Categories
Kulturnik.si

Kolaboracija ali odpor: mediji in algoritemsko obzorje

Svetovna smetana medijske industrije

IJF 2017, Hotel Brufani.
IJF 2017, Hotel Brufani.

V Perugii so že enajstič zapored organizirali Mednarodni novinarski festival (International Journalism Festival, IJF). Že od samega začetka je zasnovan ambiciozno (mednarodnost so vzeli resno), udeležujejo se ga največji igralci. Organizatorji so formalnosti omejili na logistični minimum, brezplačni dogodki so odprti za javnost. V debatah se je znalo iskriti od kolegialne kritičnosti, vprašanja iz publike so bila zahtevna in pogosto neprijetna, direktorji ameriških medijskih korporacij oz. njihovih divizij in ugledni univerzitetni profesorji so se bili prisiljeni soočati z nepopustljivimi novinarji, anarhistično študentarijo in nabritimi nevladniki … Sem si lahko prišel ošilit svoj pogled na medijsko krajino. A kot se s festivali rado dogaja, je tudi IJF vsako leto »še večji in še boljši«.

Kar 80 odstotkov festivalskega proračuna zagotovijo zasebni sponzorji, med katerimi so letos izstopali Facebook, Google, Amazon in italijanska multinacionalka Eni. Vpetost tehnoloških gigantov v festivalski program je pometla z nekdanjo zadržanostjo novinarjev in urednikov do družbenih omrežij. Udeleženci ene od okroglih miz so se dejansko na glas spraševali, kako opraviti s trmastimi dinozavri v redakcijah, ki ne razumejo, da jih je povozil čas. Ni problema, k boljši pismenosti nam bodo pomagali ti, ki so vse skupaj zakuhali.

Odprta družba in tehnološka suverenost

Na lanskem festivalu je tehnokratske debate pronicljivo zaokrožil raziskovalec Evgenij Morozov. Predaval je o konceptu tehnološke suverenosti, torej o možnostih, ki jih ima posamezna družba za upravljanje, nadziranje in prilagajanje svoje tehnološke infrastrukture. Ključen problem ni le ta, da IKT giganti privatizirajo vmesnike in podsisteme, prek katerih delujeta država ali civilna družba. Situacija je precej bolj radikalna. Ta podjetja tako rekoč ex nihilo ustvarjajo povsem nova, algoritemsko upravljana polja družbene interakcije, ki so do obisti premišljena in se nenehno izpopolnjujejo. Njihova učinkovitost ni vprašljiva – a ravno zato je njihova prevlada tako strašljiva.

Mediji se v tem kontekstu zdijo kot kanarček v rudniku. Novinarska profesija je bila namreč med prvimi, ki jo je vase posrkal vrtinec družbenih omrežij. Iz nekdaj uglednega, na lastni tehnologiji utemeljenega družbenega položaja se je iznenada prelevila v drobec, ki tekmuje za našo pozornost v reki novic na Facebooku; njeni sopotniki so slike muc, utrinkov iz počitnic in ponudbe potrošne robe. Razvrednotenje novinarskega dela je bila med udeleženci festivala še lani, tako se zdi, osrednja branžna tesnoba (industry angst). Prav mediji so bili namreč najbolj nazorno soočeni s hrbtno stranjo internetne demokratizacije.

Kolaboracija

O teh algoritmih je bilo tudi letos govora veliko. A tokrat med govorci ni bilo Morozova, ki (zmotno) velja za kritika Silicijeve doline. Nasprotno, letos je bil eden vidnejših gostov Jeff Jarvis, profesor novinarstva ter predvsem entuziastičen spletni ideolog in tehnološki navdihovalec. Naslov prve okrogle mize, ki jo je obiskala naša delegacija, je bil zelo zgovoren: Sodelovanje (ali bolje: kolaboracija) z algoritmi. Poziv h kolaboraciji je bil eden od festivalskih leitmotivov. Novinarske teme so apropriirali sponzorji, ugledni profesorji z (ameriških) univerz pa bolj ali manj navdušeno sodelujejo pri medijskem opismenjevanju, ki ga financira Facebook. Propulzivni mediji so priklopljeni na Googlov program Digital News Initiative (DNI; pri nas financira portal Parlameter), njegov šef se je v vseh ključnih zadevah gladko dopolnjeval s predstavnico Soroseve Open Society Foundation. Gostje iz velikih medijskih hiš (Guardian, Buzzfeed, BBC, Spiegel, Time) so pripovedovali o svojih metodah, trikih in veščinah rabe Facebooka, Instagrama, Snapchata in kar je še tega. Še nedavno so medijski delavci tarnali nad neodzivnostjo IKT velikanov, danes so nastopali skupaj s svojimi novimi sodelavci iz Facebookove divizije za medijska partnerstva. Je privlačnost kolaboracije res neizbežni duh časa ali gre za marketinško posledico prisotnosti sponzorjev, ostaja odprto vprašanje.

Zaroka z občinstvom

Družbena omrežja osmišljajo njihovi uporabniki. Za lastnike so blago, ki ga lahko prodajo naprej, za »kolaborantske« medije pa potencialni gledalci, bralci ali poslušalci. Kako pritegniti njihovo pozornost? Ni naključje, da je bila festivalska brenčavka dneva angažiranje občinstva (audience engagement). Ko smo BBC-jevega urednika za video vsebine povprašali o njihovi tehnološki suverenosti v luči rabe orodja Facebook Live, je odvrnil, da je »seveda veliko zadev tveganih in nepredvidljivih, a da je Facebook pač tu, ‘z nami’. Lahko bi ga zavrnili, lahko pa ga uporabimo za interakcijo z uporabniki, ki je kvalitativno povsem nova …« Kot pravi, je Facebook uspešen z razlogom, saj je njegov izvedbeni pristop »popolnoma podrejen občinstvu«. Verjetno res, le da “občinstvo” v tej transakciji ni kralj, saj ni kupec, pač pa blago.

Težava z brenčavkami je, da navadno vzniknejo iz dobrih praks, se pretvorijo v dnevne marketinške zapovedi in povratno okužijo iniciative, ki mislijo resno. Zato je včasih zelo težko ločiti med podjetji, ki ponujajo orodja za »novinarstvo na bralčev pogon« (prim. Hearken, Storyful) in apologeti krasnega novega sveta, saj vsi govorijo isti jezik: »Javnost lahko informiramo le, če ji najprej dobro prisluhnemo.«

Odgovornost

Ob vsem tem je zanimivo naslednje. Tudi leta 2015 je Facebook v Perugio poslal svoje vojake, med njimi Andya Mitchella, direktorja za novice in globalna partnerstva. Ta je na vprašanje profesorja Georga Brocka o družbeni odgovornosti tega vplivnega podjetja arogantno zagotovil, da jih zanima le optimizacija uporabniške izkušnje. Minili sta dve leti. Facebook danes vpliva na življenja dveh milijard ljudi, za mnoge je postal edina vstopna točka (one-stop shop) na svetovni splet, njegov ustanovitelj pa je spisal, kako si predstavlja »izgradnjo globalne skupnosti«. Letos je isti profesor Adamu Mosseriju, Facebookovemu podpredsedniku za Newsfeed, zastavil še bolj izzivalno vprašanje: »Ste največja vstopna točka za informacije na planetu in menim, da bi vas lahko nehalo skrbeti za novinarske probleme … Dejansko lahko prevzamete vlogo v prizadevanjih za obnovo civilne družbe. Jo boste sprejeli?« Spravljivejši vojak je odgovoril, da se zavedajo te odgovornosti, vendar še ugotavljajo, kako naj jo uresničujejo.

Medtem ko Facebook pili svoje strategije (bodisi politične ali zgolj piarovske), pa poteka kolaps civilne družbe in njenih orodij. Vrh ledene gore naj bil pojav fake news, letos seveda tema kopice omizij. A dejansko je večina govorcev to brenčavko hitro odpravila kot vse preveč površno idejo. Problem je globlji, nekateri ga datirajo v čas medijske priprave terena za iraško vojno. Odnos zahodnih medijskih velikanov do resnice je namreč ravno tako problematičen kot njemu vzporedni ekosistem za produkcijo laži in zavajanja. Po desetletjih sejanja vetra ta elita danes žanje vihar, ki ga je eden od festivalskih gostov označil kot »razdejanje razumne ravni ukvarjanja z realnostjo« (decimation of a reasonable level of engagement with reality). Realnost je v prepletu strateško manipulirane in algoritemsko konstruirane posredovanosti povsem razvrednotena.

Posledice tega razdejanja je lepo povzela pesnica in urednica portala Colta.ru Maria Stepanova. Dolga leta so se ji zdeli problemi iztirjene ruske medijske krajine unikatni, nekaj, kar se lahko zgodi le v Rusiji in je pač podedovana bolezen postsocialistične avtokratske družbe. A zadnja leta opaža, da so ti problemi sorodni po vsem svetu, ne le v Turčiji, na Madžarskem in Poljskem, pač pa tudi v Franciji, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. Zgrozila se je, da v svoji tesnobi ni več sama. Politična ekonomija sodobne medijske tehnologije je globalizirala problem medijskega avtoritarizma, pa naj bo ta trd, orbanovski, ali pa prijaznejši, zuckerbergovski.

Odpor

»Redno uživajte vitamine, odpor je naporen,« je predlagala turška novinarka Gulsin Harman v luči Erdoganovih avtoritarnih pretenzij. V duhu teze, da je pesimizem kratkoročno neizbežen, a da je srednjeročno pač nujen optimizem, George Brock vztraja: »Novinarstvo je sistematično in neodvisno prizadevanje, da bi pravočasno ugotovili resnico o dogodkih in problemih, ki zadevajo družbo.« V avtoritarnih režimih je to izjemno težko, celo smrtno nevarno, a znotraj obzorja možnega. Gostujoči novinarji iz držav, kot so Rusija, Turčija in Madžarska, imajo omejena sredstva, a jasno vizijo. Nasprotno je širjenje resnice v pogojih gospostva algoritmov povsem nenevaren, a domala nezamisljiv ideal. Če parafraziramo Žižkov aforizem: Dandanašnji si lažje zamišljamo konec sveta kot konec Googla.

Opogumlja, da je teoretskemu malodušju (značilnem ravno za Morozova) vzporeden tudi praktični entuziazem oziroma medijsko-tehnološki aktivizem. Tako lani kot letos se je na festivalu predstavilo na ducate novih medijskih projektov, ki eksperimentirajo z modeli financiranja, z modeli interakcije s publiko, z modeli predstavnosti vsebin in torej z grajenjem drugačnih družbenih razmerij. Zdi se, da bo prihodnost medijev skrita za obzorjem zgolj toliko časa, kolikor bodo koncept medija naseljevale družbene prakse in odnosi minulih dveh stoletij.

Na zapečku domačih orodjarn

Dave Winer je bil v tem oziru morda najbolj zanimiv govorec, čeravno precej skop z idejami. Blogerski in podkasterski pionir ter pomemben razvijalec programske povezljivosti ima rad standarde, najraje pa tiste, ki jih sam postavi (npr. izboljšave RSS feeda). Na IJF je v glavnem operiral z dovtipi tipa »Google ljubi odprti splet tako kot Exxon ljubi Arktiko.« A opozoril je na nekaj zelo pomembnega: na medijskem področju je miselnost, da moramo povreti ocean (»boil the ocean mentality«) popolnoma neučinkovita. Gre za ambicijo, da mora res relevantna inovacija povzročiti vsaj tako tektonske spremembe, kot jo je, recimo, bliskoviti vzpon Googla. »Nasprotno,« pravi Winer. »Treba je zgolj vztrajati in delati svojo stvar.« Družba in kultura nikoli nista statični in v kolektivnem ter konfliktnem mikroprojektiranju vsakdana je vsak miselni domet hitro presežen oz. preobražen do nerazpoznavnosti.

Winerjev starokopitni predlog novega medijskega projekta t. i. Električnih rek (Electric Rivers) sam na sebi prav gotovo ne bo spremenil ničesar. Tudi nove in nove medijske platforme, kot so piqd, Mediagazer itn. verjetno ne bodo dolgožive. A vsaka od njih prispeva v kolektivno tehnološko kulturo in vsaka od njih pomeni čisto posebno hermenevtiko v razumevanju civilne družbe, narave medijskega razglabljanja ter nenazadnje koncepta državljana in države. Kot je dejal Winer: ni treba stremeti k algoritemski neodvisnosti, dovolj je ustvarjati algoritemsko raznovrstnost.

Na festivalu sva se nenehno spraševala o platformi, na kateri se nahaja tudi ta blog. O Kulturniku in deloma tudi o njegovem bratskem portalu Culture.si. Odprt dostop, odprta koda, proste licence, vzpostavljanje novih informacijskih vozlišč, razvoj svežih modelov sodelovanja in še posebej ustvarjanje tehnološke infrastrukture, ki je v lasti države in (vsaj teoretično) torej tudi skupnosti … Vse to so značilnosti praks, s katerimi na Ljudmili dejansko plavamo proti toku in soustvarjamo pilotne modele družbeno-kulturne bodočnosti.

Anže Zorman, Alenka Pirman

Dave Winer s članoma Ljudmiline redakcije.
Dave Winer s članoma Ljudmiline redakcije.

> Posnetki vseh predavanj, predstavitev in diskusij na IJF 2017
> Ljudmilino poročilo z IJF 2016