Perugia, ulični fake news, foto Lenart J. Kučić

Sejem resnic

Ducat let je minilo od prvega novinarskega festivala v slikoviti Perugii. Od skromnih začetkov je iz kritične debatne platforme napredoval v predstavitveni sejem poslovnih modelov in oder za vplivnike iz Silicijeve doline. Njegov bogat program s prek 700 govorci s celega sveta na več kot 300 brezplačnih dogodkih, ki pet dni vzporedno potekajo v dvanajstih bolj ali manj prestižnih dvoranah, je sicer težko odpraviti s frazo. A vseeno poizkusimo: letos se je v Perugii iskalo izgubljeno zaupanje.

Podmena vrste diskusij je bila namreč ta, da je medijem v zgodovini za (relativno) kratek čas uspelo privzgojiti občestva bralcev, poslušalcev ali gledalcev, ki medijski resničnosti zaupajo in se po njej ravnajo – danes pa temu ni več tako. Zaradi spremenjenih tehnoloških pogojev je kovanje resnice ponovno »na trgu« in za vpliv se poleg medijev poteguje še vrsta ponudnikov – od posebnežev z obrobja spleta do naftnih družb. Kako sploh prepoznati relevantne posrednike?  

Udeležencem 12. mednarodnega novinarskega festivala (IJF) je zato peruginski nadškof (kot predstavnik lastnika številnih dvoran, v katerih festival poteka) zaželel dobrodošlico, sklicujoč se na skupna prizadevanja za resnico, demokracijo in svobodo. V boju proti lažnim novicam (izraz je bil na festivalu sicer eksplicitno nezaželen) nam je daroval tudi mašo.

Izgradnja zaupanja

Nekaj bo na tem. Pomemben del tako cerkvene kot medijske prakse je vzpostavljanje »občestva« oziroma t.i. »zamišljenih skupnosti«. Te skupnosti so imele v preteklosti zaradi relativno monopoliziranega medijskega polja dokaj homogeniziran odnos do resničnosti. Tako stanje je imelo seveda svoje slabosti – a tudi prednosti. Tekom stoletij se je v političnih skupnostih izoblikovala mehanika protokolov za krojenje zaupanja vredne medijske resničnosti.

Danes krojenje zaupanja v medijskem poslu cilja na nekaj drugega – na poslovni model. Če želimo ohraniti stari poslovni model z bralcem, ki je za vsebine pripravljen plačati, je slednjega treba pritegniti na nivoju intimne identifikacije. Tako se – paradoksalno – bralec ne počuti kot potrošnik, temveč kot član skupnosti, ki zaupa določenemu ponudniku.  

Jay Rosen temu pravi “optimizacija za zaupanje: “Zaupanja ne moremo več predpostavljati. Njegova produkcija mora biti vgrajena (designed in)” v medij. A, kot je tudi sam priznal – zaupanje ni merilo dobrega novinarstva. “Breitbart je optimiziran za zaupanje. Prav tako tudi Daily Mail,” je opozorila medijska teoretičarka Emily Bell.

Izgradnja vrednot

Kleč je torej – spet na liniji z nadškofom – v vrednotah. Na festivalu smo bili namreč deležni skoraj religioznega sklicevanja na profesionalno etiko. Na torej zelo abstraktne postulate, ki dobro zvenijo. Skeptični državljan lahko utemeljeno sluti, da medijski posel zasleduje še vrsto drugih ciljev poleg resnice.

A hrbtna stran te skepse je lahko tudi cinizem. Ko smo na predstavitvi poljske polarizirane stvarnosti poslušali provladne novinarje, ki so opustili celo deklarativno sklicevanje na omenjene vrednote in za svojo novinarsko nalogo prostodušno razglasili usklajevanje z notranjepolitičnimi razmerji, smo uvideli, kako uničujoča je lahko resignacija v splošni skepticizem. V napetem vzdušju smo primerjali dve filmski interpretaciji poljske polpreteklosti: Prva je bila cenzurirana, druga pa je sedaj na ogled v kontroverznem državnem Muzeju 2. svetovne vojne v Gdansku in prispeva k mitizaciji poljskega naroda kot uporniške žrtve dveh totalitarnih režimov.

Nepremagani / The Unconquered, posnetek iz poljskega animiranega filma

Nepremagani / The Unconquered, posnetek iz poljskega animiranega filma
Fishladder Studio and the Institute of National Remembrance

Takšen odnos je lepo artikuliral David Cohn: “Dejstev v pravljicah ne bomo iskali, vemo pa, da je v njih resnica”. A kaj, ko IJF ni festival pravljičarstva, pač pa novinarstva, ki je – po definiciji prof. Georga Brocka – “sistematično in neodvisno prizadevanje, da bi pravočasno ugotovili resnico o dogodkih in problemih, ki zadevajo družbo”.

Izgradnja tehnologije

A zdi se, da so pravljičarske naracije za splet celo bolj značilne kot sistematično prizadevanje za resnico. Družbena omrežja kot glavni vmesniki današnje javne komunikacije imajo namreč zelo specifično arhitekturo. Po Cohnu je logika umeščanja vsebin v funkciji oblikovanja identitet in je vgrajena (designed in) v srčiko njihove kode.

Nove tehnologije so prostor za artikulacijo javnih zadev res demokratizirale, a so ga obenem radikalno spremenile. Mediji so namreč za javnost relevantne vsebine tradicionalno obdelovali ob boku zasebne sfere. V zasebnosti je bil prostor za individualno in afektivno, nasprotno pa je bila (vsaj načeloma) medijski profesiji zapovedana vrednota kolektivnega dobrega. Bila je vgrajena v ‘tehnologije’ medijev 20. stoletja. Danes pa različnih spletnih objav (od blogov do Facebooka) ne moremo več jasno ločevati od tradicionalnih medijev. Kakor so ti posvojili tehnologije spletnih platform, tako tudi posamezniki na svojih spletnih profilih po svoje zagovarjajo kolektivno – pišejo recenzije, obveščajo o dogodkih, komentirajo politiko … V tehnologijah spleta so se koncepti kolektivnega in individualnega ter profesionalnega in intimnega na novo prepletli.

Vsa koda je torej politična in razmisleki o zaupanju in resnici, kakršnim smo lahko prisluhnili v Perugii, so torej tudi inženirsko vprašanje. Želenim vrednotam je treba zagotoviti ustrezne tehnološke in organizacijske pogoje.

Kovači bodočnosti

Kako se znajti na razdrobljenem trgu domiselnih tehnoloških orodij, ki naj olajšajo novinarsko in uredniško odkrivanje resnice? Pomagate si lahko s seznamom, ki ga priporočajo vplivni, a še vedno zaupanja vredni mojstri.

Toda oblikovanje digitalnih polj javnega sodi v delokrog vseh, ki se ukvarjamo s produkcijo simbolnih vsebin, torej tudi nas, ki se ukvarjamo s kulturo. Treba je raziskovati in eksperimentirati s tehnologijami komuniciranja. Časi relativne tehnološke stabilnosti v medijskem in civilnem življenju so mimo.

 

Anže Zorman in Alenka Pirman

Naslovna fotografija: Lenart J. Kučić

header_mesecnik-05

Kulturnikov mesečnik, arhivske številke

Društvo Ljudmila od marca 2018 izdaja Kulturnikov mesečnik, elektronski novičnik, posvečen prisotnosti slovenske kulture na svetovnem spletu: pod kakšnimi pogoji uspeva, kako do nje dostopamo, katere vire spremljati in kaj brati, da bi ostali na tekočem in se ne utopili v spletnem smetju. Vsaka številka prinaša koristne informacije, zato vam ponujamo arhiv z orisom obravnavanih tem. Vabljeni k branju!

#2: April 2018: Festivalska pra(k)tika, višave in planjave Gorenjske, Kulturčniki
[celoletni nabor festivalov, umetniške rezidence na nemškem govornem območju, kulturno dogajanje na Gorenjskem]

#1: Marec 2018: O gorskem zdravniku in celjskih grofih
[najbolj iskani zadetki na Kulturniku, podatki o mednarodnih gostovanjih slovenskih producentov, obletnice v letu 2018, o avtorskih pravicah]

graffiti-keyboard-19858446

Slovenska kultura v Facebookovem primežu

V sredo, 11. aprila 2018 zvečer so se na Kulturnik prenehale stekati napovedi prireditev, najavljene na Facebookovih straneh. Kaj se je zgodilo?

Facebook je nenadoma prenehal posredovati kakršnekoli podatke o dogodkih prek programskega vmesnika Open Graph, tudi podatke o javnih dogodkih na javnih Facebookovih straneh, kakršne smo zajemali za Kulturnik. Obljubljajo možnost, da bo sčasoma možno pridobiti izjemo na podlagi skrbnega pregleda, ki pa trenutno še ne obstaja.

Takole so poskusili pojasniti, kaj so spremenili:

Kot mi, se tudi mnogi drugi razvijalci podobnih storitev po svetu zdaj sprašujejo “Kaj za vraga?”:

Kaj to pomeni?

Kot vemo, je Facebook zasebna oglaševalska platforma, ki svojim strankam (plačnikom oglasov) prodaja svoje uporabnike, ki jim oglase ciljano prikazuje glede na njihove profilirane podatke. V štirinajstih letih je v svoj obzidani vrt zvabila zavidljivo količino registriranih uporabnikov, ki po celem svetu prostovoljno in brezplačno proizvajajo podatke kot dragoceno surovino. Med njimi je tudi precej kulturnih producentov in organizatorjev kulturnih dogodkov iz Slovenije.

Mnogi manjši kulturni zavodi, društva, upravniki prizorišč ipd. so namreč iz praktičnih razlogov v celoti preselili svoje najave na Facebook, večji pa ga uporabljajo za dopolnilno komunikacijo. Popolna selitev podatkov na to platformo je obenem tudi prostovoljna osamitev v obzidani vrt. Dostopen je namreč le tistim uporabnikom, ki imajo čas in voljo spremljati objave na svojih “zidovih”. K sreči smo lahko med letoma 2011 do 2018 podatke o kulturnih dogodkih, najavljenih na Facebooku, preusmerili tudi na Kulturnik, da so vsaj v grobem postali dostopni vsakomur. Nad kakovostjo teh podatkov in vira nasploh na Ljudmili nismo navdušeni, a smo jih sprejeli kot kompromis.

Razmerje med različnimi tipi virov in številom najavljenih dogodkov na Kulturniku pokaže, da jih kar 60 % prenesemo s Facebooka (lani jih je bilo ok. 18.000). Po 11. aprilu smo torej ostali brez večine najav kulturnih dogodkov manjših prirediteljev (v bazi imamo ok. 1200 Facebookovih strani). Prav ti so uporabniku Kulturnika zagotavljali dragocen pregled nad pestrostjo in razpršenostjo kulturne ponudbe po celi Sloveniji, Kulturnik pa je organizatorjem pomagal doseči več potencialnega občinstva.

Zakaj je prišlo do tega?

Na žalost tega Facebook naravnost ne pove. Govorijo recimo o zaščiti vaših podatkov. Verjetno gre za omejevanje škode ob nedavnem zaslišanju Marka Zuckerberga v ameriškem kongresu po škandalu z zlorabo osebnih podatkov s Facebooka v podjetju Cambridge Analytica.

Ugibamo lahko, da zna biti med vzroki tudi skorajšnja uveljavitev evropskega zakona o varstvu osebnih podatkov GDPR, zaradi katere zdaj Facebook tudi seli podatke vseh neevropejcev iz Irske v Kalifornijo. Vsekakor pa Kulturnikova uporaba podatkov o dogodkih ni bila zloraba zasebnosti, ampak koristna ponovna uporaba javnih podatkov. Ponovna raba, ki je usluga avtorjem in lastnikom teh podatkov (slovenskim kulturnim organizacijam), pa tudi njihovim obiskovalcem in s tem slovenski kulturi na splošno ter nenazadnje Facebooku, saj je le še utrjevala njegovo prevlado. Tako smo lahko upravičeno začudeni, če ne celo ogorčeni, da so “zaprli pipico” tudi za te eksplicitno javne vsebine.

Znano je, da podjetje Facebook že doslej ni blestelo v transparentni komunikaciji z uporabniki in razvijalci. Prav nasprotno – izpostavljeni smo nenajavljenim spremembam pravil in algoritmov, ki vplivajo tako na uporabniško izkušnjo kot na dostopnost posameznih objav in podatkov, ki jih proizvedemo. Kot zasebno podjetje nemara niti ni dolžno skrbeti za razvijalce stranskih, nišnih izrab dosegljivih podatkov, zato je vsak poslovni model ali pa vsebinski projekt, ki temelji na tako zastavljeni platformi, kratkoviden. In kratkega daha.

Kako naprej?

Društvo Ljudmila bo sicer pisalo v Silicijevo dolino in se potegovalo za ponoven dostop do podatkov o kulturnih dogodkih slovenskih organizatorjev, vendar pa dejansko rešitev vidimo v njihovi večji tehnološki ozaveščenosti. Ta pa nič ne stane, kvečjemu prihrani! Zato bomo dokumentirali in kulturnim producentom predstavljali možne alternative za najavljanje kulturnih dogodkov na odprtem spletu in s tem tudi za avtomatsko objavo v Kulturniku.

Najbolj priporočamo vzpostavitev ustreznega koledarja dogodkov s strojno berljivim RSS feedom (z dodatnimi polji za dogodke) na lastni spletni strani. RSS je sodoben in razširljiv format, zelo primeren za ta namen. Pri tem si lahko pomagate z našimi tehničnimi specifikacijami.

V prihodnje bi si želeli dobrega odprtokodnega vtičnika za spletišča na WordPressu, prilagojenega potrebam manjših organizatorjev kulturnih dogodkov. Zaenkrat ga še nismo našli. Seveda pa lahko na svojem spletišču uporabite večino obstoječih koledarskih vtičnikov, saj ponavadi ponujajo iCalendar feed.

[Dopisano 15. 5.] Afera Cambridge Analytica je sprožila velik porast zanimanja za različna alternativna decentralizirana družbena omrežja, kot so Mastodon (s slovenskim vozliščem toot.si), Hubzilla, Friendica. Slednji dve omogočata objavljanje najav dogodkov, za katere ponujata tudi strojno berljive feede. Na Ljudmili jih že testiramo.

Možno je uporabiti tudi kateri koli javni servis, ki ponuja za koledarje javno dostopen iCalendar ali RSS feed. Recimo Google Calendar (khm). Seveda zdaj razmišljamo tudi, da bi tak servis ponovno vzpostavili tudi v okviru Kulturnika. V svoji prvi iteraciji od leta 2007 do 2012, ko je bil še Kulturni urnik Mreže multimedijskih centrov Slovenije, ga je namreč že ponujal. A sčasoma so se uporabniki množično odločili za Facebook, njim pa smo, hote ali nehote, sledili organizatorji prireditev – tudi mi, v Društvu Ljudmila.

Alenka Pirman in Luka Frelih


Pripis in pojasnilo, 8. 5. 2018

Temo je komentiral Matjaž Ropret v blogu Tehnozvezdje in nauk takole povzel: “Facebook je lahko eden od kanalov. Zaradi številčnosti občestva ali občinstva, kakor hočete, je zagotovo pomemben. Vsakdo, ki hoče biti na internetu viden in neodvisen, pa se mora predvsem zanašati sam nase in na odprte platforme in rešitve. Svoja spletna stran je nujna, danes je res ni težko postaviti in najti cenovno ugodnega prostora, kjer varno živi. V Ljudmili priporočajo tudi uporabo ustreznega koledarja s strojno berljivim tokom RSS in seveda pravilno izpolnjenimi polji. Tako gredo lahko podatki k agregatorju brez kakšnega dodatnega truda.

Na Ljudmili pa dodajamo pojasnilo, da v primeru Kulturnikovih dogodkov gre le za javne objave na Facebooku, vidne tudi spletnim iskalnikom in neprijavljenim uporabnikom (žal prekrite z ogromno pasico, ki vabi k vpisu na družabno omrežje). In ki niso predmet varstva zasebnosti, ampak gre za primer, ko je z umazano vodo čez balkon zletel tudi dojenček.

Pot pod noge s Kulturnikom!

Vzemite pot pod noge s Kulturnikom! Na njem je nekaj za prav vsak varžet, saj je dostop do kvalitetne ponudbe kulturnih dogodkov in informacij res mala malca.

Bled

Kje take planjave, kje take višave, kje čar je prirodni tako razodet? Nikjer! Le gorenjski ima vse to svet!

V libreto za Foersterjevo opero Gorenjski slavček vtkane besede Luize Pesjak še danes držijo, a Gorenjska vsekakor ponuja tudi kulturnih užitkov obilo. Luiza se je v Ljubljani kot najstarejša hči rodila slovenskemu politiku, mecenu in pravniku Blažu Crobathu, ki je bil doma z Železnikov, in sicer točno dva meseca po tem, ko je v Kranju umrl slikar Leopold Layer, po katerem se imenuje Layerjeva hiša. V Crobathovi advokaturi je služboval tudi pesnik, ki daje ime osrednjemu kranjskemu gledališču in v katerem se je že zaključil letošnji Teden slovenske drame. Prešeren je bil tudi Luizin učitelj ter pesniški vzor; prevajala ga je rada, a je njeno delo Fran Levstik na srečanjih v Škofji Loki strogo sodil. Če je obiskala Radovljico, Bled, Jesenice, Žirovnico, Mojstrano, lahko le ugibamo, vsekakor pa jih lahko vi – na poti v višave, četudi iz doline.

O Luizi Pesjak smo po večini črpali iz vira Slovenska biografija. Razglednica je del digitaliziranega bogastva Narodne in univerzitetne knjižnice.

Polona Torkar

Dunaj in Berlin, pred Frankfurtom

Nedavno je bila Slovenija izbrana za častno gostjo mednarodnega knjižnega sejma v Frankfurtu leta 2022. Nemško govorno področje bo naslednjih pet let gotovo v središču pozornosti. Slovenski ustvarjalci so v njem že prisotni, tokrat pa si poglejmo, koliko naših književnikov je dalj časa ustvarjalno prebilo v Berlinu in na Dunaju. V teh dveh mestih Ministrstvo za kulturo namreč omogoča bivanje v delovnih rezidencah.

Residency in Berlin

Residency in Berlin

Od leta 2004 so enomesečne delovne rezidence na voljo v Berlinu, od leta 2012 pa tudi na Dunaju. Vzemimo zadnjih šest let (2013–2018) in se osredotočimo na področje knjige:  v Berlinu se je zvrstilo 14 (18 % vseh rezidentov), na Dunaju pa kar 18 književnikov oziroma prevajalcev (30 % vseh rezidentov).

Seznam vseh izbranih ustvarjalcev si lahko ogledate v arhivu na portalu Culture.si. Rezidenti na Dunaju so podrobneje predstavljeni na spletni strani Skice, medtem ko so na spletni strani Veleposlaništva RS v Berlinu opisani tudi njihovi projekti.

Kaj sploh so rezidenčna bivanja? Po mednarodno uveljavljenem modelu artist in residence jih je Ministrstvo za kulturo razvilo kot dolgoročni podporni mehanizem, ki želi spodbuditi mednarodno delovanje slovenskih ustvarjalcev in kulturnih producentov. Ministrstvo za kulturo jih razpisuje vsako leto. Ustvarjalci z vseh področij se na podlagi referenc in delovnega načrta odločajo med štirimi mesti: Dunaj, Berlin, London in New York. Za kritje stroškov poti in enomesečno bivanje v stanovanjih, ki jih najema ministrstvo (na portalu Culture.si najdete tudi njihove fotografije), se lahko potegujejo posamezni umetniki, prevajalci, kritiki, producenti ali kustosi, vendar le vsakih pet let.

Daleč najbolj oblegana je seveda rezidenca v New Yorku, ki zato zahteva natančno predpripravo projekta in več vabil ameriških partnerjev. Po drugi strani pa so naši ustvarjalci na Dunaju in v Berlinu deležni več strateške podpore. Zagotavljata jo edina dva kulturna centra, ki delujeta v sklopu slovenskih veleposlaništev:  dunajski Slovenski kulturno-informacijski center Skica (od 2011), v letu 2016 pa je pričel z delom  tudi Slovenski kulturni center v Berlinu. Centra sta sad medresorskega sodelovanja med Ministrstvom za zunanje zadeve in Ministrstvom za kulturo.

Helena Pivec

V spletnem gozdu kulturnih dogodkov

Kam pogledate, ko si želite zvečer na predstavo ali koncert? In kje najdete naslov, da po elektronski pošti rezervirate vstopnico? Kako načrtujete, na katero ustvarjalno delavnico boste odpeljali svojega otroka? Ste zamudili dober film v svojem kraju, pa bi ga radi ujeli tam, kjer se še vrti? In na katerem naslovu je že tisti klub? … Predstavljajte si idealno spletno mesto, ki odgovarja na taka vprašanja in še več: mesto, kjer se po kulturni ponudbi lahko tudi razgledate (po možnosti kar prek mobilca) in vas bo zamikala predstava, razstava, knjiga …, ki je še ne poznate! Za povrh je uporaba brezplačna, registracija nepotrebna in ni vam treba preskakovati oglasov, ker jih enostavno ni!?

Stroj za kulturo

Idealnega stroja ni, njegov najboljši približek v Sloveniji ta hip pa je definitivno Kulturnik. In če je stroj, kako deluje? Po Sloveniji je prek 5000 različnih kulturnih prizorišč, število dogodkov, ki se zvrstijo v enem letu, pa merimo že v desettisočih. S kopipejstanjem ne bi nikamor prišli, podatke o dogodkih Kulturnik bere strojno. A od kod jih jemlje? Kako ve, kje in kdaj so in kdo nastopa?

Hisa-1 Največ o dogodkih vedo tisti, ki jih organizirajo. Najbolje uredijo podatke tisti, ki jih organizirajo preveč, da bi pri vsaki najavi improvizirali. In ker taki organizatorji navadno prodajajo še vstopnice, imajo vzpostavljen elektronski sistem, ki kot po tekočem traku spremlja dogodek od internega načrtovanja, do promoviranja in prodaje same. Zajeti pri takem viru je kot piti studenčnico – podatki so čisti, točni in usklajeni.

Vozicek-1Razvoj takih elektronskih sistemov pa stane in organizatorji dogodkov se pogosto odločajo za pogodbeno razmerje z enim od treh največjih ponudnikov v državi. Eventim.si je izpostava korporacije iz Nemčije, tam so tudi strežniki z vsemi podatki, ki niso odprti. Druga ponudnika sta slovenski tehnološki podjetji, ki sta razvili lastni rešitvi s podobnima imenoma: Kupi karto in Moje karte. In prav podatki iz slednje so (po dogovoru s podjetjem) brezplačno vključeni tudi v Kulturnik. Ti podatki so bolj skopi, a zanesljivi, omogočajo pa tudi spletni nakup vstopnic pri tem posredniku.

FB-1In kje so vsi drugi? Na Facebooku, seveda. Mnogi manjši organizatorji kulturnih dogodkov so iz praktičnih, a kratkovidnih razlogov preselili svoje najave na to družbeno omrežje, večji pa ga uporabljajo za dopolnilno komunikacijo in zanjo tudi plačujejo. V upanju, da vas bodo dosegli. Popolna selitev podatkov na Facebook je obenem tudi prostovoljna osamitev v zazidani vrt. Dostopen je namreč le tistim uporabnikom, ki imate čas in voljo spremljati objave na svojih “zidovih”. K sreči lahko podatke o kulturnih dogodkih, najavljenih na tem omrežju, preusmerimo tudi na Kulturnik in tako postanejo dostopni vsakomur. Prednost izvoza v Kulturnikovo spletno okolje je tudi večja preglednost, predvsem pa arhiviranje in možnost pregledovanja dogodkov po prizoriščih. So pa Facebookove strani, žal, tudi najmanj zanesljiv vir, saj organizatorji niso dosledni pri navajanju prizorišč in popravljanju spremenjenih podatkov (morebitna prestavljena ura, sprememba v zasedbi itn.) v samem spletnem obrazcu.

Povzetek

Na uredništvu Kulturnika torej izbiramo in urejamo tri različne tipe spletnih virov, najraje pa imamo prvega:

Kulturnik 3 tipi virov DOGODKI

Alenka Pirman

> Vas zanima še statistični pregled dogodkov? Vliva optimizem!

 

 

Enajst let in sto petdeset tisoč dogodkov

Najbolj priljubljena Kulturnikova storitev je najava kulturnih dogodkov po Sloveniji. V državi je prek 5000 različnih kulturnih prizorišč, število dogodkov, ki se zvrstijo v enem letu, pa merimo že v desettisočih. Podatke o dogodkih Kulturnik zajema strojno iz različnih spletnih virov, ki jih delimo po tipu tehničnega standarda:

  • regionalni portali nekdanje mreže multimedijskih centrov po Sloveniji,
  • spletna mesta (koledarji) organizatorjev kulturnih dogodkov,
  • komercialni ponudnik spletnega nakupa vstopnic,
  • strani na Facebooku.

Kako to deluje, smo že pisali, tukaj pa si poglejmo, kakšna so razmerja med temi viri.

Grafi-2018-05

Največ virov zajamemo s strani na Facebooku (FB), kamor so zaradi njegove razširjenosti migrirali tudi kulturni producenti. Za mnoge je to, žal, edini način objavljanja dogodkov na spletu, ki ga je možno strojno prebrati in izvažati. Po številu zajetih dogodkov sledi komercialni ponudnik Mojekarte.si (MKML), s katerim smo sklenili poseben dogovor. Sledijo spletišča organizatorjev kulturnih dogodkov s standardom RSS in starejšim ICS (iCAL in vCAL) ter opuščeni RDFCAL, ki pa je v rabi le še za potrebe agregiranja vsebin s portalov nekdanje mreže multimedijskih centrov M3C. Dolgoročen cilj je pridobiti čimveč kakovostnih virov iz neposrednih virov, za katere na svojih spletiščih producenti in organizatorji kulturnih dogodkov skrbijo sami.

Zato nas zelo veseli, da prikaz razmerja med tipi virov in količino agregiranih dogodkov vendarle prikaže drugačno sliko:

Grafi-2018-06

Navkljub navidezni prevladi Facebooka nam z aktivno uredniško politiko uspeva povečevati odstotek kulturnih dogodkov, objavljenih iz kakovostnejših virov. Rešitev vidimo v večji tehnološki ozaveščenosti kulturnih producentov, ta pa nič ne stane, kvečjemu prihrani! Morda se boste še hitreje strinjali z nami, če povemo, da smo doslej v Kulturnikovo bazo vključili že prek 1200 strani na Facebooku in le okrog 40 tehnično ustreznih spletišč posamičnih kulturnih organizacij.

Kakovost v primeru podatkov o kulturnih dogodkih pomeni, da so ti popolni, točni, usklajeni in ažurirani ter da ponujajo dobro informacijo tudi o vsebini kulturnega dogodka. Do takih podatkov pridemo, kadar ima organizator dogodkov nadzor nad njimi – po možnosti v elektronskem sistemu, ki integrira vse organizacijske faze, od internega načrtovanja, do promoviranja in prodaje vstopnic. Delovni procesi so poenostavljeni, obenem pa ne prihaja do napak pri kopipejstanju – vsako spremembo v sistemu (npr. alternacijo zasedbe vloge ali spremembo ure) avtomatsko zazna tudi Kulturnikov stroj.

Alenka Pirman

Oblikovanje grafov: Žiga Artnak

> Najave aktualnih kulturnih dogodkov na Kulturniku

Svetlobna gverila. 2010: Past za bralce, Marko Crnobrnja. Foto: DK. Vir: Culture.si, CC-ND.

Okrogle obletnice v 2018

Še včeraj tako sveži, danes pa že del tradicije in jutri nič manj kot častitljivi! Poiskali smo nekaj kulturnih organizacij, zbor, orkester, festivale, radio, televizijo, jamo in arhiv, ki letos slavijo okroglo obletnico:

200-letnica (ustanovljeni 1818)
Postojnska jama

100-letnica (ustanovljeni 1918)
Narodna galerija

90-letnica (ustanovljeni 1928)
Radio Slovenija

80-letnica (ustanovljeni 1938)
Slovenska akademija znanosti in umetnosti

70-letnica (ustanovljeni 1948)
Moderna galerija
Policijski orkester
Lutkovno gledališče Ljubljana
– Muzej novejše zgodine Slovenije

60-letnica (ustanovljeni 1958)
Televizija Slovenija
Muzej Ribnica
Cankarjeva knjižnica Vrhnika

50-letnica (ustanovljeni 1968)
Filmski arhiv Republike Slovenije
Društvo bibliotekarjev Ljubljana

40-letnica (ustanovljeni 1978)
Galerija Škuc

30-letnica (ustanovljeni 1988)
Galerija Lojzeta Spacala
Galerija Jakopič
Galerija Miklova hiša

20-letnica (ustanovljeni 1998)
Ana Desetnica, mednarodni festival uličnih gledališč*
Kreativni tabor Sajeta
Založba Goga
Festival Mladi levi

10-letnica (ustanovljeni 2008)
Ženski pevski zbor Kombinat
Festival Svetlobna gverila
Radio Cona

Vas zanima, kdaj ima rojstni dan vaša najljubša organizacija? Oglejte si časovnico na portalu Culture.si. Beležimo vse, od 21. stoletja navzdol! Če koga zamika vizualizacija podatkov, se naj nam oglasi na urednik afna kulturnik pika si.

*So proslavljali že lani 🙂

 

Na sliki: Svetlobna gverila. 2010: Past za bralce, Marko Crnobrnja. Foto: DK. Vir: Culture.si, CC-ND.

kulturnik_banner_200x100_obroba

Kulturnik namesto gugla

Navada je železna srajca. Celo v uredništvu na Ljudmili, kjer vsak dan pregleduješ Kulturnikove agregirane zadetke in trebiš vire, se ti zgodi, da se zaguglaš. Ko ne najdeš, kar iščeš, pa se tresneš po betici in presedlaš na Kulturnik. Ni naključje, da je bilo eno od njegovih delovnih imen tudi “kugl”. Ne, ne, slovensko besedotvorje pritrjuje, da je “stroj za kulturo” preprosto Kulturnik.

Poglejmo primer. Po katerem literarnem ustvarjalcu je poimenovana nagrada za slovensko-nemške prevode? Predvidevamo, da je o nagradi poročal kakšen medij. Kateri? Namesto ugibanja, deus ex machina: Kulturnik postreže tako z arhivskimi gesli kot tudi z novicami o prezgodaj preminulem koroškem avtorju.

hafner

“Metaiskalnik”? Prav nič metafizičnega ni na tem, pomeni preprosto le iskati po iskalnikih, kar se lepo sklada z izvornim pomenom starogrškega μετά. Teh iskalnikov – takšnih, ki iščejo po zbrani bazi podatkov s področja kulture – pa je pri nas kar nekaj ducatov, z vseh področij.

Recimo definicija ali etimologija ? Metaiskalnik “prelista” slovensko Wikipedijo in Wikivir, pa seveda vire naše akademije znanosti: (Slovenska biografija, jezikovni “metaiskalnik” Fran.si, SSKJ), hkrati so tukaj tudi definicije “izven škatle”, ki vam jih morebiti ob tej besedi ponudi Razvezani jezik. Pa knjižno in slikovno gradivo? Oranje skozi dLib, digitalno knjižnico NUK-a, zbere in prikaže povezave na članke, fotografije, plakate, zemljevide in zvočne posnetke na iskano temo. Seznam relevantnih knjig prispevata stari znanec Cobiss, pa tudi portala Bližji knjigi ali Knjige na trgu. Priključijo se zadetki iz specializiranih zbirk podatkov: ime književnika bo pobralo vsebine s portala Društva pisateljev, dediščini strežeta portal Dedi in register Ministrstva za kulturo Situla, ob arhitekturi so dragoceni zadetki s portala Trajekt in njihovega Arhitekturnega vodnika. Za izbor avdiovizualnih vsebin poskrbi edinstveni digitalni video arhiv Postaja DIVA. In tako naprej in tako dalje – teh virov je prek štirideset, in pogosto jih gugl sploh (!) ne doseže. Kulturnik jih.

Zakaj torej ne bi uporabili Kulturnika namesto gugla? Začnimo tam, kjer so stvari odprte in gibke in praktične, pri mladih generacijah, ki so na spletu itak doma, hkrati pa še “gulijo klopi” in lovijo boljše ocene iz slovenske književnosti, zgodovine ali umetnosti v osnovnih in srednjih šolah. Po enciklopedijah ne bodo segli, spletni zadetki pa so prepuščeni guglovi ponudbi, ki jo uravnavajo komercialni algoritmi.

Hiter pregled internih šolskih “priročnikov za pisanje seminarskih nalog”, ki jih najdemo na spletu, pokaže, da so opisi virov obrobnega pomena. Več je tehničnih podatkov o oblikovanju besedila, tudi o tem, kako citirati spletne vire. Ko gre za vsebine in iskanje informacij, je najpogosteje poimenovan Cobiss, seveda v funkciji “Odpravite se po dodatno literaturo v knjižnico”. Sklepamo, da se zdi učiteljem nepotrebno, da bi usmerjali mlade na splet, saj tam že čemijo in “kopipejstajo”. V priročnikih se sicer tu in tam znajde seveda tudi opozorilo “Pazi, da internet ne bo edini vir” ali kratek odstavek o presojanju spletnega gradiva. Nikjer pa ne duha ne sluha o konkretnih primerih, o bogastvu (in revščini) vsebin na spletu.

Kulturnik, knjižnica dobrih spletnih virov o slovenskih kulturi je tukaj! Čas je, da izzove “Gooljata” in vstopi v učilnice, na namizja in mobilce, olajša in skrajša pot, preseneti, nasmeji (kaj, Smrekarjeva karikatura Napoleona v našem NUKU?!), ali celo prinese dobro oceno …

Alternativni iskalnik je zrasel v domačem laboratoriju, čaka na odzive, da izpili svoj servis. Poiščite nas na prvem Kulturnem bazarju v regiji (odvijal se bo 29. novembra 2017 v Slovenskem narodnem gledališču Maribor) ali pa nam pišite na urednik@kulturnik.si. Veselimo se srečanja z vami!

Slogan dvoletne kampanje po zamisli STO.

Kultura kot »peti letni čas« in njene klimatske finese

Slovenska turistična organizacija (STO) je objavila Operativni načrt trženja kulturnega turizma Slovenije 2018-2020. V prihodnjih dveh letih se bodo namreč osredotočili na kulturni turizem in kaže, da Slovenija (oz. produkt Slovenija) ne bo več zgolj »zeleno srce Evrope, dežela z neokrnjeno naravo«, pač pa tudi »dežela, polna privlačnih kulturnih znamenitosti in dogodkov«. Država je kulturo metaforično prepoznala kot »peti letni čas«, ki traja – oziroma se ga da tržiti – celo leto.

Objava dvoletnega načrta je bila povod za okroglo mizo o festivalih in turizmu, ki sta jo konec avgusta v okviru jubilejnega 20. festivala Mladi levi organizirala Asociacija in zavod Bunker. Prav tako je omenjeni fokus razlog za to, da se bo preko vodenih delavnic s kulturnim turizmom v mestu Ljubljana te dni ukvarjal tudi festival Design Biotop.

Festivalske agende in dileme turistične produkcije

Na okroglo mizo v Stari elektrarni je bil vabljen tudi član skupne redakcije portalov Kulturnik in Culture.si. Naša iztočnica za debato je bila opazka, da je festival zgolj in predvsem pojem. Je arbitrarna in precej splošna označba za praktično nepreštevne načine pojavljanja kulture in umetnost v družbi – in na trgu. Vseeno smo, predvsem za potrebe debate, predložili ohlapno tipizacijo festivalskih agend.

  1. Razvojni festivali služijo razvoju posameznih ustvarjalnih polj. Poudarek je na razmislekih in debatah, na promociji lokalnih novitet in spoznavanju mednarodnih trendov, na srečevanju in oplajanju. Tu lahko citiramo kar Vilka Ovsenika, ki je glede vzpostavljanja Slovenske popevke nekoč dejal: »Če želiš razvijati svojo glasbo, potrebuješ svoj festival«.
  2. Potrošni festivali so prvenstveno namenjeni nakupu vstopnice za ogled umetniških del, nastopov ali predstav. Tak primer je recimo Festival Ljubljana, »ustanovljen leta 1953, z namenom posredovanja slovenske in jugoslovanske kulture ter podaljšanja kulturne sezone v poletje«.
  3. Festivali lokalpatriotskega entuziazma so tretji tip. V glavnem nastanejo, ko domačini niso zadovoljni z lokalno kulturno-umetniško ponudbo. Preko festivalov jo začasno ustvarijo sami, obenem pa jim ta format lahko služi za osrediščenje naporov, potrebnih za (trajnejše) spremembe. Festival Kamfest je v tem smislu ilustrativen: »Lahko trdimo, da je zaradi Kamfesta kamniška kultura prešla iz precejšnega mrtvila v obdobje postopne krepitve…«.

Kategorije se v konkretnih festivalskih manifestacijah seveda prepletajo, a pričajo o raznovrstnosti njihovih metod, ciljev in želja. Obenem pa festivale druži njihova “festivalskost”: ostajajo radostni dogodki, osredotočeni na občinstvo, in na katerih je  dogajanje “pod odrom” (druženje občinstva) in “za odrom” (druženje ustvarjalcev) skoraj enako pomembno kot dogodki “na odru”.

Kulturni turizem pa je osredotočen na konkretne ekonomske kazalce. Ti ne povejo kaj dosti o umetniškem doživetju, pač pa se – kot je slikovito razložila producentka festivala Sajeta, ko ga je primerjala z drugimi tolminskimi festivali-giganti – prvenstveno štejejo litri prodanega piva. V logiki in jeziku turistične industrije je turist zgolj in samo potrošnik.

Kulturni producenti so torej soočeni z redukcijo občinstva na kupca, kar precej odstopa od truda, ki ga vlagajo v njegov razvoj. Leta 2014 so namreč evropski kulturni producenti posvojili izraz “razvoj občinstev”, ki ga je Evropska komisija izpostavila kot prednostno nalogo programa Ustvarjalna Evropa (več o tem lahko preberete na spletišču slovenskega Centra Ustvarjalna Evropa). Razlika v pristopu je seveda razlika v vatlih, s katerimi merimo uspeh lastnega delovanja.

Na okrogli mizi sta v zraku obviseli dve očitni dilemi:

  • Kako in v kolikšni meri se spremeni umetniško, družbeno, če ne celo politično poslanstvo določenega festivala, na primer, če se ta prepusti prevodu v turistične pakete?
  • Kako bo omenjena strategija zagotovila pluralizem kulturne ponudbe? Bo znala izpostaviti “nepotrošne” festivale in, denimo, redno galerijsko ponudbo po Sloveniji, ali pa bo nemara le okrepila že obstoječo razporeditev moči, ki jo vzpostavlja Ministrstvo za kulturo s svojo tradicijo sofinanciranja?

Soočamo se s prepadom med kulturno in turistično industrijo. O njegovi globini priča izjava enega od udeležencev okrogle mize, da je ‘turist’ žaljivka. Obstoj takšnih in podobnih sentimentov priča o težavnosti iskanja skupnega jezika med turistično branžo in kulturno produkcijo.

Trk diskurzov, a skupni trg

Toda ne glede na to, ali v občinstvu vidimo abstrahiranega potrošnika ali pa udeleženca v sublimnem, gre za obiskovalca festivala. Kot tak je vpleten v družbeno in tržno transakcijo, na katero se spoznajo predvsem kulturni producenti. Izkazalo se je, da imajo mnogi od njih že presenetljivo veliko izkušenj s poskusi vzpostavljanja sodelovanja z lokalnimi turističnimi organizacijami. Glede na obvladljivo velikost države in kulturne ponudbe v njej (aktivnih mednarodnih kulturnih festivalov je okrog 200, za promocijske aktivnosti STO prikladnih pa verjetno še precej manj) je kontekstualizirana, diferencirana in niansirana obravnava tega poslovnega okolja ne le potrebna, marveč tudi še kako možna!

Če sledimo vremenoslovski metafori letnih časov, ki jo je uvedla STO, lahko rečemo še drugače: turistična industrija bo morala za svoje posle v kulturi še precej bolje spoznati njene klimatske finese – in jim prilagoditi svoje produkte.

Anže Zorman in Alenka Pirman