev evropskega zakona o varstvu osebnih podatkov GDPR, zaradi katere zdaj Facebook tudi seli podatke vseh neevropejcev iz Irske v Kalifornijo. Vsekakor pa Kulturnikova uporaba podatkov o dogodkih ni bila zloraba zasebnosti, ampak koristna ponovna uporaba javnih podatkov. Ponovna raba, ki je usluga avtorjem in lastnikom teh podatkov (slovenskim kulturnim organizacijam), pa tudi njihovim obiskovalcem in s tem slovenski kulturi na splošno ter nenazadnje Facebooku, saj je le še utrjevala njegovo prevlado. Tako smo lahko upravičeno začudeni, če ne celo ogorčeni, da so “zaprli pipico” tudi za te eksplicitno javne vsebine.

Znano je, da podjetje Facebook že doslej ni blestelo v transparentni komunikaciji z uporabniki in razvijalci. Prav nasprotno – izpostavljeni smo nenajavljenim spremembam pravil in algoritmov, ki vplivajo tako na uporabniško izkušnjo kot na dostopnost posameznih objav in podatkov, ki jih proizvedemo. Kot zasebno podjetje nemara niti ni dolžno skrbeti za razvijalce stranskih, nišnih izrab dosegljivih podatkov, zato je vsak poslovni model ali pa vsebinski projekt, ki temelji na tako zastavljeni platformi, kratkoviden. In kratkega daha.

Kako naprej?

Društvo Ljudmila bo sicer pisalo v Silicijevo dolino in se potegovalo za ponoven dostop do podatkov o kulturnih dogodkih slovenskih organizatorjev, vendar pa dejansko rešitev vidimo v njihovi večji tehnološki ozaveščenosti. Ta pa nič ne stane, kvečjemu prihrani! Zato bomo dokumentirali in kulturnim producentom predstavljali možne alternative za najavljanje kulturnih dogodkov na odprtem spletu in s tem tudi za avtomatsko objavo v Kulturniku.

Najbolj priporočamo vzpostavitev ustreznega koledarja dogodkov s strojno berljivim RSS feedom (z dodatnimi polji za dogodke) na lastni spletni strani. RSS je sodoben in razširljiv format, zelo primeren za ta namen. Pri tem si lahko pomagate z našimi tehničnimi specifikacijami.

V prihodnje bi si želeli dobrega odprtokodnega vtičnika za spletišča na WordPressu, prilagojenega potrebam manjših organizatorjev kulturnih dogodkov. Zaenkrat ga še nismo našli. Seveda pa lahko na svojem spletišču uporabite večino obstoječih koledarskih vtičnikov, saj ponavadi ponujajo iCalendar feed.

[Dopisano 15. 5.] Afera Cambridge Analytica je sprožila velik porast zanimanja za različna alternativna decentralizirana družbena omrežja, kot so Mastodon (s slovenskim vozliščem toot.si), Hubzilla, Friendica. Slednji dve omogočata objavljanje najav dogodkov, za katere ponujata tudi strojno berljive feede. Na Ljudmili jih že testiramo.

Možno je uporabiti tudi kateri koli javni servis, ki ponuja za koledarje javno dostopen iCalendar ali RSS feed. Recimo Google Calendar (khm). Seveda zdaj razmišljamo tudi, da bi tak servis ponovno vzpostavili tudi v okviru Kulturnika. V svoji prvi iteraciji od leta 2007 do 2012, ko je bil še Kulturni urnik Mreže multimedijskih centrov Slovenije, ga je namreč že ponujal. A sčasoma so se uporabniki množično odločili za Facebook, njim pa smo, hote ali nehote, sledili organizatorji prireditev – tudi mi, v Društvu Ljudmila.

Alenka Pirman in Luka Frelih


Pripis in pojasnilo, 8. 5. 2018

Temo je komentiral Matjaž Ropret v blogu Tehnozvezdje in nauk takole povzel: “Facebook je lahko eden od kanalov. Zaradi številčnosti občestva ali občinstva, kakor hočete, je zagotovo pomemben. Vsakdo, ki hoče biti na internetu viden in neodvisen, pa se mora predvsem zanašati sam nase in na odprte platforme in rešitve. Svoja spletna stran je nujna, danes je res ni težko postaviti in najti cenovno ugodnega prostora, kjer varno živi. V Ljudmili priporočajo tudi uporabo ustreznega koledarja s strojno berljivim tokom RSS in seveda pravilno izpolnjenimi polji. Tako gredo lahko podatki k agregatorju brez kakšnega dodatnega truda.

Na Ljudmili pa dodajamo pojasnilo, da v primeru Kulturnikovih dogodkov gre le za javne objave na Facebooku, vidne tudi spletnim iskalnikom in neprijavljenim uporabnikom (žal prekrite z ogromno pasico, ki vabi k vpisu na družabno omrežje). In ki niso predmet varstva zasebnosti, ampak gre za primer, ko je z umazano vodo čez balkon zletel tudi dojenček.

Dunaj in Berlin, pred Frankfurtom

Nedavno je bila Slovenija izbrana za častno gostjo mednarodnega knjižnega sejma v Frankfurtu leta 2022. Nemško govorno področje bo naslednjih pet let gotovo v središču pozornosti. Slovenski ustvarjalci so v njem že prisotni, tokrat pa si poglejmo, koliko naših književnikov je dalj časa ustvarjalno prebilo v Berlinu in na Dunaju. V teh dveh mestih Ministrstvo za kulturo namreč omogoča bivanje v delovnih rezidencah.

Residency in Berlin

Residency in Berlin

Od leta 2004 so enomesečne delovne rezidence na voljo v Berlinu, od leta 2012 pa tudi na Dunaju. Vzemimo zadnjih šest let (2013–2018) in se osredotočimo na področje knjige:  v Berlinu se je zvrstilo 14 (18 % vseh rezidentov), na Dunaju pa kar 18 književnikov oziroma prevajalcev (30 % vseh rezidentov).

Seznam vseh izbranih ustvarjalcev si lahko ogledate v arhivu na portalu Culture.si. Rezidenti na Dunaju so podrobneje predstavljeni na spletni strani Skice, medtem ko so na spletni strani Veleposlaništva RS v Berlinu opisani tudi njihovi projekti.

Kaj sploh so rezidenčna bivanja? Po mednarodno uveljavljenem modelu artist in residence jih je Ministrstvo za kulturo razvilo kot dolgoročni podporni mehanizem, ki želi spodbuditi mednarodno delovanje slovenskih ustvarjalcev in kulturnih producentov. Ministrstvo za kulturo jih razpisuje vsako leto. Ustvarjalci z vseh področij se na podlagi referenc in delovnega načrta odločajo med štirimi mesti: Dunaj, Berlin, London in New York. Za kritje stroškov poti in enomesečno bivanje v stanovanjih, ki jih najema ministrstvo (na portalu Culture.si najdete tudi njihove fotografije), se lahko potegujejo posamezni umetniki, prevajalci, kritiki, producenti ali kustosi, vendar le vsakih pet let.

Daleč najbolj oblegana je seveda rezidenca v New Yorku, ki zato zahteva natančno predpripravo projekta in več vabil ameriških partnerjev. Po drugi strani pa so naši ustvarjalci na Dunaju in v Berlinu deležni več strateške podpore. Zagotavljata jo edina dva kulturna centra, ki delujeta v sklopu slovenskih veleposlaništev:  dunajski Slovenski kulturno-informacijski center Skica (od 2011), v letu 2016 pa je pričel z delom  tudi Slovenski kulturni center v Berlinu. Centra sta sad medresorskega sodelovanja med Ministrstvom za zunanje zadeve in Ministrstvom za kulturo.

Helena Pivec

V spletnem gozdu kulturnih dogodkov

Kam pogledate, ko si želite zvečer na predstavo ali koncert? In kje najdete naslov, da po elektronski pošti rezervirate vstopnico? Kako načrtujete, na katero ustvarjalno delavnico boste odpeljali svojega otroka? Ste zamudili dober film v svojem kraju, pa bi ga radi ujeli tam, kjer se še vrti? In na katerem naslovu je že tisti klub? … Predstavljajte si idealno spletno mesto, ki odgovarja na taka vprašanja in še več: mesto, kjer se po kulturni ponudbi lahko tudi razgledate (po možnosti kar prek mobilca) in vas bo zamikala predstava, razstava, knjiga …, ki je še ne poznate! Za povrh je uporaba brezplačna, registracija nepotrebna in ni vam treba preskakovati oglasov, ker jih enostavno ni!?

Stroj za kulturo

Idealnega stroja ni, njegov najboljši približek v Sloveniji ta hip pa je definitivno Kulturnik. In če je stroj, kako deluje? Po Sloveniji je prek 5000 različnih kulturnih prizorišč, število dogodkov, ki se zvrstijo v enem letu, pa merimo že v desettisočih. S kopipejstanjem ne bi nikamor prišli, podatke o dogodkih Kulturnik bere strojno. A od kod jih jemlje? Kako ve, kje in kdaj so in kdo nastopa?

Hisa-1 Največ o dogodkih vedo tisti, ki jih organizirajo. Najbolje uredijo podatke tisti, ki jih organizirajo preveč, da bi pri vsaki najavi improvizirali. In ker taki organizatorji navadno prodajajo še vstopnice, imajo vzpostavljen elektronski sistem, ki kot po tekočem traku spremlja dogodek od internega načrtovanja, do promoviranja in prodaje same. Zajeti pri takem viru je kot piti studenčnico – podatki so čisti, točni in usklajeni.

Vozicek-1Razvoj takih elektronskih sistemov pa stane in organizatorji dogodkov se pogosto odločajo za pogodbeno razmerje z enim od treh največjih ponudnikov v državi. Eventim.si je izpostava korporacije iz Nemčije, tam so tudi strežniki z vsemi podatki, ki niso odprti. Druga ponudnika sta slovenski tehnološki podjetji, ki sta razvili lastni rešitvi s podobnima imenoma: Kupi karto in Moje karte. In prav podatki iz slednje so (po dogovoru s podjetjem) brezplačno vključeni tudi v Kulturnik. Ti podatki so bolj skopi, a zanesljivi, omogočajo pa tudi spletni nakup vstopnic pri tem posredniku.

FB-1In kje so vsi drugi? Na Facebooku, seveda. Mnogi manjši organizatorji kulturnih dogodkov so iz praktičnih, a kratkovidnih razlogov preselili svoje najave na to družbeno omrežje, večji pa ga uporabljajo za dopolnilno komunikacijo in zanjo tudi plačujejo. V upanju, da vas bodo dosegli. Popolna selitev podatkov na Facebook je obenem tudi prostovoljna osamitev v zazidani vrt. Dostopen je namreč le tistim uporabnikom, ki imate čas in voljo spremljati objave na svojih “zidovih”. K sreči lahko podatke o kulturnih dogodkih, najavljenih na tem omrežju, preusmerimo tudi na Kulturnik in tako postanejo dostopni vsakomur. Prednost izvoza v Kulturnikovo spletno okolje je tudi večja preglednost, predvsem pa arhiviranje in možnost pregledovanja dogodkov po prizoriščih. So pa Facebookove strani, žal, tudi najmanj zanesljiv vir, saj organizatorji niso dosledni pri navajanju prizorišč in popravljanju spremenjenih podatkov (morebitna prestavljena ura, sprememba v zasedbi itn.) v samem spletnem obrazcu.

Povzetek

Na uredništvu Kulturnika torej izbiramo in urejamo tri različne tipe spletnih virov, najraje pa imamo prvega:

Kulturnik 3 tipi virov DOGODKI

Alenka Pirman

> Vas zanima še statistični pregled dogodkov? Vliva optimizem!

 

 

Enajst let in sto petdeset tisoč dogodkov

Najbolj priljubljena Kulturnikova storitev je najava kulturnih dogodkov po Sloveniji. V državi je prek 5000 različnih kulturnih prizorišč, število dogodkov, ki se zvrstijo v enem letu, pa merimo že v desettisočih. Podatke o dogodkih Kulturnik zajema strojno iz različnih spletnih virov, ki jih delimo po tipu tehničnega standarda:

  • regionalni portali nekdanje mreže multimedijskih centrov po Sloveniji,
  • spletna mesta (koledarji) organizatorjev kulturnih dogodkov,
  • komercialni ponudnik spletnega nakupa vstopnic,
  • strani na Facebooku.

Kako to deluje, smo že pisali, tukaj pa si poglejmo, kakšna so razmerja med temi viri.

Grafi-2018-05

Največ virov zajamemo s strani na Facebooku (FB), kamor so zaradi njegove razširjenosti migrirali tudi kulturni producenti. Za mnoge je to, žal, edini način objavljanja dogodkov na spletu, ki ga je možno strojno prebrati in izvažati. Po številu zajetih dogodkov sledi komercialni ponudnik Mojekarte.si (MKML), s katerim smo sklenili poseben dogovor. Sledijo spletišča organizatorjev kulturnih dogodkov s standardom RSS in starejšim ICS (iCAL in vCAL) ter opuščeni RDFCAL, ki pa je v rabi le še za potrebe agregiranja vsebin s portalov nekdanje mreže multimedijskih centrov M3C. Dolgoročen cilj je pridobiti čimveč kakovostnih virov iz neposrednih virov, za katere na svojih spletiščih producenti in organizatorji kulturnih dogodkov skrbijo sami.

Zato nas zelo veseli, da prikaz razmerja med tipi virov in količino agregiranih dogodkov vendarle prikaže drugačno sliko:

Grafi-2018-06

Navkljub navidezni prevladi Facebooka nam z aktivno uredniško politiko uspeva povečevati odstotek kulturnih dogodkov, objavljenih iz kakovostnejših virov. Rešitev vidimo v večji tehnološki ozaveščenosti kulturnih producentov, ta pa nič ne stane, kvečjemu prihrani! Morda se boste še hitreje strinjali z nami, če povemo, da smo doslej v Kulturnikovo bazo vključili že prek 1200 strani na Facebooku in le okrog 40 tehnično ustreznih spletišč posamičnih kulturnih organizacij.

Kakovost v primeru podatkov o kulturnih dogodkih pomeni, da so ti popolni, točni, usklajeni in ažurirani ter da ponujajo dobro informacijo tudi o vsebini kulturnega dogodka. Do takih podatkov pridemo, kadar ima organizator dogodkov nadzor nad njimi – po možnosti v elektronskem sistemu, ki integrira vse organizacijske faze, od internega načrtovanja, do promoviranja in prodaje vstopnic. Delovni procesi so poenostavljeni, obenem pa ne prihaja do napak pri kopipejstanju – vsako spremembo v sistemu (npr. alternacijo zasedbe vloge ali spremembo ure) avtomatsko zazna tudi Kulturnikov stroj.

Alenka Pirman

Oblikovanje grafov: Žiga Artnak

> Najave aktualnih kulturnih dogodkov na Kulturniku